Gambija – dolge peščene plaže in prijazni ljudje

Gambija ni samo ena izmed najbolj revnih afriških držav, temveč se uvršča tudi med najbolj revne države na svetu. Revščina je vidna na vsakem koraku, čeprav je peščica ljudi tudi v Gambiji zelo bogatih. Za Gambijo pravijo, da je »The smiling coast of Africa«, torej dežela nasmejanih ljudi. In to drži.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Gambija se nahaja v zahodni Afriki in je najmanjša afriška država. Velika je kot Slovenija in verjemite, tudi sama sem jo prvič iskala po zemljevidu. Število prebivalcev se giblje nekje okoli 2,5 milijona, število pa strmo narašča. Njena edina meja je s Senegalom, ki jo na približno 750 kilometrih objema okrog in okrog. Na zahodni strani pa Gambija meji na morje.

Država se je izpod angleške krone osamosvojila leta 1965. Uradni jezik je angleščina.

UNADJUSTEDNONRAW thumb 26bf

Gambijci in štiri žene

V Gambiji je osem glavnih etničnih skupin oziroma plemen, ki še vedno ohranjajo svoj jezik, kulturo in druge običaje. Največja etnična skupina se imenuje Mandinka in predstavljajo kar 42 odstotkov prebivalcev Gambije. Na drugem mestu je z 18 odstotki  pleme Fula. Tretje pleme se imenuje Wolof (16 odstotkov), sledijo Jola (10 odstotkov), Serahule (9 odstotkov) in ostali,  4 odstotke predstavljata plemeni Serer in Akus. Plemena se razlikujejo po jeziku, tradicionalnih oblačilih, tradicionalni hrani ter nenazadnje tudi po videzu.

Gambija je večinsko muslimanska država, kjer  imajo lahko moški do vključno štiri soproge. Veljajo naj bi, da jih seveda morajo tudi preživljati, vendar v večini primerov temu ni tako. Moški imajo po dve družini in ne zmorejo preživljati niti ene niti druge. O tem sem se pogovarjala z gospo, ki je prva žena, vendar v istem »compoundu«* biva tudi druga žena z otroki. Zanimivo je videti, da obe ženi skrbita za otroke, ne glede na to, ali so njeni ali ne. Gospa je na to navajena: »Tako so me vzgojili in tako mi živimo. Nisem ljubosumna nanjo. Navajena sem na takšno življenje in v Gambiji je to običajno,« pa vendar govorica telesa pove marsikaj in že na daleč se vidi, da nista prijateljici.

Nekoliko drugače razmišljajo mlajše, izobražene ženske. Prijateljica Fatou, ki je v svojih tridesetih letih, ima moža in  hčerko. Moža ni videla že leta, saj dela in živi v tujini. »Pa je še tvoj mož?« jo povprašam. Z nasmehom na ustih me pogleda, se zresni in reče: »Ne vem. On pravi, da me ljubi, ampak nisem prepričana, da nima druge. Jaz ga čakam, zaenkrat.« Fatou je radijska moderatorka, ki se sprašuje tudi o upravičenosti moških do takšnih privilegijev, kot je imeti kar štiri žene. »Če lahko ima on štiri žene, zakaj ne smem še jaz imeti štirih moških?« me z izjavo preseneti Fatou. Fatou je zelo razgledana ženska, predana svoji hčerki, ki ji želi omogočiti kar največ. Zaveda se, da jo samo izobrazba lahko potegne iz revščine, zato jo je pred kratkim celo vpisala v drugo, boljšo šolo, za katero mora plačevati, saj je zasebna, ampak kot pravi Fatou, želi, da se veliko nauči, saj sama ni imela te možnosti.

Znano je, da javne šole v Gambiji niso preveč dobre, poleg tega jih je tudi premalo. Običajno se zelo veliko otrok tišči v skupnem razredu, kjer so možnosti za sledenje pouku skoraj nikakršne. Zasebne šole so boljše, vendar si jih lahko privoščijo le redki Gambijci. Te šole po večini obiskujejo otroci tujcev ali otroci iz mešanih zakonov. Veliko otrok v šolo sploh ne hodi, saj si starši tega ne morejo privoščiti, zato smo tukaj mi, Dobrodelno Društvo Upanje za otroke Afrike, s sedežem v Izoli. Sodelujemo z dobrodelnim društvom Helping Hands v Gambiji in delujemo tako, da za otroke, ki nimajo enega ali obeh staršev, iščemo botre, ki jih finančno podprejo pri izobraževanju. Sodelujemo z osnovno šolo, ki ima več kot 4200 otrok. To so otroci, ki nimajo ničesar, včasih tudi svinčnika ne. Vsako leto, preden odpotujem v Gambijo, zbiramo prostovoljne prispevke, s katerimi nakupimo osnovne šolske potrebščine. V lanskem letu smo z zvezki, barvicami, radirkami, šilčki in svinčniki razveselili približno 350 otrok. Razdelili smo tudi 70 šolskih torb, ki so jih bili otroci izjemno veseli. Tudi tokrat se kmalu odpravljam v Gambijo, zato vas prosim, da nam pomagate, če lahko. Vsak evro šteje. Veseli smo, ko vidimo vesele obraze otrok, ko uresničujemo njihove želje, ko jim predvsem dajemo podporo pri izobraževanju ter upanje v prihodnost.

