Lena Pislak, vodja Fundacije Ulay, in fotograf Igor Andjelić, sta par, ki (bo) je spremenil Piran.
Zaprtje razstave Confess v Cerkvi Marije Zdravja na Punti v Piranu, kjer sta razstavljala z Marino Abramović, je bil dogodek leta, ne samo v Piranu, tudi v Sloveniji. Tako sodelovanje z zvezdo, kot je Abramovićeva, ni prav pogosto. Marina Abramović je razstavljala video Zlata maska iz 2009. Svoj obraz, namazan z medom, je posula z zlatimi lističi, pol ure ni trepnila z očmi, lističi pa so trepetali v njenem dihanju. Ti si razstavljal dve ogledali levo in desno od oltarja, dve konveksni leči, v katerih smo se lahko pogledali/spovedali tudi tisti neverni. Marina Abramović pravi, da sanja svoje projekte. Jih sanjaš tudi ti?
Igor: Moj začetek je bila razstava fotografij v Škucu (študentski kulturni center v Ljubljani, op.a.), toda toplo pivo in tipi z mastnimi lasmi niso šli z mojo razstavo. Odbijali so obiskovalce. Ko je bilo razstave konec, sem upraviteljem Škuca povedal, da z dogajanjem nisem zadovoljen. Predlagal sem, da v Škucu naredimo šank, ker je Ljubljana takrat potrebovala prostor združevanja. Moja ideja je bila skupnost, ki ji rečem socialna skulptura. Moje najpomembnejše delo je, da se mesto v javnih lokalih združuje, gnete, da se na enem mestu dobivajo ljudje, ki predstavljajo Ljubljano. Naredimo tisto, kar manjka. Škuc je bil prava berlinska luknja, dovolj odprta in dovolj demokratična, da si srečeval vse družbene profile.
Si komu zaprl vrata?
Igor: Seveda, če je bila skupna homogena in je prišel na vrata nekdo, za katerega mi je bilo vnaprej jasno, da v to družbo ne sodi, ga nisem spustil noter, ker nisem hotel, da uniči večer ali pa je dobil kazen, če je naredil neumnost in uničil večer. Tako, kot je mene kaznoval Miki iz legendarnega ljubljanskega PEN kluba, ki mi je za mesec dni prepovedal vstop v PEN, od priklenjenega kolesa na ograji pa pustil samo sprednje kolo. Podobno kot s ŠKUCom je bilo s Kavarno Pločnik. Ljubljana takrat ni premogla nobene kavarne, zato sem jo odprl na Pločniku ob Tromostovju.
Lena: Ker je bila sreda dolgočasna, si organiziral srečanje motoristov, kamor je prihajala sedanja predsednica.
Igor: Tudi K4 je bil nekaj posebnega. Prvi cyber café v Ljubljani. Odprt je bil 20 ur na dan. Zaprti smo bili le toliko, da je čistilka pospravila in potem smo začeli na novo. Čez dan smo delali sendviče in kavo, ki smo jih nosili tudi v pisarne nad nami v rostfraj paketkih. Zvečer sta bila v klubu dva flora, prvič v Ljubljani, in začeli smo s tehnom.
Lena: Znak za ŠKUC j bil moj prvi oblikovalski projekt, preden si ti prišel v ŠKUC. Naredila sva ga z Borisom Balantom. Bil je najin prvi projekt in še danes sem nanj zelo ponosna. Šla sem v trgovino s pripomočki za zdravstvo, kupila sem originalno tablico, ki jo uporabljajo optiki, ko ti merijo dioptrijo (na tablici so črke različnih velikosti, ki jih moraš prebrati, sicer dobiš očala, op.a.). To so bile najine daljne, prve ljubljanske povezave.
Ljubljana je bila in je še hvaležno mesto za take projekte. Kaj pa Piran?
Lena: V Piranu imamo hišo, v katero sem redno prihajala 25 let. Poznala nisem nikogar, ker sem rada v hiši in berem, pa pride z mano gospod Andjelić in odpre mesto. Postali smo Pirančani, jaz sem postala zadovoljna Pirančanka. Ker lahko tudi tukaj delamo lepe in dobre stvari. Res je sicer, da sem pred mnogimi leti naredila celostno podobo za Piranske soline, toda to sem naredila v svoji hiši, za mizo. Ker tudi Piran potrebuje malo glamurja, kot pravi Lidija Šircelj, ki je prišla iz Madrida (Círculo de Bellas Artes op.a.) in Benetk (galerija A+A op.a.), smo v mesto pripeljali glamur, saj ga vsi maramo.
