V petek, 17. oktobra, nas je bilo veliko, ki smo poslušali in zrli. In čutili. Ko smo se o tem pogovarjali, smo uporabili enake besede … Fulvia je pač Fulvia. Še plamenci so v velikem številu vztrajali vse do odprtja razstave, pa tudi race, čaplje in drugi, ki jim soline predstavljajo dom. Kot Fulviji, ki se je rodila nedaleč stran od galerije Caserma, kjer gostuje njena razstava z naslovom Evaporazione/Izhlapevanje.
“Fulvia ima dar, da lahko preproste oblike preobrazi v simbolne pokrajine notranjega doživetja,” je dejala predstavnica Krajinskega parka Sečoveljske soline na odprtju razstave.
Ustvari tudi zelo preprost dialog med človekom in naravo, je dodala, in ravno to je vez, ki jo predstavljajo soline. Teh namreč brez človeka ne bi bilo. In jih tudi ne bo, če ne bo več skrbel zanje. Tako kot Fulvia ustvarja dialog med tradicijo in sodobno umetnostjo, bi moral sodoben človek ohraniti zapuščino prednikov, da bi jo predal naprej, svojim potomcem.
Površni opazovalec bo na slikah Fulvie Zudič videl “samo” soline, tisti, ki poznajo njihovo preteklost, pa bodo v njih videli zgodbo. Zgodbo o življenju. Zgodbo, ki se ji ne obetajo dobri časi. Soline namreč, kot je dejala tudi sama avtorica, propadajo. Škoda, da tisti, ki so jim bile zaupane, ne najdejo skupnega jezika o tem, kako bi jih ohranili. Morda bi jim to uspelo, če bi zares prisluhnili ljudem, ki so – tako kot Fulvia – soline doživeli.
Zares prisluhniti pa pomeni razumeti, da soline vsem tistim, ki so vsaj polovico leta preživeli v solinarskih hišicah, ob njih na domačem ognjišču pekli kruh, kuhali polento in druge tipične solinarske jedi, niso pomenile le pobiranja soli, temveč predvsem način življenja. Trdo delo na solinskih poljih je imelo smisel, ker je bilo cenjeno in spoštovano, predvsem pa zato, ker delavci na poljih nikoli niso bili sami. Z njimi je bila vsa družina, sosedje, prijatelji, znanci, vsa skupnost. Ohraniti soline pomeni razumeti, da jih je treba živeti.
Na to problematiko je želela opozoriti tudi avtorica, zato so dela v prvem prostoru Caserme v črno-beli tehniki. A ker je Fulvia sicer pri svojem delu in nasploh zelo barvita, omejitve na črno in belo ni zadržala do konca, zato lahko v drugem prostoru občudujemo soline v različnih barvah.
“Nisem strokovnjak za to, kako rešiti soline, ovrednotiti delo solinarjev … a želim si, da bi rešili vsaj tisto, kar se še da rešiti,” je dejala.
S solinami je povezana tudi posebna terminologija, ki se po njenih besedah prav tako izgublja. Zato vsaka slika upodablja del postopka pridobivanja soli.
“S svojimi slikami poskušam rešiti in ovrednotiti tudi izraze, ki jih izgubljamo. Ki smo jih slišali doma, od staršev, sorodnikov, sosedov,” je pojasnila.
Z vsem tem je povezan tudi naslov razstave, ki ga je po lastnih besedah težko izbrala.
“Oče je dal življenje za te soline, ki so čudovit park, a nam pomenijo več kot to. Predstavljajo tradicijo, našo zgodovino, naš način govora, orodja, s katerimi so naši ljudje trdo delali,” je izpostavila avtorica.
Fulvia je pri tokratni razstavi k sodelovanju povabila nečaka Andreja Antoniča. Raziskovalec in avdiovizualni umetnik jo je oplemenitil z zvočnimi fragmenti, ki jih je posnel v solinah. Tako nas bo ob pogledu na slike spremljal zvok vode, vetra, različni zvoki, ki nastajajo ob delu ljudi, ki svoje dneve preživljajo ob nabiranju soli, ter posnetki Andrejevega dedka, Fulvijinega očeta, v katerih pripoveduje anekdote iz časa, ko je delal v solinah.
V času gostovanja razstave se bodo tako slike kot spremljajoči zvoki spreminjali, Fulvia pa si želi, da bi se tako kot na večer njenega odprtja večkrat srečevali, se družili in se pogovarjali o solinah.
Fulvia se je februarja letos upokojila in po desetletjih bdenja nad kulturnim programom piranske italijanske skupnosti skrb zanj predala v roke drugim, nedavno pa je odstopila še kot njena predsednica. Vsi, ki si skupnost, poimenovano po Giuseppeju Tartiniju, težko predstavljamo brez nje, se bomo odslej srečevali na kulturnih dogodkih, posvečenih njej. Vse do januarja nas tako vabi k sebi domov – v soline.
