Tri mandate je bila poslanka v državnem zboru in devet let tudi županja v Izoli. Od leta 2018 ni več v aktivni politiki. A je natančna in občutljiva opazovalka vsega, kar se v občini dogaja. Ima tri odrasle otroke, hči je zdravnica in živi v Brightonu, sinova se ukvarjata z računalništvom in živita v Berlinu. Ko voda ni premrzla, vsak dan preplava kilometer in osemsto metrov.
Ko sva se dogovarjali za pogovor, ste rekli, da se dobiva po 12 uri, ker greste prej v trgovino. Četrtek je namreč dan, ko imamo upokojenci 10 odstotni popust. To pa je obenem tudi priložnost, da se srečate s prijatelji. Zanimivo, da je to ravno trgovina?!
Enkrat je pač treba v trgovino in zakaj ne bi bil to dan, ko imamo popust. In potem nam rečejo, kako pa to, da hodite v Koper v trgovino? Zato, ker smo si Izolani izborili to, da nimamo velikih trgovskih centrov. Ko sem bila županja, je prišel k meni predstavnik Tuša, ker so hoteli v Izoli graditi kino kompleks s trgovinami. Vedno sem zagovarjala, da tako velikih centrov v Izoli ne maramo. V Istri jih je že dovolj, bistveno prijetnejše pa so manjše trgovine, kjer se poznaš s kupci in prodajalci. Par tednov nazaj sem bila pri hčeri v Brightonu, ki je poln majhnih trgovin. Najbrž imajo tudi kakšen trgovski center, a je mesto z majhnimi trgovinami in tudi majhnimi lokali zelo prijetno. Zakaj oni lahko, mi pa ne?!
Kako vam je v pokoju?
Meni je dobro. Mož je predsednik društva upokojencev, jaz se ukvarjam z reševanjem križank. Imamo skupino, ki se vsak teden dobiva in trenira. Obnovila bom znanje v taroku s pomočjo ene vrhunske igralke. Najprej bova osvežili znanje o igri, saj sem ga nazadnje igrala pred tridesetimi leti z otroki, prej pa bistveno več. V študentskem naselju na primer.
Štejete taroke in barve?
Seveda, brez tega ne gre. Tarok je zelo dober za trening možganov in še družaben. Malo se bojim tega, da mi spomin peša. Imen si tako nikoli nisem prav dobro zapomnila, obrazi so druga zgodba. Zdaj je to še slabše, saj pozabljam tudi besede. Takrat si dam tri minute in se potem spomnim.
Pa saj to ni samo problem starosti, tudi števila informacij, ki jih dnevno sprejmemo?!
Ja, tudi. In tudi problem vseh nas, ki smo večkrat spreminjali delovno okolje. Dobrih 11 let sem bila poslanka v parlamentu in delala sem v povsem drugačnem okolju in z drugimi ljudmi kot doma.
Kako pa je sicer poskrbljeno za upokojence na obali? V intervjuju za Obalo plus je dr. Dorjan Marušič povedal, da se veliko upokojencev iz cele Slovenije seli na obalo, zaradi klime, načina življenja, prehrane. Tudi srčnožilnih obolenj je manj kot drugje po Sloveniji.
To je zagotovo povezano tudi s prehrano. Celo življenje jemo veliko zelenjave, manj mesa, oljčno olje, veliko ljudi pridelujejo sami svojo zelenjavo in jo imamo svežo skoraj celo zimo. Tudi veliko rib pojemo. Tako kot na grških otokih in na Siciliji.
Tatjana Butul, s turistične kmetije na Manžanu, je v prejšnji številki Obale plus, povedala, da je pod Unescovo zaščito t.i. sredozemska dieta, ki temelji na zelenjavi, ki jo pridelamo doma, ribah in olivnem olju. Le da tisti, ki so jo zaščitili, ne vedo, da v Sredozemlje spada tudi Slovenija.
Če bi bili zdaj županja, kakšna bi bila vaša politika do upokojencev?
