Gašpar Gašpar Mišič je zagotovo oseba, ki ne pusti nikogar ravnodušnega. Že njegova kariera kaže na to, da je dinamična oseba. Od pomorščaka do podjetnika, kandidata za župana, poslanca in državnega sekreterja v kabinetu predsednika vlade, predsednika uprave Luke Koper, direktorja JP Marjetica Koper in sedanjega direktorja JP Okolje Piran. Poleg tega je bil, v času svoje kariere državnega politika, reden »gost« informativnih in satiričnih oddaj na vseh slovenskih televizijah.
Kateri del vašega življenja vam je dal največ?
Enostavno ne vem, kje sem se največ naučil. Najbrž takrat, ko si pahnjen v neko situacijo in si v njej sam. Veliko sem se naučil na ladji. Delo je natančno razdeljeno med člani posadke in tam so temelji mojih delovnih izkušenj. Morje ti da življenjsko lekcijo in te utrdi. V slovenski politiki izkušnje pridobljene na ladji verjetno niso najbolj cenjene.
Tam gre prej za sodelovanje med različnimi ljudmi na eni strani in bežanje pred odgovornostjo na drugi?
V politiki je bilanca imaginarna. Če si spreten govornik, lahko volivce prepričaš, da je dva plus dva npr. šestnajst. Čeprav ljudje vedo, da to ne drži, se pustijo prepričati. V gospodarstvu pa bilanca ne sloni na praznih obljubah. Štejejo le dobri rezultati, ali pa te ni.
Ali ste prepričani, da za uspešnega politika rezultati niso pomembni?
V Sloveniji so uspešni politiki izjeme. Veliko je nesposobnih, ki imajo sposobnost, da onesposobijo sposobne. Mnogi se resno trudijo, a rezultat njihovega truda je utrujenost. Iz mene so hoteli narediti vse mogoče. Klovna, posebneža, nekoga, ki je moteč element v tej družbi. Ko sem dregnil v državno politiko, sem vstopil v drug svet. Hotel sem biti duhovit, a ta politika izmišljenih sovragov sproščenosti ne prenese. Slovenska politika je popolnoma zadrta in je premalo razvojno naravnana. Če dregneš v ustaljene kanale bogov slovenske politike, potem je takoj hudo narobe. Bodisi na levi ali desni. Jaz sem si dovolil bolj sproščeno politiko, ker sem bil neobremenjen. Nisem ne desničar ne levičar. Najprej sem jaz, podjetno naravnan, samorastnik in imam svoje poglede na svet, ker sem si sam ustvaril svojo življenjsko pot. Sem brez bremen preteklosti. Vstopil sem v politiko brez ideoloških prepričanj, z edino željo, da bi Slovenija postala uspešna in gospodarsko napredna država. To si želim še danes.
Mogoče je samo oblika dovolj za zmago na prvih volitvah, brez rezultatov pa se verjetno večkrat tudi v politiki ne da zmagati?
Če bi to držalo v Sloveniji ne bi obstajali t.i. večni politiki. Če pogledamo najbolj uspešne politike in pogledamo, kaj so pustili za sabo, se očitno lahko večkrat zmaga tudi brez dobrih rezultatov. Razen, če ne štejejo rezultati v blefu. Slovenska državna politika je jalova in iz takšne politike sem bil prisiljen izstopiti. Odšel sem tam, kjer sem lahko koristen – na povabilo sindikatov v Luko Koper. In tam se je šele začel pravi ples v maskah, ki se je kljub odličnim poslovnim rezultatom zaključil z mojo odstavitvijo. Očitno je nekoga zelo zmotilo, da nam je v šestih mesecih uspela podvojitev kapitalske vrednosti Luke Koper. Kakorkoli, ponosen sem, da sem ob pravem času prišel v Luko Koper in prispeval k njenem razvoju, da je tudi vrhovno sodišče potrdilo pravilnost mojih ravnanj in da se Luka Koper še naprej razvija.
Ko ste postali predsednik uprave Luke Koper, ste napovedali razkritje vsehmškodljivih pogodb, ki jih je Luka podpisala v letih pred vami. Po nasvetu odvetnikov kasneje teh pogodb niste razkrili. Kaj lahko danes poveste o tem? Takrat ste namigovali, da so se preko teh pogodb financirale slovenske politične stranke.
To se ni dogajalo direktno. To se je dogajalo preko plačevanja storitev. Sistem je tako narejen, da dobijo posel tisti, ki so blizu določeni politiki oziroma določenim političnim kadrovskim veljakom. Kako drugače si lahko razlagate, da se je ob mojem imenovanju na čelo Luke Koper vsa politika postavila na noge. V medijih so hoteli prikazati, da je šlo za politično kadrovanje, a je bilo ravno obratno. Praksa političnega kadrovanja je bila z mojim imenovanjem presekana. Po mnogih letih političnega kadrovanja se jim je zgodila zmaga luških sindikatov in lokalne skupnosti nad interesi politike in kapitala. Če pa bi se po imenovanju vendarle podredil interesom politike, bi zelo verjetno še danes bil na čelu Luke Koper. V Luki Koper obstajajo sledi mojega dela v korist družbe. Zamerili so mi le tisti, katerim sem prekrižal načrte in preprečil večmilijonsko oškodovanje Luke Koper.