Dva tvoja projekta sta bila razstavljena v cerkvah v Piranu. A ni cerkev kot razstavni prostor za umetnika preveč določujoč?
Igor: Seveda so omejitve, linija, po kateri hodiš, je zelo tanka. Morda je bil za moj odnos do cerkve kot razstavnega prostora pomemben Hvar, kjer sem odprl galerijo Minimal in nekaj časa tam tudi živel. Poleti so me objemali vsi, pozimi nihče. Tako kot vsi, od župnika do poštarja, sem tudi jaz hodil v lokal, ki bi ga lahko poimenovali “Naše malo misto”. Miljenko Smoje je na Hvaru napisal Naše malo misto, resnične zgodbe in anekdote. Na otoku vstopiš v neko intimo, v kateri živijo otočani, ki jim nekako gledaš v krožnik. Na drugi strani je cerkev tam najmočnejša. 99 odstotkov ljudi je vsako nedeljo pri maši. Kaj sem kmalu ugotovil? Da je vzrok za odnos otočanov do mene to, da proti meni najbolj rovari nek frančiškan.
Ker?
Igor: Ker sem bil tam črni vrag, pa še umetnik. Ko sem fančiškanovim ljubljanskim prijateljem omenil njegov odnos do mene, je naslednji dan prišel k meni v Naše malo misto in postala sva prijatelja. Tudi Hvar me je sprejel. Ne sicer vsi, ker sem v Ljubljani Bosanc, tam sem bil pa Slovenac.
Na Hvaru je krasna cerkvica Zvijezda mora, poleti so muzealke tam delale razstave. Leta 2013 sem tam naredil razstavo, razstavil sem eno samo sliko križa. Odprta je bilo samo zvečer, ker niso dovolili zatemniti okna, zvečer, v mraku, pa je bila razsvetljena samo ta slika pred oltarjem. V cerkvi so ostale klopi in vsak večer si v različnih jezikih slišal mrmranje, molitve. Nor občutek. Takrat sem se zaljubil v sakralne prostore. Poleg tega ni galerije, ki bi imela večji obisk, kot ga ima sakralni prostor
V cerkvah gre za dialog z verniki. Marini sem rekel, tvoja zlata maska je bila v Royal Academy of Arts, to je sicer v redu, toda tam ni nihče pokleknil pred njo, nihče se ni prekrižal in nihče ni jokal. Tukaj pa. Da ne govorim o otrocih, ki so bili očarani.
Tudi jaz sem bila očarana. Na zatvoritvi sem prvič videla ta video in masko, ne moreš odtrgati pogleda. Potem pa pogledaš še levo in desno v tvoja ogledala … nekaj najboljšega, kar sem videla v zadnjem času, pa sem bila tudi na bienalu.
Lena: Enako.
Posebno doživetje je še glasba Alda Kumarja, napisana posebej za to razstavo! V Piranu se ti ponovi situacija s Hvara. Je to uporabljiva izkušnja?
Igor: Moje načelo je, da nikomur ne solim pameti, ko nekam pridem. Opazujem, gledam in skušam najti nišo, prostor, v katerem bom razstavljal,v tem primeru je bila to spet cerkev. Najina prva ideja, ko sva prišla v Piran, je bila galerija. Lenina hčerka je temu nasprotovala in imela je prav. Za vedno isti prostor ni publike. Potem pa so me povabili, naj naredim Križev pot in v ta prostor sem se zaljubil. Najprej sem razstavljal v osmih cerkvah, nakar sem vseh petnajst postaj preselil v cerkev Marije Zdravja na Punti.
Lena: Povedati moram, da je piranski župnik izjemen človek, a zelo zahteven. Je pa tudi res, da je bil Igor v cerkvi, kjer je bila razstava, ure in ure. Vsak dan dopoldan nekaj ur in zvečer. Domov je prihajal poln vtisov. Ljudje so molili ali pa jih je bilo treba podučiti, da se v cerkev ne hodi s čelado ali v kopalkah.