No, zagotovo bi sprožila aktivnosti za nadgradnjo projekta “Starejši za starejše”. Ta (vseslovenski) projekt je namenjen najprej zbiranju informacij o vseh pokazateljih socialnega, zdravstvenega in bivalnega statusa upokojencev ter njihovih aktivnosti in splošnega počutja. V nadaljevanju oz. z nadgradnjo zbiranja podatkov pa se prostovoljke in prostovoljci, seveda ob soglasju posameznih anketirancev, dogovorijo za njihovo redno obiskovanje in spremljanje. V Izoli je sorazmerno veliko upokojencev/upokojenk, ki so osamljeni, ne zahajajo med ljudi in potrebujejo družbo. Treba jih je pritegniti v aktivnosti Medgeneracijskega centra v Livadah, v različna kulturna in športna društva, ki so organizirana pri društvih upokojencev ali pa sicer primerne za te starostne skupine.
Kar me vedno žuli je, da ljudi nič ne zanima. Razen če ne vpije do neba. Nič ne berejo in nič ne poslušajo. Ne pridejo na zbore krajanov, se ne odzivajo na vabila društev, ki delujejo za starejše občane. To me res žalosti, od nekdaj. Tudi v mojem času…
To pa je?
Leta 1997 sem bila prvič izvoljena, malo več kot devet let sem bila županja. Moja napaka je bila, da sem leta 2004, ko sem bila izvoljena v parlament, in sem bila tudi neprofesionalna županja, sprejela obe funkciji. S podžupani, ki so takrat opravljali te funkcije, si nisem mogla kaj dosti pomagati, pa še iz drugih strank so bili. Bili so nezanesljivi. Če bi nadaljevala profesionalni županski mandat, bi me moj naslednik težko premagal. Tako ali tako me je premagal za izmišljenih sedem glasov, ampak pustimo to. Kar se je zgodilo, mi ne pušča nobene grenkobe. Hudo mi je bilo le takrat, ko sem videla, da me najbolj kritizirajo tisti, ki sem jim osebno pomagala, kar ni bilo niti najbolj prav. Ker župan je župan za vse, za vse enako. Potem se je začelo kot domine rušiti skoraj vse, kar smo v mojih mandatih ustvarili. Kar moram poudariti je, da ničesar nisem delala sama. Delali smo kot ekipa. V Izolo smo pripeljali Kino otok, mednarodni plesni turnir, rokometni turnir in mednarodni festival mladih v rokometu, na katerem je vsako leto sodelovalo več kot deset držav. Spraznili smo parkirišče in tam se je igral rokomet.
Tega ni več?
Festivala ni več, vse se je končalo pri denarju. Pri tako velikem dogodku vendar ne moreš pričakovati, da boš stroške pokril s kotizacijo. In zato je zdaj v Kopru.
Kino otok je pa še?
Ja, še.
Ostali sva pri upokojencih…
V Izoli imamo upokojenci veliko aktivnosti. Vsako leto imamo konec oktobra teden starejših občanov s športnimi igrami in kulturnim programom. Bi pa podvojila medgeneracijski center. Tja namreč že po dveh letih obstoja redno hodi okoli 800 občanov (ne samo upokojencev, tudi otroci in srednja generacija). Vsi, ki tam delajo, so prostovoljci in vse dejavnosti so brezplačne. Za vse, ne samo za starejše, pa bi bilo nadvse dobrodošlo, da se rešimo te množice avtomobilov. Uvesti bi morali zelo pogoste avtobusne mestne linije. Kot slišim, bodo zdaj s pomočjo evropskih sredstev uvedli električne avtobuse. Teh bo premalo in ne bodo mogli v Jagodje, na Korte ali v bolnišnico, ker gredo poti tja v hrib. Imamo nenavadno situacijo, da se Koprčani lahko z avtobusom peljejo v bolnico nekajkrat na dan, Izolani pa imamo avtobus vsake pol ure ali pa sploh ne. Primestna linija bi bila Belvedere – Jagodje – bolnišnica in nazaj. Tako omogočiš ljudem, da se manj časa vozijo in če je avtobus vsakih 15 min se res ne boš vozil s svojim avtom. Smo pa uvedli tudi prostofer, avto, ki ga je kupila občina in če moraš kam kot starejši človek ali invalid, ga pokličeš, poveš kam moraš in te odpeljejo. Ampak kaj se dogaja? Nekateri hočejo, da jih na terapijo vozijo vsak dan. Prostofer ni namenjen rednim vsakdanjim vožnjam na terapije. Predvsem pa ne tistim, ki imajo dovolj denarja, da plačajo taksi ali gredo lahko z avtobusom. Ko sem bila županja, smo imeli pripravljen odlok o koncesiji za javni mestni promet, a so mi jo občinski svetniki zavrnili.