Na Marjetici Koper se je zgodba razpletla drugače.
Družba je bila v likvidnostnih težavah, z večmilijonsko izgubo, s slabo organiziranimi delovnimi procesi, dotrajanim voznim parkom in slabo organizirano nabavno službo. Temu je sledilo tudi slabo vzdušje v kolektivu. S pravilnimi ukrepi in spremembami v načinu vodenja je Marjetica Koper dosegla najvišjo stopnjo poslovne odličnosti in kar je najbolj pomembno, čutilo se je zadovoljstvo v kolektivu in posledično zadovoljstvo občanov nad kvaliteto tega javnega servisa. Marjetica Koper je iz preprostega komunalnega podjetja postala pravi brand in želel bi, da z ohranjanjem visokega nivoja javnih storitev to tudi ostane.
Ali se zgodba lahko ponovi v Piranu?
Realno, da. Ampak piransko podjetje Okolje Piran je v neprimerno večjih likvidnostnih težavah. Družba je praktično nelikvidna. Finančne težave so reševali na najdražji možni način, z revolving posojili in dobaviteljskim faktoringom. V primeru nadaljevanja takšnega početja bi to lahko pomenilo omejitev sposobnosti družbe delovati kot delujoče podjetje, na kar je zadnja tri leta neuspešno opozarjal tudi revizor. Kratkoročni koeficient likvidnosti družbe znaša 0,56. Kljub temu sem optimist in verjamem, da nam bo s pravimi ukrepi uspelo sanirati podjetje. Prvi koraki že kažejo pozitivne finančne in poslovne učinke. Kljub drugačnim napovedim nam je uspelo, da se cene zbiranja, odvoza, obdelave in odlaganja odpadkov na položnicah za uporabnike ne bodo povišale. Celo nasprotno, s pravilnim ravnanjem in sodelovanjem občanov lahko cene še znižamo.
Ali je dobro delo na JP Okolje Piran odskočna deska za novo kandidaturo za župana?
Ni odskočne deske. O kandidaturi za župana ne razmišljam. Vse kar bi rad je, da pomagam pri boljši urejenosti in razvoju občine, v kateri sem odraščal, ustvaril družino in uspel kot podjetnik. Ni mi bilo treba prevzeti vodenje Javnega podjetja Okolje Piran, a sem sprejel izziv in sem se odzval povabilu Roberta Fakina, občinskega svetnika in člana nadzornega sveta JP Okolje Piran. Prepričan sem, da se z dobrim delom da dvigniti nivo storitev javnega servisa. V občinsko politiko se ne nameravam vmešavati in tudi ne bom dopustil, da bi občinska politika posegala v suverenost tega javnega podjetja. Ker pa se zavedam, da je Okolje Piran podaljšana operativna roka občine Piran, bom kot dober gospodar naredil vse, da bodo krajani zadovoljni z našimi storitvami.
Sedaj sva pri velikih projektih, ki naj bi zaznamovali občino v naslednjem obdobju. Prvi je obnova Fiese.
Celotna Fiesa, vključno s plažo in okolico jezera je bila oddana v najem zasebniku, ki upravlja tudi avto kamp v Fiesi. Zaradi velikega nezadovoljstva najema ne nameravamo več podaljšati. Fiesa je bila predolgo pozabljena in zanemarjena. Temu moramo narediti konec. V Fiesi nameravamo urediti sodobno družinsko plažo z vsemi spremljajočimi vsebinami, s poudarkom na ohranitvi naravnih danosti tega zelenega raja. Imamo že več idejnih zasnov in ko se bomo uskladili z Zavodom za varstvo narave bomo v sodelovanju s krajani izdelali projekt in predlagali občini za uvrstitev tega projekta v razvojne načrte proračuna že za leto 2020. Župana sem že seznanil z razmišljanjem o ureditvi Fiese in računam na njegovo podporo, kakor tudi na podporo svetnic in svetnikov. Prav tako si želim, da bi kmalu pričeli s projektom ureditve Jernejevega kanala, katerega bi kot javno podjetje z veseljem uredili in tudi upravljali. S tem bi uredili oba zanemarjeni in pozabljeni krili občine Piran. Na eni strani Fieso in na drugi Jernejev kanal.
Drugi veliki projekt je gradnja garažne hiše in piranskega logističnega centra pod nogometnim igriščem.
