Jure Lesar in David Morgan. Prijatelja, umetnika, vrhunska glasbenika, Pirančana. Skupaj sta odraščala v času, ko je na Obali vsak lahko našel lokal z najljubšo glasbo, s koncerti in z istomislečimi glasbeniki.
Nista nov Mef, nista nov Kocjančič, niti skupaj z bandom niso novi Faraoni ali Kameleoni. Sta Jure in David, mojstra vsak na svojem instrumentu, vsak na svojem koncu odra, vsak s posebno ljubeznijo do Pirana.
Iz Pirana prihaja mnogo vrhunskih glasbenikov. Predvsem vas je veliko podobnih, vajinih let. Kaj mislita, zakaj je prav v Piranu toliko odličnih glasbenikov?
David: Mislim, da je Piran poseben. Tu imamo neko romantiko, poseben način življenja. Imel sem ogromno možnosti, da bi odšel kam drugam, ampak je bilo vedno nekaj, kar me je vleklo sem. Rad spoznavam nove ljudi in se čutim povezanega z njimi. Ne maram velikih mest. To, da se na cesti pozdravim z dober dan, mi da toliko dobrega, da tega nič ne odtehta.
V Piranu imamo morje, brez katerega ne želim živeti. Kot otrok sem si rekel, da ga potrebujem, ker imam drugače občutek, kot da sem nenehno žejen. Morje mi da neko svežino, odmaknem se lahko iz javnosti , kar je v Ljubljani težje.
Jure: Res je veliko vrhunskih glasbenikov. Ne vem pa, kaj je razlog. Pripomogel je gotovo Beganovič-Kiki, ki je eden izmed najstarejših v tej ekipi glasbenikov, kar jih poznam. Učil nas je, vzpodbujal in vplival na mlade glasbenike. Piran ima neko energijo, cela Obala ima zmeraj nekaj več, je zakladnica glasbenikov – morda manj pop glasbe in več rocka. Tu so bili vedno dobri izvajalci. Ne vem pa, kako bo z mlajšo generacijo, ker nimajo prostorov, kjer bi poslušali glasbo in igrali , kar lahko res slabo vpliva na mladega glasebnika.
Se lahko ukvarjata in preživljata samo z glasbo?
David: Sam sem bil 100% glasbenik mnogo let, lansko leto sem bil še malo podjetnik, letos pa sem še koordinator za kulturo na Občini Piran. Z lokalom sem dokazal, da mora imeti glasbenik glasbeni klub, ob tem pa želim predvsem samemu sebi dokazati, da je za to delo potrebno biti kulturnik, nekdo, ki se s tem že dlje časa ukvarja.
Jure: Delam samo v glasbi, so to prednosti in slabosti. Kot glasbenik sem odvisen od koncertov in to obdobje me je kar zaznamovalo, ker sem moral najti nekaj drugega. Še zmeraj pa pišem, moja glasba se še vedno vrti na radiu, kar je dobra stvar. Ne igram v različnih bandih, ampak sem sam svoj glasbenik.
Glasbenikov vas je kar nekaj, a nimate prostorov za koncerte in druženje. Ambasada se je zaprla, Kanele ni več, zgodba s Hangarjem se je zaključila…
David: Zgodba s Hangarjem se je zame zaključila, lokal še obstaja. Covid je naredil svoje. Imel sem poslovni načrt, vložil mnogo svojega časa, 12-15 ur na dan, zato je za vse ostalo zmanjkalo časa. Covid je zafrknil poslovni načrt, ki je prej deloval. Prvi lock down, sledile so omejitve, ki so nam podrle načrte s prireditvami. Najprej nismo mogli imeti toliko ljudi na prireditvah, kot bi si želeli, potem smo morali zapirati ob 22. uri – kar za klub pomeni, da se zapre, ko se šele začne dobro odvijati. Potem je bila še prepoved prodaje alkohola,… Ko smo prišli do določene točke in sem videl, da ni poti nazaj, sicer veliko prepozno, sem se odločil, da lokal predam in zaključim to zgodbo. Dva meseca sta bila težka, a zdaj sem zelo zadovoljen. Ne vem, če bom še kdaj počel kaj takega v takšni dimenziji. Če bi skrbel samo za program, bi sprejel, a več kot 3-4 ure na dan ne bi vložil v projekt. Ne bom dovolil, da bi šla glasba, ustvarjanje in igranje na drugi tir. V Piranu imamo sicer še Cafe Teater, ki nudi prostor za koncerte, a na mojem radarju na Obali ni nobenega drugega prostora za dobro glasbo in koncerte v živo.
Jure: Problem je, ker se nam počasi zdi stanje, da ni koncertov, normalno, morda bi morali biti celo zadovoljni, da smo lahko vsaj malo svobodni. Ne smemo pozabiti, kakšno je bilo pred leti, koliko različnih možnosti sem imel kot najstnik na Obali, a vprašanje je bilo, kam iti. Tega danes mladi nimajo. Ni več prostorov, v katerih sem sam preživel svojo mladost, spoznal glasbo in ljudi. Ne samo Kanela, tudi v Izoli in Kopru je bilo kar nekaj takih prostorov.