Igor: Naj malo povežem. V času festivala Exodos v Ljubljani sem si ogledal izjemno predstavo Labirint kolumbijskega režiserja Enriqueja Vargasa v Stari elektrarni. Ko si prišel, je na vhodu stal rimski vojak, ki je zahteval, da si zastavim svoje večno vprašanje. Bilo je: A je Bog? Potem si šel skozi različne postaje, na koncu je bila kupola z ležalniki na travnati površini, nekakšen »chillout«. Preden si vstopil, si bil opozorjen, naj ne pozabiš uvodnega vprašanja. Odgovoril sem si, Bog je povsod okoli nas. Moje načelo je, da verjamem tisto, kar vidim.
Lena, najprej si delala v marketingu. Soline, ki si jih omenila, so iz prejšnjega stoletja …
Lena: Soline, Lepa Vida so bile moj zadnji projekt. Zanj smo zasnovali vse in vse je še tako, kot je bilo. Potem sem zamenjala področje, a mislim, da še vedno delam na brendih.
Spremenil se je tudi način, kako prideta umetnik in umetnost k ljudem. Ni več dovolj samo to, da nastane umetnina, nihče se ne ukvarja s tem, kaj storiti, da bo umetnino videlo čimveč ljudi, ampak predvsem, da bodo razumeli, kaj je umetnik z umetnino hotel povedati.
Igor: Ne pozabi, da je bila cerkev prvi kolekcionar, prvi galerist.
Lena, se strinjaš s trditvijo, da se nič ne zgodi, če ne delaš na tem, da se bo?
Lena: Predvsem si moraš to želeti in se tja usmeriti. Primer je Cerkvica Marije Zdrava, ki je ena od štirinajstih v Piranu …
Igor: Nekoč jih je bilo več.
Lena: Nismo silili v to cerkev, spontano se je zgodilo, da imamo zdaj možnost in priložnost delati program v njej.
Kako prepričaš nekoga, kot je Marina Abramović, ki je svetovna zvezda performensa in je odklonila veliko ponudb za sodelovanje, naj pride razstavljati v cerkev v Piranu? Se morata poznati, mora biti kemija med vama?
Lena: Vse to. Marina se je, ko je izvedela, da sva midva z Igorjem par (Lena je bila poočena z Ulayem, op.a.), pri prijateljici Zdenki pozanimala, če je Igor v redu. Ko je imela prvo razstavo v Evropi, v Nemčiji, me je poklicala in mi rekla, Lena pripelji Igorja, da vidim, če je dovolj dober zate. Dobesedno. In tam smo se prvič začeli pogovarjati. Njena prva ideja je bila razstava Ulay Marina (ki bo prihodnje leto novembra v Cukrarni v Ljubljani, op.a.), z Igorjem pa sta začela razvijati res spoštljivo prijateljstvo. Marina namreč pravi, da ima Igor golden eye (zlato oko). Igor je naredil fantastičen portret naju dveh in potem smo začeli delati na razstavi. Šli smo v njene arhive. Zahtevala je, da je zraven Igor, da fotografira, ker ima golden eye in tam smo se začeli pogovarjali tudi o Piranu. V Piran si je želela priti že takrat, ko je Ulay umrl, a ji je to preprečil lock dawn. Tokrat (ob zaprtju razstave Confess, op.a.) je bila prvič na Ulayevem grobu. Na pokopališču dobim roza vrtnico, ona rdečo, položiva ju na grob in ji povem, da pridem k Ulayu vedno pokadit cigareto. Ponudim ji cigareto, prižge jo, ker je včasih tudi kadila, in jo položi na grob, rekoč Mister Laysiepen (Ulayev priimek, op.a.), that’s for you.
Mi trije se imamo res radi, smo družina pravzaprav. Med Igorjem in njo pa je še nekaj, napol Črnogorca sta in imata rada mastne vice. Z mano govori angleško, z Igorjem samo srbsko. Tako ji je Igor odprl dom, ki ga nima več.
Mislim, da je značilno za oba tudi razumevanje, da dogodka ni brez spektakla, tako kot ni politične stranke. Obenem pa se mi zdi po obisku beneškega bienala, da neangažirane umetnosti, ki opazuje in komentira svet okoli sebe, pravzaprav ni več?
