Zadnje čase, ob popolnoma naravnih pojavih za obmorska mesta, se je začelo na veliko izkoriščati situacijo,ki je nastala s poplavami. In, moram reči, ko kdo objavi fotografije, kot so prikazane spodaj in pripiše, kako so poplave za Piran uničujoče, kako ga je zato potrebno obzidati, mesto dvigniti ali podobno, in se na podlagi takih informacij že začenja trošenje davkoplačevalskega denarja, je skrajni čas za drugo mnenje. S prispevkom ne želim nikogar prepričevati, a kot oseba, ki od rojstva prijateljuje z morjem, ga solidno pozna, mu spomin seže vse tja do začetka 60. let prejšnjega stoletja, pregleduje arhive in podobno, sem si drznil izraziti svoj mnenje.
Pa začnimo z omenjenima fotografijama. Seveda je vsem znano, da poplava ne more dvigniti niti najmanjšega kamenčka in torej fotografiji kažeta nekaj popolnoma drugega. Kažeta tipične posledice valov, ki pridrvijo do piranske obale z višino med 3 in 3,6 metra pri hitrosti lebiča (garbin, jugozahodni veter) 8-10 boforov. Na poti do obale, na odprtem morju, so ti isti valovi višji in ob ekstremnih primerih segajo skoraj do 5 m, vendar zaradi plitvosti in konfiguracije dna okoli naše obale ob njej oslabijo. Tudi če bi pri takem vetru in valovih bila zgolj plima, ki še ne poplavlja, bi bile fotografije podobne. To počne tudi burja (in drugi občasni nevihtni vetrovi), a na kratki poti od Trsta do nas valovi ne morejo nakopičiti toliko višine in moči, zato je severna obala Pirana običajno manj “premaknjena”.
In če že omenjamo premikanje skal valobrana, je te premike potrebno pravilno razumeti. Valobrana ni razdejalo neurje, pač pa so premaknjene skale valobrana razbile valove in zaščitile mesto. Premaknjene skale so dokaz učinkovitosti rešitve in pokazatelj, s kakšno silo bi valovi udarili v stavbe in lokale, če teh skal ne bi bilo tam. Tako so vsa izpostavljena obmorska mesta zaščitena že stoletja. Valobrani iz velikih skal so ne le najboljša temveč tudi najcenejša zaščita. Ščitijo tako tisto, kar prihaja z morja, kakor omogočajo takojšnje odtekanje vode po poplavah in nalivih skozi velike odprtine med skalami.
Objave tovrstnih fotografij s spremnim tekstom o uničevanju, ki ga povzročajo poplave in o nuji po betoniranju, zidanju, rušenju in spreminjanju vedute in mesta, me zato ne prepričajo.
Piran je obdan z morjem, enkrat mirnim, drugič visokim, pa valovitim itd. Z MORJEM! Je mesto, ki je bilo tisočletje, do 30. let prejšnjega stoletja, praktično “v morju”. Mesto, ki je morja, soli, poplav in lebičad vajeno, in ne z njim ne z njegovimi občasnimi “muhami” nima prav nobenih težav.
Kaj se je torej zgodilo, da sedaj, po nekaj tisoč poplavah (v stoletnem povprečju jih je okoli osem na leto) in nekaj ekstremnih neurjih (valovi na obali nad tremi metri, veter nad osem boforov itd.), ki se v povprečju zgodijo enkrat na nekaj let, to naravno obnašanje morja postalo problem? Na čem slonijo prepričanja in trditve, da se je potrebno “zazidati” pred poplavami, zato porabiti nekaj deset milijonov eurov, spreminjati veduto mesta ali karkoli drugega?
Mislim, da gre vsaj za dvoje. Za strah, ki temelji na neprestanem bombardiranju ljudi z nepopolnimi in celo zavajajočimi informacijami in za neposredno škodo, ki jo ti pojavi povzročijo osebam, lastnikom lokalov, apartmajev , avtomobilov ali česarkoli drugega.
Strah temelji na trditvah, kot so:
– Morje se dviga; imam ogromno zbirko sto in več let starih fotografij in ko jih primerjam z današnjimi, težko rečem, da se je naše morje resneje dvignilo. Tudi podatek ARSA, da naj bi se dvignilo do 1 mm/leto je res težko uporabit kot argument za tako drage in neprepričjive posege.
– Piran “tone”. No, takega zavajanja se mi ne da niti argumentirati. Benetke, ki so na trhlih, starih lesenih kolih res tonejo in potrebujejo protipoplavne in druge rešitve. Njihova in naša usoda in potrebni projekti pa so popolnoma drugačni.
– Vedno več je poplav. Povsem možno. V različnih obdobjih se gladina morja menja, moč in smer vetrov se spreminjata, ledene dobe prihajajo in odhajajo, a taka mesta s poplavami nimajo težav.
– Vedno več je ekstremnih valov. Dvomim. Italijanska in hrvaška obala se prav nič ne oddaljujeta, da bi lahko valovi močneje narasli. Tudi globina morja v Tržaškem zalivu jim ne dopusti pretiravanja. Zelo dobro se tudi spomnim lebičad v 60. letih, ki so bile hujše od teh pred kratkim. Pričevanj in dokumentov po arhivih je dovolj, da podvomim v tovrstne trditve ali mnoge vsaj omilim.