Zakaj?
Ker sem to jaz predlagala. Morda se ni ujemal z interesi enega od podjetij v Izoli, ki je imelo Izolo za svojo molzno kravo. Včasih sem imela kar težke čase kot županja. Pred vsako sejo občinskega sveta, ki sem jo vodila, sem vzela kakšen persen. Da nisem eksplodirala vsakokrat, ko so se spravili name.
Kdo pa?
Različno, odvisno od predlogov, ki so jih svetniki dobili na mizo: enkrat opozicija, drugič koalicija, včasih celo moji strankarski tovariši.
No, ta navada se je zgleda udomačila pri nas.
Zrušili so kar nekaj pomembnih projektov, pripravljen smo imeli zazidalni načrt, že razgrnjen za avtobusno postajo pri ladjedelnici.
Kako pa je bilo z gospodarstvom?
Izola je bila vedno delavska občina. V najboljših časih, v sedemdesetih letih smo imeli firme, ki niso zelo dobro poslovale, ni pa bilo stečajev. Zanimivo, da je prehrambena industrija preživela do danes. Droga še vedno posluje dobro.
Od česa danes živi Izola?
Imamo Drogo, veliko je storitvenih dejavnosti, prodaj avtomobilov, servisov, tudi sicer avstrijski Diners je tukaj. Mehanotehnike ni več, saj je na Kitajskem, tudi ribolova je zelo malo. So pa zelo močni obrtniki, oziroma podjetniki. Med njimi je tudi podjetje, ki dela plezalne vrvi in jih prodaja po celem svetu. V Izoli je zdaj bistveno manj delovnih mest, kot jih je bilo v sedemdesetih letih. Samo v Delamarisu je bilo takrat več kot tisoč zaposlenih, isto v Mehanotehniki. Oprema je delala stilno pohištvo za hotele s skupaj več kot 5.000 zaposlenih.
Tole moje vprašanje bo najbrž za koga bogokletno, ampak zakaj ni obala enotna občina? A ne bi bilo bolj enostavno, bolj uravnotežen razvoj, lažje odločanje?
Ojoj, to pa nikar ne recite mojemu možu, pa še komu – vam bo razložil, kako je prav v sedemdesetih letih skupaj z drugimi predsedniki SZDL postal persona non grata, ker so prav to predlagali republiškim fumkcionarjem. Ker si je upal javno povedati, da je treba vse tri občine združiti in od tega ni odstopal. In je bil odžagan.
Obala je v resnici somestje, ki dejansko deluje kot ena občina. Če to primerjate s podobnimi mesti Strasbourgom, Brightonom, ki jih bolje poznam, so to mesta, ki so sestavljena iz cele vrste krajev, ki so se zlili v eno. Če pogledate obalo, se bosta Koper in Izola na slemenu kmalu stikala. Torej? Isto velja za Strunjan in Izolo. Imamo tudi zelo mobilno zaposlitveno situacijo. Ljudje se iz krajev, kjer stanujejo vozijo v službo drugam. Izolani v Koper in Piran in obratno. Ko se je Droga preselila k nam, sem bila tega zelo vesela, ker vsak delodajalec skrbi za to, da so zaposleni domačini, ker sicer plačuje prevelike stroške prevoza na delo. Tudi za tiste, ki delajo v javnem sektorju, je bolje, da so iz domačega kraja. Ker jih ljudje poznajo, opravljajo svoje delo bolj odgovorno. Recimo redarji.
Ko sva se dogovarjali za pogovor ste omenili parkirno hišo.
Ja, to je pa moja, no naša skupna, srčna bolečina. Ureditveni načrt Pošta namreč predvideva 750 podzemnih parkirnih mest na ozemlju od ribiškega bloka do parkirnega prostora ob pošti. Globoka bi bila 12 metrov. Problem ni sama globina, ampak podlaga – gre za bivši apnenčast otok, za kompaktno trdno skalo kot Triglav. Ko so v bivšem kamnolomu, ki ni daleč od tukaj, minirali, se je tresla cela Izola. Zdaj pa si predstavljajte, da to počnejo še bližje Izoli. Mladi gradbenik mi nekoč razložil, da se da to narediti z vodnim curkom, a je zelo drago in bi vsaj trikrat podražilo gradnjo. Parkirno mesto je torej več kot trikrat dražje kot v nadzemni garaži. Mi pa imamo naprej od načrtovane podzemne garaže prostor za nadzemno garažo za od 800 do 1.500 avtomobilov. Tako bi spraznili staro mestno jedro in uvedli električne minibuse za prebivalce. Ampak v zazidalnem načrtu je tam kjer je zdaj parkirišče, narisana zelenica. Pa kaj smo normalni?