DOBRODELNO DRUŠTVO UPANJE ZA OTROKE AFRIKE – ASSOCIAZIONE DI BENEFICENZA SPERANZA PER I BAMBINI DELL’AFRICA

Morova 25 F, 6310 Izola

IBAN: SI56 290000053402140

Referenca: SI 99

Koda namena: GAMBIJA

 

Kontakt: upanjezaotroke@gmail.com

www.hopeforkidsofafrica.com

38DvjAtBTQaAAMI47bmphw thumb 5649

Gambijci so izredno solidarni. Solidarnost se odraža tudi v načinu bivanja. Velikokrat razširjene družine živijo skupaj, tako je lahko v enem compoundu tudi  20–30 ljudi. *Kaj je compound? To je po večini precej veliko ograjeno zemljišče, v katerem so zgrajene preproste sobe. Veliko ljudi  še vedno kuha na prostem, na ognjišču, na katerega postavijo velike lonce. V navadi je, da družina v Gambiji sede skupaj za kosilo. Okoli majhne mize, na katero je običajno postavljen velik lonec, se zbere vsa družina. V Gambiji jedo z rokami in pri tem so zelo spretni. Največkrat je na mizi riž, ki ga pripravijo v pekoči omaki z ribo, piščancem ali zelenjavo. Gostu vedno ponudijo poseben prostor za mizo, za katero pa ponavadi sedi sam. To je znak velikega spoštovanja, čeprav mi nismo navajeni na to in na začetku se zdi kar malo čudno. Gambijci menijo, da lahko gostu pokažejo največje spoštovanje, če ga pustijo pri miru, da poje hrano. Seveda pripravijo tudi pribor. Včasih bo sedel z vami kateri od članov družine, vendar to ni pravilo. Ker so Gambijci zelo gostoljubni, naj vas ne preseneti, če vas povabijo, da ostanete na kosilu, ker ne želijo, da bi bil kdorkoli lačen. Četudi imajo zelo malo, bodo še zadnji kos kruha delili z drugimi.

Tržnice so tisti prostori v Gambiji, kjer lahko najdeš največ različnih izdelkov. Najbolj živahna tržnica se nahaja v Serrekundi. Prav vsak me nagovarja, naj kaj kupim, čeprav tja nisem šla sama. Zraven je bil gambijski prijatelj in načeloma imamo belopolti mir pred nadležnimi trgovci, kadar smo v družbi temnopoltih. Živahno dogajanje na tržnici daje občutek neprekinjenega trgovanja. Opazujem radovedne prodajalce, kako se osredotočajo name, trenutno edino belko, ki hodi mimo njihove stojnice. Že skoraj preslišim, kako me z povzdignjenim glasom kličejo, sama sem v svojih mislih in opazujem njihove dostojanstvene obraze ter skušam ugotoviti, kakšne življenjske zgodbe se skrivajo za temi gubami. Nekatere oči lahko preberem, vidim v njihov vsak dan in kako je življenje pustilo brazde na njihovih telesih ter čutim, kako so nekateri utrujeni od življenja. Življenje v Gambiji je preprosto, ni pa lahko. Vsaki dan je za veliko ljudi zgolj borba za preživetje. Že samo razmišljanje o njihovi prihodnosti, vzbuja zaskrbljenost. Najbrž prihodnost ni prav lepa. V Gambiji zadnja leta število rojstev strmo narašča, kar je zaskrbljujoče. Nimajo dovolj šol, pa še te, ki jih imajo, ne ponujajo kakovostnega programa. Država ne namenja dovolj denarja  šolstvu, dajejo vtis, da jim je všeč, če so prebivalci neizobraženi, saj so tako lažje vodljivi. Težava pa niso samo šole, temveč tudi to, da ni dovolj služb, kaj šele dobrih služb. Le kako bodo ti otroci preživljali svoje družine, ko bodo starejši?

Ko se enkrat povežeš z Afriko, ostaneš povezan za vedno. Čeprav v Gambiji ne moreš videti velikih  afriških živali (leva, leoparda, nosoroga, slona in bivola), skrivnostno in pristno Afriko čutiš na vsakem koraku. V Afriki se vrneš k svojim koreninam, vrneš se k pristnemu življenju in se približaš  materi Zemlji. Vrneš se v življenje.

*compound = tako Gambijci imenujejo bivališča, ki so po večini ograjena, znotraj dvorišča pa so zgrajeni bivalni prostori.