Ključnega pomena je primarno zaupanje matere in najbližjih. Če ti izžarevajo zaupanje vase, se bo ta občutek v večji meri razvil tudi pri otroku. Ob zaupanju matere in družinskega kroga se razvije zaupajoč pogled na svet in okolje. Tak človek zaupa drugim s preprostostjo in se ne boji »tvegati« v življenju. Prvotno zaupanje ima tudi duhovno komponento; pokaže se kot globlja Zvestoba, na katero se lahko zanese.
V celoviti osebi je vse povezano z osebnim jedrom, poosebljen je tudi delujoči jaz, ki pogosto uhaja iz notranje harmonije. Ta temeljna vez more biti podlaga za gradnjo intimnosti, vključevanje spolnosti, plodnosti, ustvarjalnosti, sprejemanje lastne zgodovine in celo napak ter padcev. Odprtost za notranjo edinost prinaša pomiritev in spravo, vitalnost, nove ideje, smisel. Pri vsem je pomembno zavedanje lastnega dostojanstva in poklicanosti.
To pa vodi k odkrivanju edinstvenosti in posebnosti. Vsak človek je edinstvena podoba Presežne zasnove življenja. Lahko bi rekli, da je edinstvena podoba ljubezni, zato je tako boleče, če je je primanjkovalo od prvih vzgibov življenja naprej. Edinstvenost pomeni videti in ovrednotiti svoje prednosti ter se uresničiti na sebi lasten način. Starši imajo dolžnost in nalogo, da odkrivajo ter podpirajo otroka v njegovi edinstvenosti, spoštujejo njegove sposobnosti, čustva in odločitve. Nihče ni nevreden, neumen ali najslabši, prav tako ni modro nikogar kovati v zvezde. Pristop mora biti stvaren, da ne bi zmotno usmerjali iskanj in hrepenenj mladih. Mnoge življenjske zgodbe namreč govorijo o izgubi občutka lastne istovetnosti: »Jaz sem, kar sem.«
Nikoli ni prepozno, da odvržemo negativna vozlišča strahov, oblikujemo pozitiven pogled nase in ustvarimo odprto komunikacijo. Sporočila okolja pomagajo graditi našo samozavest, ko vidimo, da nas drugi cenijo in potrjujejo. Prav tako se moramo učiti sprejemati drug drugega. Ni dovolj, da je družina ljubeča in okolje dobrohotno — sposobni moramo biti odprte komunikacije. To pomeni, da se ne zapiramo in ne bežimo. Pot vodi vedno le naprej.
Tudi ko se soočamo s slabostmi in sencami, gradimo zavest o sebi. Sprejemanje in priznavanje napak nam pomaga, da ponižno prečistimo svoj pogled in zavest. Naša oseba je več kot le dejavni jaz. Zato lahko rečemo: nisem moja jeza — v meni je točka, ki lahko jezo opazuje in je ta ne določa. To je neopazovana priča, naše osebno dno.
Vrednost je torej v našem osebnem jedru in v skladnosti z njim. Brez pomena je neprestano brskati po preteklosti in iskati vzroke za pomanjkanje samozavesti. Ko gradimo temeljno povezanost s seboj in postajamo neodvisni od sodbe drugih, najdemo prostor za svetlobo in senco, za vzpone in padce, za božansko in človeško. Pesnik pravi:
»Zdaj hodim iz tišine v tišino
in polnim vrzel med časom, ki je, in tem,
ki pride. Z igro otroštva.«
