Fulvio, ki je lani prepustila režisersko palico kulturnega dogajanja v piranski italijanski skupnosti in se novim dogodivščinam naproti podala kot novopečena upokojenka, smo povprašali o tem, kaj ji pomenijo soline in nasploh rodna zemlja. Pa o tem, kako je nastala razstava, ki je na ogled v Sečoveljskih solinah. In tudi o tem, kako je več desetletij povezovala in združevala. Ljudi, društva, dogodke, ustanove, lokalno in globalno. Ne glede na status, jezik, kulturo, narodnost, starost.
Razstava, ki je do 8. februarja na ogled v razstavnem prostoru Sečoveljskih solin, je nastala po tvojem odhodu v pokoj. Torej so to slike, ki prvič niso nastale ob delu. Je bil proces drugačen?
Da in ne. Sprva sem mislila, da bom po 8. februarju – zadnjem delovnem dnevu – imela čas, da se posvetim solinam – temi, ki je postala stalnica v mojem življenju. Nikoli si nisem mislila, da me bodo tako prevzele, da se bom s temi koreninami tako močno povezala – vsak dan bolj.
A stvari niso šle tako. Še vedno sem imela veliko obveznosti kot predsednica Skupnosti Italijanov “Giuseppe Tartini”. To delo se zasidra vate – dogodki, projekti, ljudje. Zato sem še naprej delala skoraj enako kot prej, le da sem si čas razporejala bolj svobodno.
Najprej si vedno naredim načrt, potem pa grem na teren. Zadnje poletje je bilo peklensko vroče, zato sem hodila v soline zgodaj zjutraj in si naredila skice. Tam sem srečevala domačine, nekdanje očetove sodelavce, sošolce … Vsi so me poznali kot njegovo hčer. Sama v solinah nikoli nisem delala, a so vedno bile del mojega dela. Nekateri delavci so bili presenečeni, ko sem se z njimi pogovarjala o njihovem delu. Ko je bil oče še živ, je bilo vse laže – šla sem dol, naredila skico, potem pa sva doma skupaj razpravljala.
Najprej si želela narediti izključno slike v črno-beli tehniki. Zakaj?
Do solin imam poseben odnos, ki je nastal iz spominov, ustnega izročila moje družine, sosedov, domačega okolja. Zame niso več to, kar so bile nekoč. Takrat je bilo tam vse veselo, živahno. Kot otrok sem tja hodila z družino – z mamo, s stricem, nonotom. Z drugimi otroki smo nabirali školjkice in jih jedli. Odkar je to območje postalo park, tega ni več.
Zato nisem želela prikazati tistih pisanih solin, ki jih poznajo vsi, ki spremljajo moje delo – v rumenih, rdečih, modrih, zelo intenzivnih odtenkih. Želela sem ljudi spodbuditi k razmisleku o tem, kar vidim danes: soline, ki počasi izginjajo.
Nato so te premagale barve, ki so značilne tudi za tvojo osebnost.
Res je. V poletnih mesecih nisem vzdržala v črno-belem svetu. Manjkale so mi barve. Zato sem poskusila z vijolično, ki je prej nikoli nisem uporabljala. V mojih očeh je postala barva žalovanja za svetom solin – za ljudmi, ki so tam preživeli življenje, in za tradicijo, ki izginja. Ustvarila sem nekaj vijoličnih del starejših solin Fontaniggie in Lere, kjer je delal moj oče in kjer se je že uporabljala mehanizacija.
A ker imajo soline neskončno paleto barvnih prelivov – od vseh odtenkov modrine do mehkih sivin in jutranjih meglic –, sem se barvam znova prepustila. Soline so vedno lepe, vedno drugačne. V tem je njihova čarobnost.
Ko govoriš o solinah, je v tvojih besedah čutiti nostalgijo, ljubezen, predanost. Kaj pomenijo tebi osebno?
To je moj svet – svet, v katerem sem se rodila in odraščala. Svet, ki je bil nekoč živ, poln ljudi, zvokov, otroškega smeha. Soline so bile naša plaža, naše igrišče. Kot otrok sem živela tik ob njih, bile so tako blizu, da so se mi s takratne domače terase zdele, kot da bi jih imela na krožniku. In to je svet, ki ga želim nekako zaščititi, ohraniti.
Na slikah so tudi besede, ki se navezujejo na soline. Zakaj?
