Franc Kraševec je pred 27 leti ustanovil uspešno podjetje Surf d.o.o., ki ga vodi še danes. Svoje prve delovne izkušnje si je nabiral v Portorožu in v Švici. Svojo podjetniško pot je pričel v Portorožu z izposojevalnico čolnov in šolo surfanja, nato pa nadaljeval v gostinski dejavnosti v Piranu. Preizkusil se je v lokalni politiki, ko je deloval kot občinski svetnik Občine Piran. Trenutno poleg vodenja svojega podjetja opravlja tudi funkcijo predsednika nadzornega odbora Turističnega združenja Portorož.
Kdaj ste ustanovili podjetje Surf? Od kod ideja?
Podjetje Surf d.o.o. sem ustanovil leta 1992. Pred tem sem imel gostinski lokal in že ko sem ga odprl, sem se zavedal, da to ni moj končni cilj. Vedel sem, da si želim imeti podjetje. Zato sem leta 1992 odprl podjetje, kljub temu, da še nisem imel programa. V določenem trenutku, poleti 1992, je v lokal vstopil sanitarni inšpektor in ga zaprl, zaradi tega, ker ni bil higiensko ustrezen. To je bil splet okoliščin, saj je ravno takrat naši čistilki umrl mož in ravno na ta dan, ko je prišel sanitarni inšpektor, je bil pogreb. Takrat nam je naložil, da moramo lokal očistiti, dezinficirati in bil sem pred velikim izzivom. Takrat ni bilo podjetja, ki bi mi pomagalo to narediti. To je bil prvi signal, ki je nakazal, da to na tržišču manjka. Poznal sem potnika, ki je prodajal toaletni papir in čistila. Dogovorila sva se, da greva v neko obliko sodelovanja. Tako se je pričela moja podjetniška pot. Osnovna ideja je bila, da se najbrž s takšnim problemom, ki me je doletel v gostinskem lokalu, sooča veliko gostincev in da potrebujejo pomoč. Danes to počnemo mi. Svetujemo, izobražujemo in skrbimo, da so ljudje usposobljeni in ozaveščeni pri uporabi naših izdelkov na njihovem delovnem mestu. Zaposlujemo strokovne svetovalce, ki objekt pregledajo, temu primerno pripravijo higienske načrte, plane čiščenja in dokumentacijsko pripravijo objekt po določenih standardih. Iz tega problema, ki je nastal, je nastalo tudi poslanstvo našega podjetja, ki je pomoč poslovnim partnerjem pri vzpostavljanju in zagotavljanju ustreznih higienskih rešitev. Mi ne prodajamo samo čistil, mila, papirja, razkuževalnih sredstev, strojev za čiščenje, ampak okolju ponujamo prijazne in ekonomsko vzdržne rešitve.
Kako vam je uspelo zgraditi tako uspešno podjetje? Ali ste še vedno glavni v podjetju ali ste že predali vajeti?
Naši veliki odjemalci so hoteli, industrija in šolstvo v Sloveniji. Na začetku je bilo zelo težko dobiti posel. Kamorkoli smo prišli, so že bili določeni dobavitelji. Zato smo na začetku morali narediti nekaj več. Združili smo moči in organizirali skupno izobraževanje za vzpostavitev HACCP standarda za vse hotelirje v Slovenji. Tako smo prišli v imenik vseh takratnih odločevalcev. Danes je to bistveno enostavnejše, ker nas že poznajo in vedo, da smo kvalitetni in cenovno ugodni. Pri nas je redno zaposlenih 18 ljudi, sodelujemo pa še z nekaj samostojnimi podjetniki, ki občasno delajo za nas. Menim, da je ključ do uspeha ta, da sem našel dobro tržno nišo in da sem se v tem poslu videl tudi čez 15 in več let. Pomembni so jasno zastavljeni cilji in kakovostni proizvodi oziroma storitve. Na drugi strani so pomembne poštene cene oziroma pošten odnos do kupcev. Najbolj pomembni pa so medsebojni odnosi med zaposlenimi in primerno komuniciranje s strankami. Naše podjetje dela zelo veliko na tem. Organiziramo seminarje na temo komunikacije med zaposlenimi in s strankami. To je izjemno pomembno, ker je kruta resnica, da je največja težava ravno v komunikaciji. Nekateri sodelavci so z nami že več kot 25 let.
