Z glasbo ste se začeli ukvarjati zelo mladi.
Vedno me je privlačila glasba, že kot triletnega otroka so me sestra in starši dobili v naši dnevni sobi, kjer sem bil z ušesom prilepljen na zvočnik in z nogo udarjal po ritmu. Takrat so vsi ugotovili, da imam izjemen posluh, kar se je kasneje izkazalo kot resnično. Obiskoval sem tudi glasbeno šolo in se učil igrati klavir v glasbeni šoli Piran. Ob poslušanju različnih žanrov tudi s kaset svoje sestre, ki je poslušala Doorse, Dire Straitse in podobne bande, sem si izoblikoval svoj glasbeni okus, ki se še vedno razvija.
Zakaj ravno elektronika?
Ker rad eksperimentiram in se mi zdi, da elektronika to najbolje omogoča.
Veliko, predvsem starejših, ne ve, kaj naj si o tej glasbi misli, niti ne ve, kakšna glasba je to. Kako bi jim razložili?
Moja glasba ni samo elektronska glasba, ampak v njo dodam veliko različnih žanrov, kot sta jazz in blues, blizu tudi starejšim generacijam. Velikokrat se zgodi, da me nekdo ne posluša, ker ne mara elektronske glasbe, ko pa slišijo kak moj chill out komad, pa se čudijo in jim je všeč. Na mojih koncertih, še posebej v EU, lahko srečate najstnike kot tudi 60 in več let stare občudovalce.
Starejši rokerji, ki prisegajo samo na rock, trdijo, da elektronika uničuje pravo glasbo, ki jo ustvarja človek. V čem je ustvarjalnost elektronike?
Ne bi rekel, da elektronska glasba karkoli kvari. To je malo krivično. Vsaka zvrst ima svoje poslušalce in prav je, da vsak izbere to, kar mu sede v uho. Kakšen pa bi bil svet, če bi vsi poslušali isto? Osebno poslušam veliko različnih zvrsti glasbe, navdušuje me tudi filmska glasba, gre pa seveda tudi za kakovost v vsaki zvrsti. Tudi elektronsko glasbo ustvarja človek, ker ni tako, da sedeš za računalnik, ki naredi vse sam. Velko delov odigrajo glasbeniki v živo v studiju, se pravi jo ustvarja človek, kot producent pa vse to sestavim v celoto. Napačno je razmišljati o elektronski glasbi kot umetno ustvarjeni. Na mojih koncertih so poleg mene vedno glasbeniki, ki igrajo v živo.
Kakšna je torej vaša glasba?
Raznolika, kot sem že prej omenil, v moji glasbi najdete veliko različnih žanrov.
Novodobni DJ ne nosijo s sabo več niti vinilk, potrebujejo samo računalnik. Hm?!
Tehnologija napreduje e v koraku s časom in prav je tako, sicer pa sem jaz v prvi vrsti producent, nisem tipičen DJ. Na koncertih vedno vrtim svojo, avtorsko glasbo. Doma pa zelo rad poslušam vinilke. Pred kratkim sva s sestro brskala po starih škatlah in našla še stare vinilke, ki jih je zbiral naš oče v 70-ih, med njimi Tino Turner, Barrya Whita, Ello Fitzgerald. Z navdušenjem sva si jih zavrtela in uživala v tipičnem zvoku vinilke.
Ustvarjate v Ameriki. Zakaj ste odšli?
To je bil sklop različnih dogodkov, ki so se ujeli. Moja pot v ZDA se je začela preko portala Beatport, kjer sem objavljal svoje beate in ker sem tam več kot osem mesecev zasedal prvih deset mest, me je opazil manager in me povabil na enomesečno turnejo po ZDA, kjer sem odpiral nastope za takrat že uveljavljene umetnike. Potem so se mi začela odpirati še druga vrata in jasno je bilo, da moram biti blizu dogajanja, zato sem ostal v ZDA. Ni pa vse tako enostavno kot se morda zdi na prvi pogled. Za moj uspeh je bilo potrebno veliko neprespanih noči, veliko ustvarjalnosti, ki ni vedno samoumevna, veliko odrekanja ter prilagajanja in seveda podpora družine, ki verjame vame in me še vedno vzpodbuja.
Vas je presenetilo, da vas je domače občinstvo navdušeno sprejelo?
Razprodal sem že tri koncerte v Križankah in tam me je publika sprejela z navdušenjem, seveda sem si enako želel tudi doma, je pa za umetnika ena večjih potrditev, če te imajo radi tudi doma. Saj veste, pogosto moraš najprej uspeti v tujini, da te cenijo doma in to ne samo v glasbi. Želel sem si, da bi svoji publiki pripravil takšen dogodek, kot ga naredim na vseh večjih festivalih po svetu, ker sem menil, da si domača publika ne zasluži nič manj kot to. Ko smo začeli s skupino pripravljati dogodek z Občino Piran in Avditorijem, je bil to moj prvi in skoraj edini pogoj, da mora biti dogodek na svetovnem nivoju. V ta namen sem se odpovedal svojemu honorarju, da smo vsa sredstva vložili v produkcijo. Glede na odzive in tudi članke, ki sem jih po koncertu prebral, nam je to očitno uspelo. Verjamem, da je bil za koga dogodek preglasen, a žal drugače ne gre, se jim pa zato opravičujem.
Kje je vaša najbolj zvesta publika?
Veliko zvestih poslušalcev imam očitno tudi v Sloveniji, to kažejo vsi štirje koncerti tu. To me iskreno veseli. Če govorimo o Evropi, imam veliko zvestih poslušalcev v Franciji, pa tudi v Belgiji in Italiji. ZDA so tako velike, da imam povsod občudovalce, v New Yorku me imenujejo »homie«, kar bi pomenilo domačin in to je znak, da so me vzeli za svojega, saj več kot deset let živim tam.