Ker želim ohraniti terminologijo, ki počasi izginja. Dve deli sta zelo didaktični, saj vsebujeta lokalna poimenovanja postopkov in orodij, ki so jih solinarji uporabljali. V italijanski skupnosti smo izdali tudi knjigo teh poimenovanj, prevedeno v slovenščino, in skoraj vsi moji slikarski motivi nosijo naslove, povezane s solinami ali s temi izrazi, ker mislim, da jih moramo ohraniti.
Pri razstavi je sodeloval tvoj nečak, Andrej Antonič. Zbral je različne zvoke iz solin, ki so vizualnemu delu razstave dodali tudi zvočnega.
Poleg ohranjanja terminologije sem želela zajeti tisti občutek, ki ga ima človek, ko stopi v soline, čeprav sam ni nikoli delal tam, v kavedinih. Zato sem prosila svojega nečaka Andreja Antoniča, da mi posname zvoke solin. Skupaj sva šla tja in snemala pretakanje vode, šumenje, zvok gavera, ko z njim zajameš sol, zvok lopate, ki meče sol na kupe, in tudi tisto nežno šelestenje, ki je značilno za ta prostor že od nekdaj – veter, ki mu mi rečemo bava. Moj oče se je z zavedanjem, da bo ta svet nekoč pozabljen, snemal vse od prvega delovnega dne v solinah. Andrej je našel te posnetke, jih obdelal in vključil v razstavo.
Naslov razstave je Evaporazione/Izhlapevanje. Kaj si želela z njim povedati?
Z Andrejem sva naslov razstave dolgo iskala. Vsak večer sva prinesla svoje predloge in razpravljala. Na koncu sva izbrala Izhlapevanje, ker je logično: voda izhlapi in ostane sol. Kaj bo ostalo po razstavi? Nekaj bo izhlapelo, a nekaj tudi ostalo. Z razstavo sva želela vsaj malo poseči v to pozabljanje, iztrgati pozabi vsaj delček solin.
Prepričana sem, da bi morali solinarskemu delu vrniti veljavo, ki jo je imelo včasih. To je tudi sporočilo moje razstave: dajmo solinarjem dostojno plačo, dajmo jim pomen. Solinar bi moral biti simbol tega prostora. To je delo, ki predstavlja našo identiteto. To ni zgodba enega leta, desetletja, stoletja – to je zgodba stoletij, ki izginja.
Mladi ljudje, kot sta Maja Bijelica in Mitja Petronio, verjamejo v to delo. Videla sem tujca – Mehičana in Francoza –, ki sta prišla delat v soline. Ne vem, zakaj, a razvila sta nek poseben odnos do tega prostora. Ko sta nabrala sol, sta jo nesla župniku pri maši in rekla: “To sva naredila midva, z lastnimi rokami.“ Takšni prizori te ganejo.
Kaj bi ti naredila z njimi, če bi ti nekdo rekel, da ti dajo na razpolago vse, kar potrebuješ?
Najprej bi v soline, predvsem v Lero, kjer se sol še vedno pobira, pritegnila mlade ljudi. Morali bi jim nekako dati občutek, da so pomembni, jih naučiti obrti in obnoviti tudi tiste dele solin, ki so danes zapuščeni.
Potem je tu muzej solin, zgrajen pred več kot tridesetimi leti. Pred njim je velik prostor, kjer bi lahko znova delovale stare črpalke, s katerimi bi prikazali, kako so tam pobirali sol. Lahko bi zaposlili tri, štiri ljudi. Ali pa celo družino – zakaj pa ne?
Spomnim se skupine petnajstih mladih na poletnih kampusih, v sklopu katerih so delali v solinah. Z njimi sta bila gospoda Radovac in Bonin – prava mojstra. Mladi so popravljali nasipe, pobirali sol. Zanje je bila to edinstvena izkušnja, saj so prihajali iz držav, kjer solin nimajo.
Tudi sama sem imela srečo, da sem skupaj z umetnicama Fulvio Grbac in Miriam Elettra Baccari ter tremi londonskimi študenti preživela teden dni v Fontaniggiah – brez računalnika, brez elektrike. Čudovita izkušnja. Zame, kaj šele za študente, ki so prišli iz popolnoma drugih okolij – Kitajec, Grkinja, Romunka. Zanje je bil ta prostor kot nek drug svet. Morda je takšno bivanje v neokrnjeni naravi ena izmed rešitev za prihodnost solin.
Tri desetletja si bila sinonim piranske italijanske skupnosti. Vedno si pripravljala kulturne dogodke, ki so segali tudi izven manjšinske skupnosti.
