»Od malega sem bil dinamičnega duha, mulček iz izolske ulice. Zanimalo me je vse, kar se je vrtelo. Pri trinajstih letih pa je bil usoden Rally Saturnus, ki je potekal mimo domače Izole. Bil je puščica, ki me je zadela naravnost v srce. Nato sem naredil vse, da sem prišel zraven in poskušal doseči, kar se je dalo,« se dirkaških let spominja eden najboljših slovenskih dirkačev Andrej Jereb. V rallyju si je nabral kopico dragocenih izkušenj, ki jih je potem prenesel v posel. Ljubezen do jeklenih konjičkov je namreč nadvse živa še zdaj. Zgradil je uspešno podjetje, z veseljem pa svoje bogato znanje in izkušnje prenaša naprej ter se zavzema za izboljšanje varnosti v prometu.
»Tisti prvi rally me je čisto navdušil. Od takrat sem bil obseden z željo, da tudi sam poskusim v dirkanju. Nestrpno sem čakal prvo možnost, polnoletnost, da sem opravil vozniški izpit in sedel v dirkalnik. Bilo je pravo obsedeno stanje kot slepa ljubezen, ko okoli sebe ničesar ne vidiš. Vse sem prilagodil temu, od počitniškega dela, ko sem ves zaslužek dal v tekmovalno opremo, prvi avtomobil …« Nič mu ni bilo težko, da je bil prikrajšan za kakšno vrstniško rajanje, potovanje, kajti osredotočen je bil na dirkanje. »Nikoli ne bom pozabil svojega prvega dirkalnega avtomobila, zmatranega zastavinega juga, vendar je bil v tistem hipu zame najboljši avto. Bil sem presrečen, da bom lahko nastopil na dirki. Prvi rally je bil za neizkušenega, popolnega novinca kar velik zalogaj. Rally je bil na Hrvaškem, v okolici Zagreba. To so bili zametki rallyja, ki danes šteje za svetovno prvenstvo. Na dirko sem šel poln pričakovanj, adrenalina in brez izkušenj. Dirko sem izpeljal, prišel uspešno do cilja, četudi je bila zame in za avto naporna. Že na drugi sem zmagal in dobil potrditev, da ima ves moj trud smisel,« razlaga Andrej.
V RALLYJU NI ZVEZDNIŠTVA IN ROMANTIKE
Potem je sledilo osemnajst sezon zelo aktivnega dirkanja. Od skromnih začetkov z jugom do nacionalnih in regionalnih naslovov. Bil je prvi Slovenec, ki je dobil sedež v svetovni profesionalni ekipi. Če ga vprašate, ali so se okoli njega sukale brhke lepotice, kot je to značilno za formulo 1, Andrej odmahne z roko: »Rally na svetovnem nivoju ni šport, kjer mrgoli zvezdnikov in lepotic, temveč je zelo zahteven in kompleksen avtomobilski šport. Boj človeka, stroja in narave. Tam ni prostora za lagodnost, temveč za trdo delo, garaško disciplino. Čeprav so to izredni vozniki, so običajno zelo preprosti, saj se vsi zavedamo, kako zahteven šport je, kako ranljivi smo vsi. V rallyju je ne glede na teren še vedno visoka stopnja zdravega športnega duha, tovarištva, kjer lahko v vsakem trenutku, ko si potreben pomoči, računaš na kolega. Ta šport je ostal še zelo pristen,« pravi Andrej, ki na srečo, razen kakšnih finančnih poškodb, ker je bil vedno na tesnem z denarjem, drugih poškodb na srečo ni doživel.
OSTATI ZBRAN V PEKLENSKI VROČINI
»Imam športne deformacije – nešteto udarcev, a na srečo konkretnih poškodb ni bilo. Vsa ta leta dirkanja se poznajo na hrbtenici, vratnem delu … Hecno pa je, da si ljudje predstavljajo ta šport kot nadvse romantičen, a je v resnici precej drugače. Situacijo z dirkanjem primerjajo z vožnjo z avtom, ki ima klimo, ozvočenje, dirkalen avto pa je čisto nasprotje: vse je trdo, direktno, močne vonjave, visoka vročina, saj dirkalni avtomobili nimajo nobene izolacije. Predstavljajte si grški Rally Akropolis. Poleg surovega makadama se ti v tisti vročini prikaže bog in še kaj drugega. V avtu se namreč segreje tudi do 80 stopinj Celzija, pri čemer ne sediš udobno, a moraš fino garati, oblečen v zaščitno opremo, kombinezon, z rokavicami, podkapo, nenehno te premetava in prejemaš udarce, pa moraš vseeno ostati zbran. Samo delček sekunde zadostuje in lahko pride do katastrofe. Ta vožnja ni prav nič udobna in primerljiva z običajnimi vožnjami,« razlaga Andrej.
