Vianney Lefebvre je umetnik, ki je v Slovenijo prišel živeti iz Francije. Simpatičen 34-letni Francoz se je namreč zaljubil v naše obalne kraje, morje in ljudi.
»V Slovenijo sem pred petimi leti prišel na počitnice, ko me je prevzela tukajšnja klima, morje, sonce, prijazni ljudje. V Franciji, kjer sem živel, mi sicer ni bilo slabo, pa vendar sem vedno vedel, da jo bom nekega dne zapustil. Po obisku Kopra mi je bilo tako še lažje odločiti se in poskusiti svojo srečo tu na obali,« je za OBALAplus povedal Vianney Lefebvre, ki nam je še zaupal, da večjega kulturnega šoka ni doživel. »Prišel sem namreč v čisto, zelo urejeno okolje, kjer so me ljudje kljub začetnemu nezaupanju zelo lepo sprejeli. Edino kar mi je malce težko, je učenje slovenščine, kljub temu pa ljudi že razumem kaj se med sabo pogovarjajo in tudi sam že znam povedati nekaj stavkov.«
Edina večja sprememba, ki jo je opazil pri sebi, je bila ta, da je ob prihodu v Slovenijo popolnoma spremenil paleto barv, ki jih uporablja v svojih delih.
»Ko sem prišel v Slovenijo, se mi je začelo dogajati, da sem v svoji umetnosti, ki jo ustvarjam, začel uporabljati veliko bolj žive in močne barve kot sem jih prej, nisem se pa oddaljil od abstrakcije, ki je meni najljubša smer ustvarjanja. Moje slike so tako postale bolj živahne. Zame kot za umetnika je bila najboljša odločitev, ki sem jo lahko naredil, da sem prišel živeti v Koper. Počutim se sprejet med ljudmi, tako zelo, kot se v Franciji nisem nikoli. Zelo mi je všeč, da imate pri vas veliko zanimivih delavnic, slikarskih kolonij in samo v dveh letih sem imel več kot 25 razstav svojih del.«
»Ko sem prišel v Slovenijo, se mi je začelo dogajati, da sem v svoji umetnosti, ki jo ustvarjam, začel uporabljati veliko bolj žive in močne barve kot sem jih prej.«
Poleg tega, se je v Sloveniji povezal tako s slovenskimi kot tudi tujimi umetniki, ki delujejo v Sloveniji in bil presenečen nad tem, da pri nas deluje resnično veliko tujih umetnikov, ki se v našem okolju odlično počutijo, so pa bili stigmatizirani v okolju od koder prihajajo. Tako nam je zaupal tudi svojo zgodbo. Vianney je namreč diplomiral na športni fakulteti, kar se nam je zdelo zanimivo, kako športnik postane umetnik.
»Vbistvu je otrok, ki je zelo rad risal, postal športnik, ki je nato znova našel svojo strast in svoj namen. Zgodilo se mi je, da je učiteljica likovnega pouka pred celim razredom razrezala nekatere moje slike, kar me je kot otroka zelo prizadelo in kasneje vplivalo na to, da sem risanje potisnil na stran in za dolgih 20 let pozabil, kaj je moje poslanstvo, dokler nisem šel študirati. Študij se mi je zdel noro dolgočasen in med predavanji sem iz dolgčasa začel risati. Najprej so to bile zelo enostavne skice, ki so kasneje dobivale vedno bolj zanimive podobe in oblike. Študij sem sicer zaključil, ampak kljub temu se kasneje nisem nikoli več ukvarjal s športom. Spet sem namreč našel svoj smisel in se odpravil na slikarsko izobraževanje, kjer sem začel praktično od začetka. Moj mentor Stevan Veljkovič mi je pokazal popolnoma nov svet, svet slikarstva, kjer sem spet našel svoje poslanstvo. Vse od takrat ustvarjam.«
Lefebvre je svojo umetniško pot začel z risanjem pokrajine in vendar ga je zelo hitro začarala abstraktna umetnost, skozi katero se najraje izraža. Poleg tega pa mu ni tuja niti akt slika, ki jo prav tako abstrahira in človeško telo prikaže skozi svojo perspektivo.
“Pri risanju akta je zanimivo prav to, da ne moreš goljufati, saj je uho, uho, roka je roka … Kljub temu pa imam rad ekspresionizem in svoje akte predstavim skozi svojo perspektivo, tako kot to jaz vidim, zato so moji akti na svoj način abstrahirani. Akte rišem tako skozi pogled na fotografijo kot tudi, z živimi modeli. Ob tem marsikdo pomisli na vse možne nečednosti, ampak morem poudariti, da temu nikakor ni tako. Tako jaz kot model prideva delati. Preden se lotiva dela se z modelom najprej spoznava, greva skupaj na kavo, zato da dorečeva kako bo delo potekalo in kaj želim s sliko doseči.
“Meni osebno, je risanje modela isto kot bi risal drevo, vsekakor pa mora biti spoštovanje na prvem mestu.”
V svojih delih poskuša Vianney vedno prikazati vse plati življenja, zato tudi uporablaj zelo različne spektre barv. Od hladnih do toplih in vse do prepleta obojih. Vsekakor pa si ne želi definirati kaj njegova delo pomenijo, saj je prepričan, da je edino pravilno, da si vsak posameznik ustvari svoje mnenje, saj vsi izhajamo iz lastnih izkustev.
»Všeč mi je, ko ljudje moja dela interpretirajo čisto po svoje in mi podajo svojo perspektivo. Tako se o svojih delih naučim vedno nekaj novega. Ne moti me niti, če nekdo reče, da v določenem delu ne vidi ničesar. Vsi smo ljudje in vsi imamo pravico do lastnega mnenja.«