Zdelo se mi je prav, da je Tartinijeva hiša odprta za vse. Začela sem z literarnimi večeri, z italijanskimi avtorji, z delavnicami za otroke. Ker je naš sedež v Tartinijevi rojstni hiši, se mi je zdelo prav vključiti tudi glasbo in z njo mlade glasbenike. Ustanovili smo pevski zbor, ki je lani praznoval 50 let obstoja, tečaj kitare pa 30 let neprekinjenega delovanja, imamo likovne tečaje in še mnogo drugega.
Dvojezičnost. Zdi se, da se nikoli ni prav zasidrala, nekateri celo trdijo, da pospešeno izginja. Kakšne so tvoje izkušnje? Kakšna je prihodnost italijanskega jezika na tem, dvojezičnem območju?
Na tablah je dvojezičnost prisotna. A ko vstopiš v kakšen urad, je ni več. Dovolj je pogledati trgovine — poskusi govoriti italijansko, pa boš videla. Na papirju je vse lepo urejeno, v resnici pa ni tako. Veliko je bilo sicer narejenega, ker se na tem področju dela že dolgo. Naši politiki so se trudili ohraniti jezik, vendar se v praksi zatika.
Predčasno si se odpovedala predsedniški funkciji piranske skupnosti. Po toliko letih vztrajanja se to dejanje bere kot zelo pomembno sporočilo. Kakšno?
Odstopila sem z mesta predsednice leto dni pred volitvami, ker sem spoznala, da sem dolga leta vlagala ogromno — praktično sem skupnosti posvetila življenje, življenje svoje družine in tistih nekaj zvestih prijateljev -, a ko vidiš, da niti v samem odboru nimaš več podpore, si rečeš, da je bolje, da se umakneš. Če ni sodelovanja, če ni volje za skupno pot, potem nima smisla vztrajati. Odločitev je bila zelo težka, a nujna.
V zadnjih letih opažam, da mnogi člani skupnosti ne govorijo več italijansko, da ta kultura ni več del njihove identitete. Nekateri starši recimo doma sploh ne spodbujajo uporabo italijanščine, čeprav so sami iz italijanskih družin. Tega ne bom nikoli razumela.
Menda so te na sprejemnem izpitu na beneški akademiji vprašali, kdo je avtor Tartinijevega spomenika na trgu in kaj je zapisano na podstavku, ti pa nisi vedela. Kaj ti je pomenila ta izkušnja?
Na beneški akademiji je bil zadnji izpit iz jezika in splošne kulture. Ravnatelju in predsedniku komisije, čigar družina je prihajala iz Pulja, sem morala svetovati, kaj bi lahko fotografiral v Piranu. Seveda sem odgovorila: Tartinijev spomenik s cerkvijo sv. Jurija in krstilnico v ozadju ter Benečanko. Bil je zadovoljen. A potem je sledilo vprašanje, kdo je avtor Tartinijevega spomenika, kdaj so ga postavili in kaj piše na njegovem podstavku. In čeprav sem vsak dan tam parkirala, nisem vedela. Tistega občutka sramu ne bom nikoli pozabila.
Ko sem se vrnila domov, sem tekla pogledat, kaj piše. In to je bila življenjska lekcija. Od takrat sem postala izjemno natančna pri raziskovanju in odkrila številne osebnosti, ki so jih nekoč poznali vsi, a so se izgubile v času.
Veliko ste naredili za ohranjanje kulturne dediščine. Koga vse ste “potegnili iz pozabe”?
Ob dragocenem doprinosu zgodovinarja Kristjana Kneza smo v skupnosti odkrili, da imamo v Piranu pravo zakladnico kulturne dediščine. Ne samo Tartinija in kiparja Antonia Dal Zotta … Tu so še Cesare Dell’Acqua — veliki piranski slikar, ki je praktično že zdavnaj odšel v pozabo. Pa seveda grof Stefano Rota, ki ni le uredil mestnega arhiva in prve knjižnice, temveč se je ukvarjal tudi z glasbo in poezijo. Nives Zudič Antonič je v rodbinski vili odkrila risbe in skulpture kiparke Marije Benedetti, Rotove vnukinje. 19. decembra smo predstavili njeno razstavo. Ustvarila je številne spomenike po Sloveniji, a je skoraj utonila v pozabo.
Prav s trdim delom v skupnosti smo iz pozabe iztrgali izjemno kulturno dediščino in jo ponovno predstavili javnosti. To je bogastvo, ki ni samo naše, ampak pripada vsem.
V nedeljo, 8. februarja 2026, ob 11. uri ste vljudno vabljeni na voden ogled razstave.
Po razstavi vas bosta vodili avtorica Fulvia Zudič in umetnostna zgodovinarka Nives Marvin.
Vstop je prost.
