Tudi odrasli, ki živimo pod pritiski vsakdanjika in neprestanega iskanja koristi, se moramo znati znova povezati z viri notranje moči – ti pa so pogosto dostopni prav skozi sproščeno igro in domišljijo. Igra je pot sprostitve, svežine, razvoja in počlovečenja. Pri njej se srečamo s pravili, ki jih sprejmemo svobodno in jih udejanjimo na svoj način – s svojim edinstvenim prispevkom. Otroci se igrajo v vlogah, ki jih opazujejo v svetu odraslih. Deklice z lutkami ustvarjajo družine, skrbijo za dojenčke, jih vozijo v vozičku kot mamice, ki jih občudujejo. Od odraslih pričakujejo, da bodo spoštovali njihov domišljijski svet in mu znali prisluhniti. Tudi fantje se z vso resnostjo igrajo z avtomobili, stroji, traktorji. Otroci, ki občutijo čustveno pomanjkanje ali nerazumevanje, svojo stisko pogosto preoblikujejo v igro. Ustvarijo si drugačno, bolj varno in ljubeče okolje. Igra postane njihova samoterapija, delček resničnosti, v katerem lahko sami ustvarijo svet, kakršnega si želijo. Potrebujejo le nekaj preprostih predmetov, pomembno je, da zaživi njihova domišljija. V igri otroci rastejo kognitivno, vedenjsko, socialno, čustveno in jezikovno. Igra je varen poligon, kjer razvijajo svojo ustvarjalnost in vadijo za življenje potrebne veščine. Ohranja njihovo razigranost in radovednost, hkrati pa pomembno prispeva k duševnemu zdravju, zato je naloga odraslih, da otrokom pomagajo ohraniti prostor za igro, da spoštujejo njihovo ustvarjalnost in jim ne jemljejo časa z nepotrebnimi pritiski ter obveznostmi. Skozi igro otroci izražajo sebe, oblikujejo identiteto in snujejo temelje svojega prihodnjega poklica. Ko bodo odrasli, jih bo prav ta domišljijska ustvarjalnost vodila pri reševanju izzivov in iskanju smiselnih poti, a žal prostor za igro pogosto krnita televizija in računalnik. Čeprav so nekateri računalniški programi oblikovani kot igra, pogosto ne omogočajo svobodnega ustvarjanja in razvijanja domišljije. Dobro je, da si tudi starši vzamejo čas za igro z otroki. Tudi stari starši lahko ob igri znova začutijo mladostno iskrivost. Tisti, ki so neprestano zaposleni samo s “pomembnimi” stvarmi, se pogosto oddaljijo od vira lastne ustvarjalnosti. Z igro presegamo omejitve vsakdanjih načrtov in pričakovanj. Rahljamo verige, ki jih nalagajo zahteve drugih, in si dovolimo biti bolj odprti za življenje. V igri se učimo zmagovati in izgubljati, sodelovati, razmišljati ustvarjalno in sobivati z drugimi. Tudi Sveto pismo govori o igri kot o izvirnem izrazu modrosti. V Knjigi pregovorov beremo o Modrosti, ki se je igrala pred Najvišjim, ko je oblikoval svet in risal njegove meje. Podobno imajo tudi obredi in prazniki obliko igre – le da so napolnjeni s simboliko, vsebino in močjo. Pomagajo nam, da življenje razvijamo globlje v času in prostoru in ostajamo povezani z izvorom svoje biti. Vprašanje, ki ostaja, pa je, ali smo še sposobni prinesti igro v naša praznovanja, obrede in spomine.
