Borut Benedejčič s svojo družino živi na Krasu. V idiličnem kraškem okolju črpa navdih za ideje za oblikovanje vrtov. Kot oblikovalec, vrtnar in kreator bivalnega okolja je prejel povabilo na prestižno razstavo v Londonu, kjer je prejel zlato medaljo za najboljši vrt za Pepin kraški vrt.
Kako ste se sploh znašli v poklicu vrtnarja oziroma oblikovalca vrtov? Mogoče malček nenavadno, saj živite na Krasu in bi prej pričakovala, da se boste zanimali za vinogradništvo.
Točno tako. Leta 2001 sem diplomiral na Biotehniški fakulteti, smer hortikultura. Študiral sem agronomijo in predvsem me je zanimalo vingradništvo in vinarstvo. Potem, ko sem končal študij v Ljubljani, nisem dobil nobene službe in takrat smo se odločili, da se preselimo spet nazaj na Kras. Kasneje je sledilo iskanje službe in služb v tistem času v vinogradništvo ni bilo. Sem pa dobil priložnost v eni drevesnici na tržaškem Krasu in tam se je pričela moja kariera. Tam smo pričeli tudi urejati vrtove, predvsem v Trstu, Devinu, Sesljanu, v bistvu na tržaškem Krasu. In tam sem pričel pridobivati prve izkušnje. Bil sem prva generacija, ki smo študirali krajinsko vrtnarjenje na agronomiji, kar sem s pridom uporabljal.
Vam je študij dal veliko?
Da, izredno dober študij. Kolikor sem bil prej problematičen v srednji šoli, sem se potem prav zavzel za študij in z velikim veseljem sem hodil na predavanja. Ko sem osvojil ta prva znanja pri urejanju vrtov, me je stvar pričela vedno bolj zanimati. Odšel sem celo v Anglijo, kjer sem tri mesece delal za eno angleško podjetje. V Angliji ljudje dajo veliko na urejene vrtove in bilo mi je resnično v veselje se učiti ustvarjati krasne vrtove. Ko sem spoznal kulturo vrtnarjenja v Londonu, sem pričel obiskovati tudi razstave v Londonu, ki so poznane kot najbolj prestižne razstave. Šlo je za Royal Horticultural Society (RHS), to je kraljevo hortikulturno združenje, ki ima več kot pol milijona članov. Društvo ima kar 1200 redno zaposlenih. RHS prireja več razstav
po celi Angliji, v samem Londonu pa sta dve, ki sta najbolj obsežni in prestižni. Gre za največje razstave na celem svetu. Midva s Tanjo sva dvakrat obiskala razstavi in takrat sem si zaželel, da bi sodeloval na tej razstavi.
In kako prideš na to razstavo?
Težko. Za enega začetnika je to skoraj nemogoče, ljudje se trudijo pet, deset let, da pridejo do tja. Tudi petnajst. Že v začetku je eno leto prej potrebno predstaviti načrt. Potrebno je narisati tloris in predstaviti vse elemente. Prijav je izjemno veliko iz celega sveta in ni nujno, da si sprejet. Mi smo se prijavili leta 2008 in 2009 so nam sporočili, da na Chelsea nismo sprejeti in da nam ponujajo na drugi najbolj prestižni razstavi, na Hampton Court Flower Showu v Londonu. Leta 2009 smo postavili svoj vrt, ki smo ga poimenovali Pepin kraški vrt in smo dobili zlato medaljo za najboljši vrt v kategoriji. Porušili smo vso konkurenco. In to na razstavi, na katero pride pol milijona ljudi. In zelo pomembno je biti prisoten na vseh teh razstavah, saj se prikažejo vsi trendi.
Zakaj ste ga poimenovali Pepin kraški vrt?
Pepin zato, ker smo ga želeli personalizirati. Dodali smo eno namišljeno osebo, Pepo. Prikazali pa smo tipično kraško arhitekturo in samonikle tradicionalne rastline in Pepo, kako skrbi za kulturno dediščino in za ohranjanje rastlinskega dela na Krasu.
Kako to izgleda logistično? Postaviti kraški vrt sredi Londona najbrž ni mačji kašelj?