Nobenega dvoma seveda ni, da se vreme (in vse ostalo) neprestano spreminja. Ampak ali na tako neraziskanih, nedoločnih, nepredvidljivih in majavih trditvah, ki jih je znanost šele začela razumevati in spoznavati, že danes pripravljati nekaj deset milijonski projekt z našim denarjem, ki bi posegel v vse pore mesta? Upam, da je ostalo med nami še kaj zdrave pameti. Piran jo že dolgo pogreša.
Ko govorimo o strahu, ne smemo zanemariti medijev, ki s poplavo bombastičnih prispevkov ustvarijo desetkrat višje valove, kot so bili v resnici. Ob poplavah (lebičadah) pred nekaj tedni smo lahko brali in poslušali o “razdejanem Piranu”, “nepopravljivi škodi”, “skalah, ki so uničile piransko promenado”, “koncu sveta”, “sodnem dnevu”, “Piranu, ki nikoli več ne bo tak, kot je bil”, da se kaj takega “še nikoli ni zgodilo” in podobno. No, vso to vesoljno kataklizmo, ki je po njihovem mnenju uničila in zmaličila mesto, je Okolje Piran pospravilo in uredilo v dveh dneh, le dan, dva kasneje je bila že odprta večina lokalov ob obali in za naključnega obiskovalca ni bilo ne duha ne sluha o razdejanem Piranu.
S prestrašenimi ljudmi pa se da lepo manipulirati in graditi mnoge zidove.
Drugi razlog je škoda, ki je prizadejana konkretni lastnini. Dokler so imeli Pirančani v spodnjih prostorih le kleti za shranjevanje ribiške ali druge opreme, ki ni imela neke vrednosti, je bilo skorajda vseeno ali je morje vanje prišlo ali ne. Danes so v mnogih spodnjih prostorih hiš lokali, apartmaji, garaže; škoda na teh objektih pa je tista nova realnost, zaradi katere so postali lebič, burja, poplava nezaželjeni.
Piran te objekte ob morju potrebuje in njihovi lastniki so marljivi in vestni, a tovrstna škoda se ne odpravlja z “discipliniranjem narave”. Za to so že dolgo na voljo drugi mehanizmi.
Mogoče bo, na mojo veliko žalost, prišel čas, ko bo treba okoli mesta ponovno zgraditi obzidje, a sedaj zagotovo še NI ta čas! Rešitve, o katerih je sedaj treba razmišljati, so zamenjava manjših skal z večjimi na obstoječem valobranu, da so nepremične varne tudi pri valovih največjih moči, pri tem delu pregledati in mogoče popraviti obalni rob ter odstraniti prod in manjše kamne med špranjami za hitrejši odtok vode. In ja, vse to se dela z maonami z morske strani in stane manj kot desetino od predvidene protipoplavne vsote .
Zanimiva je tudi zamisel o dodatnem manjšem valolomu (grebenu) pod vodno gladino, nekaj metrov stran od obale. Tak valolom zmanjša višino in moč valov za 30-40% in s tem zmanjša tudi pritisk na valobran. Toda tudi tak poseg je treba temeljito premisliti.
S preostalim denarjem raje realizirajmo projekte pretlakovanja piranskih ulic (vključno s tistimi, ki so jih nekoč uničili z asfaltom in vključno s sanacijo in posodobitvijo kanalizacije pod tlakom), saniranja dolgega pomola, premestitev carine in odstranitev “bunkerja” ter vrnitev krajšega pomola mestu in meščanom, vrnitev dvigala za manjše čolne ali še pomembnejše projekte, kot so tisti, namenjeni vračanju stalnega prebivalstva, revitalizaciji mediteranske kulture, ki se izgublja, sanaciji sakralne in druge dediščine, projekt po katerem naj Piran ponovno postane mesto in še in še je veliko resnejših projektov, ki si zaslužijo več pozornosti od občasne naravne “lebičade”.
Naj za konec zavržem tudi trditve, da Piran nima meteorne kanalizacije, da ob poplavah po ulicah plavajo fekalije, podgane in podobne neprijetnosti. Ne le, da kot fotograf nisem naletel na kaj takega, tudi strokovnjaki Javnega podjetja OKOLJE Piran d.o.o., ki upravljajo z mešanim in ločenim kanalizacijskim sistemom so enakega mnenja. Jasno, da je potrebno nekatere, tudi zelo stare cevi in kanale, zidane iz opeke, vzdrževati, obnoviti, posodobiti in sisteme tudi nadgrajevati, vendar ob normalnih vremenskih pogojih oba sistema delujeta. Ko pa poplava napolni kanale in začasno zapre odtok iz cevi (vsi ti sistemi delujejo na gravitacijskem učinku), jih ob znižanju nivoja vode ponovno odpre ter izprazni in pri tem še spere in tako očisti kanale. Z nekaj dopolnitvami v meteornem sistemu pa se da zmanjšati tudi vpliv meteornih voda ob hudih nalivih in s tem rešiti problem poplav “od zgoraj”.
Slobodan Simič – Sime
O tem, kako se istrske občine nameravajo v prihodnje zavarovati pred poplavami, boste lahko brali jutri v novi izdaji časnika OBALAplus in čez nekaj dni tudi v članku na spletu.