V piranski občini je bilo mnogo vsega, od diskotek do rock lokalov, za vse različne ljudi in zvrsti je bil prostor. Danes pa ne vem, kaj se dogaja. Nič kaj takega, kar bi ljudi z mojim okusom pritegnilo. Pogrešam prostor, kjer bi lahko tuji in domači izvajalci igrali v živo. Morda v Portorožu in Luciji prej, ker sta malo bolj odmaknjena kot Piran.
Skupaj ustvarjata in vadita v piranskih prostorih. Kako izgledajo vajina druženja in nastajanje novih komadov? Imata različna načina ustvarjanja? Dobro sodelujeta?
David: Ni napisanega pravila. Zadeva je zelo naravna. Delo v samem studiu pa ni samo zabava. Moraš se koncentrirati. Rabiš “dnevni red”, kot npr. na sestankih in sejah. Če prideš z dnevnim redom in ga je prej že vsak malo naštudiral in prinesel svoje predloge, potem je vse lažje.
Jure pride kdaj s konkretnimi idejami, ki jih sliši v glavi in ne ve točno, kako je to tehnično možno izpeljati. Poje kdaj kakšen zvok, ki ga moj inštrument niti nima. Zaradi tega moram biti dovolj kompromisen, da sprejmem njegovo željo in jo poskušam uporabiti, ampak na koncu realna rešitev le pride na dan. Pri prvem albumu je prišel samo z besedilom in vokalno linijo, s kitaro po taborniško odigral in potem sva skupaj začela delati.
Jure: Ja, včasih sem delal stvari, ki mi zdaj niso več všeč, v prihodnosti pa mi verjetno ne bo všeč to, kar delam danes, ampak načeloma pišem vse skupaj. Zgodilo pa se je tudi že, da sem napisal besedilo in šele naknadno našel melodijo, da se je vse ujemalo, tako besedilo kot glasba. Včasih sem narobe naglašal besede samo zato, da so “skupaj pasale”. Že od nekdaj se svojstveno izražam in ljudem, ki jim je to blizu, je moj način všeč. Točno sicer vem, kaj “pali”- vžge pri ljudeh, a to ni vedno dobra ideja. Glasbenik mora biti zvest samemu sebi, pisati realne tekste o tem, kar pozna.
Zadnji album smo posneli večinoma v Ljubljani, tako da je studio drugi, ne piranski, a ljudje smo ostali isti. Še vedno delam najraje s prijatelji, vsi v bandu smo Pirančani in sodelujemo že zelo dolgo.
David: Vsem glasbenikom pravim, da sam ne vadim, da bom bolje igral, ampak zato, da bodo oni bolje zveneli. Bobnar nikoli ne sme biti najslabši člen banda. Mora biti najboljši, oziroma takoj za frontmanom.
Kako bi opisala svoj stil glasbe? Se lahko dasta v predalčke ali se nerada primerjata z drugimi glasbeniki in opredelita glede zvrsti?
David: Skozi leta sem si želel biti vse – jazz, rock, pop bobnar, kot sem želel biti tudi blues bobnar, fusion bobnar – morda sem temu najbolj podoben. Isto me motivira rock, funk, morda v trenutku elektronika, etno glasba, afriška… toliko je različnih stvari, da raje rečem, da sem glasbenik, ki igram bobne in tisto, kar imam za igrati, bom čim bolje poskusil izvajati, da bom v korist glasbi, ki jo delam. Glasba kliče po nekih stvareh, elementih in želim biti sposoben to ponuditi. Do tja, kamor lahko pridem, bom z dvignjeno glavo oddelal, a kjer nisem kos nečemu, se bom umaknil iz spoštovanja do glasbe in se raje še učim in zaprem v studio.
Jure: Pri meni gre za različne vplive. Ko slišim Beach Boyse, si želim, da bi tudi sam naredil tak album. Moj glas mi je res pomagal najti Lennona, Lou Reed mi je blizu kot tekstopisec. Včasih se bojim, da je vse skupaj preveč podobno Lou Reedu. Nisem preveč navdušen, če me kdo primerja s kom, ker nočem biti slovenski ta in ta.
Vem, katere stvari so mi všeč in kaj imam rad, zato z veseljem jemljem inspiracijo na različnih področjih.
Vaju lahko kmalu slišimo v živo na odru?
Jure: 18. avgusta imam koncert v Piranu, na 1. maju, v okviru Piranskega poletnega utripa.
David: Avgusta bo razen teh dveh bolj malo koncertov. S skupino Nas 3 bomo igrali še 17. augusta, tudi v Luciji pri EPI centru v okviru Poletja na travniku.
Nina Ločniškar