Ampak zakaj?
To je bila ideja takratnega župana, ki je prišla z Mabro takratnega ministra za zdravje in direktorice zdravstvenega doma. Pogovori pa so potekali, ko je bilo na Ajpesu že objavljeno, da ima Mabra blokirane račune in ni zanesljiv partner. Hoteli so že začeti kopati…
Tako daleč je že bilo?
Sprejet je bil nov ureditveni načrt, ki so ga imenovali spremembe in dopolnitve, čeprav je bil popolnoma nov. Tako se ne dela.
In potem?
Ljudje so bili proti, zbrali so podpise in protestirali, kar pa ni nikogar zanimalo. Mabra je že vrtala. Pri nas na vrtu je vrtal geološki zavod in pokazali so nam kakšna kamnina je to. Ko so začeli, je sveder požrlo. Zamenjali so ga z diamantnim svedrom in zvrtali 12,5 m globoko. Tla so kompaktna, steklotrda, 8. kategorija terena. Pomeni, da bi bilo potrebno navrtati 168.000 kubikov materiala. Kar pomeni tudi odpeljati 40.000 kamionov. Tresla bi se cela Izola, hiše pa so grajene brez temeljev. Si predstavljate?!
Kaj pričakujete, da se bo zgodilo?
Sprememba je zelo enostavna. Po javni obravnavi lahko občinski svet sprejme to spremembo. Če pa je ne bo, bomo predlagali referendum. V Izoli podzemne garaže ne potrebujemo, ker so že tiste, ki jih imamo zdaj prazne. Ljudje preprosto nočejo parkirati pod zemljo, jaz ne razumem zakaj. A je referendum bistveno večji zalogaj, zbrati je treba več podpisov, overovljeni morajo biti na upravni enoti itd.
Zelo ste aktivni za upokojenko.
No, z ljudmi se veliko pogovarjam. Če me teden dni ne vidijo na isti poti se že sprašujejo kje sem bila. Hodim na Mefove prireditve, na otvoritve razstav, na koncerte, srečujem ljudi.
Živite aktivno?
Do zadnjih volitev sem bila svetnica in tudi članica sveta lokalnih in regionalnih oblasti v Strasbourgu, dvakrat na leto sem šla na plenarno sejo in še na dve seji odbora, pa na konference… Kot opazovalka sem bila na volitvah v Srbiji, pa v Romuniji in Bosni. Veliko sem potovala.
To pogrešate?
Ja. Mislim, da je poslanstvo Sveta Evrope in kongresa lokalnih in regionalnih oblasti bolj pravo kot Evropska unija. Ta temelji na ekonomiji, na gospodarskih interesih, in marsikdaj pogleda mimo, ko gre za kršitve človekovih pravic in človekovo varnost. Enako je tudi s sodiščem Sveta Evrope v primerjavi z Evropskim sodiščem. Imam tudi izkušnje z Evropsko unijo. Kot županja sem bila članica Odbora regij, ko smo bili še opazovalci in verjemite, vem o čem govorim.
Veliko ste hodili naokoli. Kaj pa je vaš mož rekel na to?
Šel je z menoj.
Vaš pogled na danes?
Ta kapitalizem je živa žalost. Vsaj po tem, kar berem in kar mi ljudje pripovedujejo. Tudi moji otroci. Nobenega spoštovanja dela, nobene iskrenosti.
Kaj pa politična situacija?
Malo gledam parlament, ker nimam potrpljenja za to. Grem pa večkrat na obisk. Vsi zaposleni, ki jih poznam, se pritožujejo nad kvaliteto državnega zbora. Če se spomnite Majde Potrate ali Mirana Potrča, vedeli smo o čem govorimo, zakaj se zavzemamo in o čem odločamo. Zdaj pa je iz mandata v mandat slabše.
Bojana Leskovar