Igor: Meni se zdi že preveč angažirana. Politika in podobno ne bi smele imeti prostora v umetnosti. Sakralna umetnost je ponazarjala dogodke iz Biblije, v primeru performensov Marine in Ulaya je šlo za odnos, za razmerje, za življenje, za meso, kar je bilo takrat, ko sta vse to počela, težko dojemljivo. Danes pa se mi zdi, da težko gledam že tepihe ali pa dogajanje okoli feminizma. Ne delajte ga militantnega ali pa ga zganjajte tam, kjer je treba. Posledica je to, da žensko samo pogledaš, pa te že toži. Vse to so skrajnosti, pogrešam pa nekaj, kar je počel Anish Kapoor. Objekt, kjer ni potrebna velika zgodba, bi samo imel in ga gledal. Tudi objemal, če bi bilo treba. Seveda se trudijo, da bi slika prišla nazaj, a ne bo. Angažiranost me v določenih primerih moti.
Smo se pa nedavno pogovarjali z dunajsko kuratorko, ki je pripovedovala, kako so galeristi gate keeperji/ključarji. Oni odločajo, koga bodo spustili naprej v galerijo in koga ne. Tako se kroji usoda umetnosti. Miljavžent umetnikov ne bo nikoli prišlo v galerije, pa so boljši od tistih, ki so že tam. Kakšni so normativi? Kdo jih določa? Galerist, kurator? Kje je umetnik? Konec koncev, kaj je umetnost?
Kaj pa je po tvoje?
Igor: Ja, do tega vprašanja pridemo. Morda je bil Todosijevič (Rašo Todosijevć, beograjski umetnik je delal razstave, ki jih je imenoval Was ist Kunst. Skupina Laibach je najprej prevzela ta naslov in ga leto kasneje spremenili v Das ist kunst. op.a.) eden od tistih, ki so se politično angažirali, a to je bilo v mikrokozmosu. Haralda Szeemana (švicarski kurator, umetnik in umetnostni zgodovinar, ki je bil avtor števlnih razstav sodobne umetnosti tudi v Ljubljani, op.a.) sem enkrat vprašal, zakaj nisi nikoli izbral umetnikov z vzhoda. Tak dogovor je bil med nami, je odgovoril. Kdo ste bili to vi? Jaz, Peter Weibel (vpliven medijski in umetnostni teoretik, tudi artist, ki je kuriral pomembne razstave v Modeni galeriji v Ljubljani , op.a.) in podobni, je odgovoril in dodal, zdaj mi je zaradi tega nerodno.
Kaj je torej umetnost?
Igor: Nekaj, kar me bo privabilo, ob čemer bom nekaj čutil. Če je zadaj še zgodba, toliko prej. Naredi nekaj iz sebe.
Kot je rekla Marina, svetloba prihaja od znotraj, ne obratno. Pri performensih se mi zdi podobno: če me ganejo, če obnemim …
Igor: Nekaj sprožijo v tebi. Recimo, kar si občutil, ko si moral vstopiti v galerijo skozi prehod, ki sta ga z golima telesoma zožila Marina in Ulay ali ko je Marina v performensu v Neaplju pozivala gledalce, naj na njej uporabijo katerokoli orodje, ki je na razpolago, britvice, nož, škarje in v ljudeh se je sprožila živalskost, ki je niso poznali do takrat.
Lena, kaj pomeni biti z umetnikom?
Lena: Uuu, ni dolgčas, drama v obeh smereh.
Umetniki ne potrebujejo samo ženske, ampak tudi ljudi, ki jih podpirajo, jim pomagajo dalje…
Lena: Seveda. Ulay je, potem, ko se je preselil v Ljubljano, postal nervozen, ker mu je bilo prelepo in prelahko. Umetniki potrebujejo tudi trpljenje, da lahko dobro delajo.
Igor: Ne vem, če potrebujem trpljenje. Nasprotno. Če nekaj prodam, mi to da energijo, še užitek je večji. Je pa začetek težek, razmišljaš, ali bo tisto, kar počneš, sploh koga zanimalo. Bili so trenutk, ko sem pomislil, a ne bi šel raje v službo. Ko sem imel galerijo na Hvaru in sem bil sam za vse, galerist, kustos in še umetnik, sem se bal, kaj in kako bo. Ko pa je steklo, je bilo veliko zavisti: »Ma pusti tega Andjelića«. Bilo mi je vseeno, sam sebi sem dokazal, kdo sem. Moja adrema je zdaj ves svet, moje fotografije so povsod.
Lena: No, galerista pa nimaš.
Bi ga moral imeti?
Lena: Ne, hočem reči, če te ne izberejo, če nisi v skupini, te ni. Tudi Ulay ni igral po pravilih, po tihem je prišel v Ljubljano za razliko od Marine.