Mi smo v Anglijo pripeljali dva velika tovornjaka, vsega skupaj 46 ton materiala. Delali smo 10 dni, po 12 ur na dan, najprej nas je bilo pet, na koncu sva ostala sama s Tanjo. Morali smo postaviti oziroma kar zgraditi zid. Postavili smo vrt, pročelje kraške hiše in vodnjak. Seveda moraš na koncu vrt tudi pospraviti. Kasneje smo šli v London še dvakrat in osvojili srebro.
Kako pa je s stroški takšne razstave?
Vsi stroški so šli na nas, potrebno je plačati vsak dvig. Cel projekt je bil vreden 50 tisoč evrov. Midva s Tanjo sva poskrbela, da sva zbrala sponzorje in da smo na konci šli skozi z nulo. Pri tem so se zelo izkazale kraške občine. Vesel sem, da je projekt uspel. Celotni vrtovi, replike, so postavljeni v Dutovljah na Krasu in so na ogled. Vrt pa je sicer velik 4×5 metrov.
Kateri pa je bil potem drugi projekt?
Drugi projekt je bil Pepina zgodba, ki smo jo tudi predstavili v Londonu. Tudi ta vrt je postavljen v Dutovljah pri TIC-u. Najprej smo predstavili Pepin vrt in sicer v vasi, kultivirane kraške rastline in kraško arhitekturo znotraj vasi, tu pa je kraška krajina izven vasi, torej kraški suhi travnik in samonikle kraške rastline.
Kako pa na razstavi izbirajo najboljšega?
To je 10-članska ekipa botanikov, arhitektov, krajinskih arhitektov, biologov. Poteka pa takole, določeni vrtovi se postavijo samo za prve dni. Prvi dan je za VIP (za novinarje, kraljico), potemjeendanzačlaneinsamo4dnijezavse ostale. In potem se po petih dnevih vse skupaj podre. Zanimivo za Chelsea je, da je to v parku bolnišnice veteranov kraljeve vojske. RHS vzame v najem to površino v centru Londonu in plača 7 milijonov funtov za najem tega prostora za tri tedne. In tu so res najboljši dizajnerji iz celega sveta. Zraven nas je bil vrt od ene gospe iz Francije, ki je povabila kot visokega gosta Ringo Starr-ja od The Beatles. In je bil seveda tudi na
našem vrtu.
Kako bi primerjali način urejanja vrtov v Angliji in pri nas v Sloveniji?
Pri nas je s socializnom ta vrtna kultura bila v zatonu. Pod Avstro – Ogrsko so bili parki in vrtovi kar dobro urejeni in vzdrževani. Potem je bilo pa 50 let mirovanja oziroma nazadovanja in sedaj se počasi premika. V začetku 90-tih je to urejanje vrtov nekam zašlo, neka čudna smer, ko so si ljudje želeli javorjev, bonsajev in te ogromne oljke pred vrati. Zdaj pa ljudje že malo bolj strateško in kompleksno naročijo takšen vrt, da bo malo vdrževanja in da bo trajnosten. Sedaj se dela malo bolj s pametjo. Trideset smo rabili, da smo pričeli spet zaganjati to kulturo.
Kdaj ste pričeli s svojim podjetjem?
Prvi s.p. sem odprl leta 2004. Kasneje sem bil šest let direktor Hortikulture Sežana in zdaj imam že sedmo leto podjetje ProPepa d. o. o. V podjetju vam svetujemo, načrtujemo in izvedemo vse aktivnosti na področju urejanja okolja, pri čemer sledimo vsem trendom urejanja vrtov. Pet zaposlenih z unikatnimi idejami poskrbi, da vrt ustreza pričakovanjem in da je trajnosten.
Katerih projektov se najraje lotevate?
V bistvu me najbolj zanima trajnostno vrtnarjenje, da mi stranka naroči tak vrt, ki bo res deloval na določenem klimatskem območju, da ga sam izrišem in realiziram. Naredim idejno zasnovo, po potrebi spreminjam in seveda se je potrebno uskaditi s številkami. Trenutno imamo v delu poleg urejanja vrta Pri Bobrih, še sedem
resnih projektov. Poleg tega pa imamo tudi nekaj vdrževanja vrtov.