V tej fazi gre le za eno izmed možnih lokacij za gradnjo garažne hiše, ki po mojem prepričanju ponuja več koristi, zato temu projektu dajem prednost pred ostalimi možnimi lokacijami. Pod stadionom bi praktično lahko zgradili neomejeno število parkirnih mest, npr, 3.000 pm, saj v višini klifa 60 m nad morjem lahko umestimo več kot 20 etaž in v vsaki etaži bi bilo dovolj prostora za 300 parkirnih mest. Za omenjenih 3.000 parkirnih mest bi potrebovali največ 10 etaž. Vendar Piran in Pirančani ne potrebujejo le garažno hišo. Poleg dobrega javnega servisa vsako gospodinjstvo potrebujejo tudi manjkajoče shrambe, ki jih v starem Piranu primanjkuje. Gostinci, trgovci, ribiči, podjetniki in obrtniki, društva in klubi potrebujejo skladišča. Umetniki potrebujejo ateljeje in glasbena šola dodatne pomožne in vadbene prostore. Prav bi prišel tudi kak studio za mlade glasbenike in druge ustvarjalce. Skupnost Italijanov, Pomorski muzej, Mestni arhiv, Obalne Galerije in drugi javne ustanove potrebujejo depoje. Športniki in rekreativci potrebujejo vadbene prostore. Vsi prebivalci in obiskovalci Pirana potrebujejo tudi dobro založeno živilsko in tehnično trgovino. Vse našteto bi lahko umestili v garažno hišo pod mestnim stadionom, ki bi z naštetimi vsebinami postala pravi logistični center Pirana. Hkrati pa bi s tem sprostili številne prostore v mestnem jedru in jim dali druge vsebine za oživitev mestnega utripa. Med gradnjo GH bi lahko z izkopanim flišnim materialom utrdili celotno obalo pod
obstoječo peš potjo Piran – Fiesa, povezali piransko punto s pozabljeno Fieso, trajno sanirali klif in preprečili pogrezanje zadnjega stolpa mestnega obzidja in sanirali temelje župnišča ter piranske stolnice. Da bi skrajšali pot med GH in mestnim jedrom bi izvedli tunelsko-galerijsko povezavo med Tartinijevim trgom in severnim pobočjem pod župniščem. V GH bi imeli tudi več tovornih dvigal za lažjo dostavo in prevoz ljudi po novo pridobljeni povezavi vzdolž obale med GH, Piranom in Fieso. Prav tako bi z realizacijo tega projekta lahko uredili vzdolž obale od Pirana do Fiese več tematskih plaž. Na Fornačah bi lahko sproščeno parkirišče ob morju namenili parkovnim in plažnim površinam. V končni fazi bi lahko Piran zaprli za promet, razen za taxi in javne prevoze ter za dostavo ob določenih urah. Ob tem bi rekonstruirali in razširili cesto na Arze in ob njej zgradili novo peš in kolesarsko povezavo. Pri tem projektu je vredno omeniti, da bi to investicijo lahko izpeljali sami, Občina in Okolje, saj bi ta projekt predstavljal rento za vse bodoče generacije Pirančanov. Več o konkretnih projektih in možnih lokacijah za gradnjo garažnih hiš lahko predstavimo po zaključenem delu komisije, ki jo je imenoval župan.
Naslednji projekt so urejene plaže v Piranu.
Zame kot direktorja javnega servisa, ki med drugim skrbi tudi za urejenost in varnost obalnega območja ni sprejemljivo, da imamo večino kopališč in pešpoti ob morju označene z opozorilnimi tablami »Prehod na lastno odgovornost« ali »Kopanje na lastno odgovornost«. Kot turistična občina bi se morali vsi bolje zavedati naših naravnih razvojnih potencialov. Tudi brez veliko denarja in z malo dobre volje lahko občutno izboljšamo turistično ponudbo, posledično tudi zadovoljstvo občanov in obiskovalcev naše turistične občine. Če omenim samo Fieso. Tam imamo mali zeleni raj, a tega ne znamo ne vzdrževati, ne tržiti. Jaz si ne bom zatiskal oči in bom delal na spremembah. Poskrbeli bomo za ureditev vseh kopališč od Fiese do Seče.
In še privezi v Portorožu.
Delali bomo na preselitvi komunalnih privezov iz centra Portoroža na območje nekdanjih skladišč soli in na dodatnih razvojnih vsebinah tega pozabljenega in neizkoriščenega območja Portoroža.
Kolikor poznam Piran, bo zagotovo kakšna civilna iniciativa proti predlaganim spremembam.
To ne bo držalo. Civilne iniciative niso same sebi namenjene. So odraz nezadovoljstva in ignorantskega odnosa politike in občinske birokracije do občank in občanov. Gre za aktivne posameznike, ki imajo radi svoj kraj in jim ni vseeno, kako in v kakšnem kraju bodo živeli. Ko govorimo o civilnih iniciativah se moramo vprašati o vzrokih za njihov nastanek in ta se skriva v aroganci politikov in birokratov, ki mislijo, da lahko počnejo kar hočejo in spreminjajo okolico na ta način, da v postopke spreminjanja prostora ne vključujejo širše javnosti. Pravilnokomuniciranje in obveščanje krajanov o razvojnih načrtih v njihovem kraju bi morala biti osnova vsakega posega v prostor. Če se res dela v javno korist, ne vem kje vidijo birokrati in politiki oviro v večji transparentnosti. Imam cilj in poznam pot do cilja. Skupaj s krajani bomo uresničevali projekte v korist vseh. Problemi nastanejo, ko občani dobijo občutek, da je občinsko vodstvo pod vplivom zunanjega kapitala. Pri meni civilne iniciative ne bodo potrebne, ker sem sam del civilne iniciative.
Tomaž Perovič