Igor: Ulay ni rad prodajal svojih stvari za razliko od mene. Zame to pomeni, da sem dober in da gremo naprej.
Lena : Tudi ti ne igraš po pravilih, zato te galeristi ne sprejmejo.
Igor: Ko sem bil galerist, sem postavil pravila, kdo od koga kupuje in čigav je denar. Imel sem družino, ki sem jo moral preživeti.
Je to huda borba?
Lena: Ja, če kršiš pravila. Mehanizmi umetniškega sveta so težki. Če nisi izbran, če v tebi ne vidijo potenciala, če se jim ne vdaš, nimaš možnosti, zato je naša Ulay fundacija poskušala in še bo delati z mlajšimi umetniki. Ker je priti v te umetniške kroge, skoraj nemogoče. Preveč je kriterijev za to, da si lahko velik. Vidim, kaj pomeni mlajšim biti del tudi naših krogov. V Piran smo pripeljali kar nekaj umetnikov, a jim težko pomagamo v vsem. Damo jim prostor, svetujemo, jih usmerjamo in to je to. V tem svetu ni nobene romantike, nobene garancije ni, da boš uspel. V resnici je zelo kruto. Če bi to vedela vnaprej, bi morda raje ostala v marketingu/brendingu.
Škoda bi te bilo samo za to.
Lena: Saj mogoče so pa to zdaj moji brendi. Meni je res v veselje delati lepe zgodbe, v umetnškem svetu je to nekaj posebnega. Tudi ta zgodba z Marino je pomenila, da je morala Marina stopiti čezse, svoje zamere, ker sta se z Ulayem, potem, ko sta se razšla kot par in umetnika performensa, res sovražila. V tem času se je spremenila in mislim, da to ceni. Veliko dela z mladimi umetniki, gre na živce galeristom. Samo ona je lahko naredila v Glasonburyju to, kar je. Za sedem minut je utišala najbučnejši oder na svetu in 270 tisoč obiskovalcev Performance je imenovala Sedem minut tišine za razmislek o svetu. Imela je veliko tremo, ker ni vedela, kako se bo izšlo, čeprav gre vedno v projekt vsa, cela.
Je imela tremo tudi v Piranu?
Lena: Ne. Bila je samo utrujena, ves dan je bil program. Srečanja, snemanja. Na Podlanici smo bili na kosilu, ko sta z Damjanom Kozoletom končala snemanje in rekla je, ali grem v Cerkev ali pa na snemanje s predsednico. Igor jo je na vozičku odpeljal k predsednici, posneli sta podkast in ko sem prišla ponjo, sta bili prijateljici, ki sta si izmenjali telefonski številki. Nič ne naredi napol, četudi je utrujena. Ko je prišla v cerkev, se je pogovarjala, podpisovala in fotografirala z obiskovalci, v to je nihče ni silil.
Ko narediš umetniški akt, je za večino obiskovalcev/tistih, ki si razstavo pridejo pogledat, zelo dobrodošlo besedilo, v katerem nekdo razloži, kaj je umetnik hotel povedati, razloži kontekst in sporočilo.
Igor: Zelo pomembno je, da to zna nekdo povedati. Zelo sem bil zadovoljen z besedilom, ki ga je za razstavo napisala Jasmin Martin Vodopivec. »… se hkrat poglobi v razkrivajoče možnosti avtoportreta kot nelagodnega samoizpovednega izraza.« Razumljiv, brez floskul. Živimo v času selfijev in jaz sem fotograf. To, kar sem razstavil v Cerkvi, je konkavna leča, ki ima več nivojev, in ti si v leči narobe obrnjen, izgineš, si zelo jasen in čist. V tej leči je tisoč portretov, selfijev.
Lena: Ki jih moraš ohraniti v spominu. Sebe sem videla zelo mlado in potem zelo strogo, ostro.
Igor: To je zapisano v leči. Če je to v posvečenem prostoru, je ikona. Delo je prežeto z molitvijo in ima drugo težo.
Lena: Včasih sem sedela v Cerkvi, kjer je bila Marinina in Igorjeva razstava in opazovala ljudi. Bilo je noro. Bili so Korejci, mladi, lepi, ki so ure in ure tam meditirali. Toliko je bilo čustev, toliko posvečene in visoke umetnosti zato, da se ustaviš in čutiš. Nihče ni šel iz Cerkve, ne da bi kaj čutil. To je največ, kar ti lahko da umetnost.