KO UDARI RECESIJA
Za seboj ima devet dirk za svetovno prvenstvo. Žal pa se je v tistem obdobju začela globalna ekonomska kriza, sponzorji so zaprli pipice in njegova zadnja dirka je bil rally Monte Carlo leta 2010, kjer je dosegel svojo najboljšo uvrstitev v karieri in je bil deseti na tem najbolj legendarnem rallyju. »Ko sem si prislužil vabilo na svetovno prvenstvo, je na globalnem nivoju počilo, sponzorji so ukinili proračune za dirkaške ekipe, gre za ogromne zneske, vsaj za športnika iz Slovenije. Veliko ekip je ostalo brez financiranja, žal sem bil tudi jaz v tem paketu. To je pomenilo konec moje kariere na tem nivoju. Potem so me čakali drugi izzivi, drugo obdobje, nič kaj prijetno. Posledice je imelo tudi na moj bioritem, moje telo je bilo namreč navajeno na izjemne dirkaške napore,« razlaga Andrej, ki je potreboval kar nekaj časa, da se je privadil življenju brez adrenalina. Zdaj tudi razume, kako se počuti veliko športnikov po koncu kariere.
NOVI ZAČETKI
»Pri meni je to sovpadalo še z družino. Z ženo sva imela dve majhni hčerki, še dojenčici, pa sem se posvetil družini. Ta adrenalin, ki ni bil tako pozitiven, sem moral posvetiti tudi službi. Ekonomska kriza je imela za posledico tudi, da se je v našem podjetju avtomobilski trg čez noč zamajal. Moral sem posvetiti veliko časa in energije in spretnosti, da smo podjetje brez hujših ran pripeljali v blažje obdobje,« razlaga Andrej, ki se je za ustanovitev podjetja odločil zaradi svoje strasti do avtomobilov. Iskal je prepletanje strasti med športom in neko dejavnostjo. »Sem dokaj spontan človek, težko bi delal nekaj, kar me ne veseli. V avtomobilski dejavnosti sem našel simbiozo med športnim in službenim delom. Čez teden se ukvarjam z avtomobilizmom v klasični obliki, čez vikend pa grem rad na dirko. To je preplet, za katerega sem hvaležen, da mi ga je uspelo vzpostaviti. Izkušnje iz dirkanja so mi prišle zelo prav v podjetju, pa tudi odnos do sponzorjev in javnosti,« pravi Andrej, ki bo naslednje leto praznoval 30-letnico svojega podjetja.
Z VOLJO IN PREDANOSTJO DO USPEHA
Tako kot pri zgodbi z jugom je bilo tudi v podjetništvu. »Imel sem velike oči, malo izkušenj, a z voljo in predanostjo smo uspeli podjetje spraviti k življenju. Ko gledam nazaj, se mi zdi, da nam je uspelo. Hvaležen sem, da je se je vse odvijalo tekoče. Pri meni je šlo za občutke, a z dobrimi nameni, željo, da delam v skladu z vrednotami in potrebami okolja. Potem se stvari hitro zložijo,« razlaga sogovornik, ki je v nekaj letih majhno podjetje spremenil v enega največjih avtomobilskih središč v naši regiji z več kot 40 zaposlenimi. Andrej pa ostaja čistokrven avtomobilist, vsakič je vesel, ko vidi zadovoljne stranke, kupce, vesel, ko ljudem olajšajo mobilne potrebe. Za svoj trud so dobili kar nekaj nagrad. »Konec dneva šteje to zadovoljstvo, ki te žene naprej,« pove Andrej, ki je na cesti zelo običajen voznik, ki se glede na gostoto prometa, če se le da, izogiba poti, saj mu dnevne vožnje v kolonah ne predstavljajo posebnega veselja. Na srečo živi in dela v istem kraju, pa mu je to prizaneseno. »V prostem času, ob posebnih priložnostih sem aktiven kot ambasador podjetij. Na poligonu varne vožnje na Vranskem izvajam aktivnosti, imam trening dinamične vožnje, udeležence učim o zakonitostih dinamične vožnje. Kot gost sem občasno predvoznik na kakšni dirki ter sodelujem z enim najbolj perspektivnih mladih dirkačev, Martinom Čendakom, in tako v drugi funkciji ostajam povezan z dirkanjem,« sklene.
View this post on Instagram