Kako se je pričela vaša zgodba pri urejanju vrta Pri bobrih?
Poklical me je Valter Krmac, ki je lastnik podjetja K«PAK d.o.o., ki je pred kratkim kupilo kompleks z željo, da ga obnovijo in uredijo vrt. Bil je takšen pozitiven klic, poklical me je, se predstavil in rekel: »Jaz bi naročil uredil enega območja, kjer bi ljudje prišli najprej v vrt in šele potem bi nekaj pojedli«. Te besede sem si zelo zapomnil, saj so zelo pozitivne. Veliko spremljam, vendar ne poznam nobene restavracije, kjer bi lahko pojedel eno slaščico, tako kot jo lahko poješ na Novi Zelandiji, kjer prideš v majhen park in je v bistvu restavracija. In je res lepo urejeno. V Sloveniji kaj takšnega še nisem videl.
Na kakšen način boste uredili vrt Pri bobrih?
Tloris je že narejen, prav tako vizualizacija. Kot rečeno, nam je Valter naročil, da naj naredimo tako, da bo človek najprej prišel v vrt in potem še nekaj pojedel. Meni se je to zdela odlična ideja. Ko smo šli na teren in si to pogledali, smo ugotovili, da je območje dejansko zelo veliko. Naredili bomo splet povezovalnih poti in kotičkov. Območje bo razdeljeno na dva dela, eden bo bolj barski del, kjer si bo mogoče naročiti pijačo in kakšno sladico, drugi del pa bo restavracijski. Veliko bo vodnih motivov, kar bo ponazarjalo Rižano, še posebej izvir Rižane. Bistvo tega vrta bo, da boš v tem parku, da bo prostor miren in primeren za sprostitev ter oddih. V vrtu bodo tradicionalne samonikle rastline iz obale, vrt bo imel dišavnice, zdravilna zelišča. Pomemben je senzoričen del, ki ga doživiš, ko prideš na kosilo. Valter se zaveda, da je lepa ureditev vrta pomembna in vesel sem, da so se naše poti križale. Potrudili se bomo, da bo okolje resnično vrhunsko urejeno. Zasaditev bo izgledala moderno, veliko bo tudi trav in kultiviranih rastlin.
Valter Krmac o sodelovanju z Borutom:
»Gospoda Benedejčiča sem spoznal preko sredstev javnega obveščanja. Da dobiš tako prestižno nagrado moraš biti dober, zato je bila moja odločitev, da ga povabim k sodelovanju pri projektu Bobri nekako samoumevna. Bolj, ko se poglabljamo v projekt, bolj spoznavamo kako pomembno je sodelovanje z izvajalci, ki razumejo vsebino in poslanstvo tega projekta. Gospod Benedejčič se je, tako kot ostali, ki sodelujejo v projektu, takoj vživel v prostor in razumel kakšno vsebino mora vdihniti v zunanjo ureditev, da bo dopolnjevala vsebino notranjosti. Kot sem že omenil, ne želimo klasičnega gostinskega objekta, ampak objekt, ki bo v prvi vrsti obeležil zelo pomemben dogodek v naši zgodovini, posebej pa Istre, in to je Rižanski zbor. Obiskovalcem želimo ponuditi doživetje. Doživetje, ki bo prevzeto z vsemi čutili. Želimo, da energijo, ki jo premore ta prostor, začutijo vsi in se v tem okolju sprostijo in uživajo v lepoti. Lepoti narave, ki jo skušamo nadgraditi z umetnostjo ustvarjanja, ki jo človek kot del narave nosi v sebi. Vsi si želimo videti in doživeti nekaj, kar nas osrečuje in zapolni. Nekaj, kar nam ostane v spominu in si želimo te trenutke podoživljati. Zato je izredno pomembo, da ustvarjalci tega prostora razumejo sporočilo, ki sloni na razumevanju, da so velika umetnost prične tam, kjer narave konča svojo ustvarjalnostjo. Borutove izkušnje in dosežki so me prepričali, da je prava oseba, ki bo sledila temu poslanstvu in s svojim ustvarjalnim delom okolico objekta obogatila na način, da bodo zapolnjena vsa čutila.«
Petra Mežnarc