Počasi razmišljam o tem, da bi predal vajeti, saj imam dva sinova. Oba sta diplomirana ekonomista in oba na lastno željo delata v podjetju. Zavedam pa se, da je prenos podjetja dolgotrajen proces, ki pa bo nedvomno prišel v prihodnosti. Naslednje leto bom izpolnil pogoje za upokojitev, najverjetneje pa bom delo podaljšal za 3 leta in v tem času predal podjetje.
Poslujete tudi s tujino? Kje nabavljate izdelke?
Slovenija nam predstavlja večinski trg, poslujemo pa tudi s tujino, kjer delamo bolj kot agencija. Z našo spletno trgovino Ecoshop.surf poslujemo po vsem svetu. Vsakič ko pošljemo pošiljko kam daleč, sem presenečen, kako enostavno je danes postalo pošiljanje blaga izven Slovenije. Imamo velike dobavitelje doma in v tujini. Največ izdelkov nabavljamo v Italiji in v Sloveniji.
Včasih ste imeli gostinski lokal v Piranu. Kakšne so vaše izkušnje od takrat in zakaj ste opustili to dejavnost?
Po osnovni izobrazbi sem gostinec. Najprej sem končal gostinsko šolo, potem sem zaključil hotelirsko šolo v Ljubljani. Moja velika želja je bila, da bi delal v gostinstvu in da bi imel svoj gostinski lokal. To željo sem si tudi izpolnil, čeprav sem že po sedmih dnevih, ko sem pričel s tem poslom, lokal že prodajal. Sem tip človeka, da ko vidim, da sem naredil napako, stopim korak nazaj. V tistem trenutku sem ocenil, da to ni bila najboljša poteza in sem lokal želel prodati. Ampak kupcev ni bilo. V lokalu sem ostal 8 let in v tem času sem lokal pripeljal do te faze, da smo postali prepoznavni. Ljudje so v poletnih mesecih čakali na prosto mizo. Sem se pa ob tem veliko naučil. Dobil sem znanja, ki so mi ogromno pomagala pri nadaljnem delu, ker sem se znal postaviti v vlogo našega kupca in sem lažje predvideval, kakšna so njegova pričakovanja. V gostilni spoznaš veliko različnih ljudi. Gostinski posel je zelo lep in po osmih letih mi je bilo res težko. Kljub temu pa sem v življenju želel početi še nekaj drugega in zato sem se ves čas dodatno izobraževal.
Na obali živite že dolgo. Ali ste vzeskozi bili aktivni v lokalni politiki? Zakaj ste se odločili, da kandidirate za občinskega svetnika? Kaj ste želeli narediti za občino in njene prebivalce?
V lokalni politiki sem prisoten zadnjih devet let. Vanjo sem padel čisto slučajno, povabil me je moj prijatelj. V tistem trenutku je bila to težka odločitev, ker se nikoli nisem želel opredeljevati in vezati na določene ideje. V politiki se moraš pa zmeraj odločiti, na kateri strani si. Če danes pogledam nazaj, sem vesel, da sem se tako odločil.
Kakšne predloge ste imeli kot občinski svetnik? Ali so bili kateri sprejeti?
Podal sem kar nekaj svetniških predlogov, med drugim sem predlagal, da se mora vsak obiskovalec Občinskega sveta legitimirati v preddverju občinske stavbe pri varnostniku. Ta pobuda je bila realizirana. Podal sem tudi svetniško pobudo v zadevi spora med Marino Portorož in Občino Piran, da se morajo pogajanja nadaljevati do dogovora z “win – win” izidom. Na koncu se je spor s pomočjo mediacije končal z dogovorom o zamenjavi otoka pred marino za park Sonce, povišanju koncesije in sprejetju OPPN za termalno riviero. Naj spomnim, da se je v času mojega svetniškega mandata veliko dogajalo z Marino Portorož, parkom Sonce, otokom pred Marino. Ves čas mojega mandata so si metali polena pod noge. V določenem obdobju so park Sonce pred občani Lucije varovali varnostniki. Na otok pred Marino sem šel pred tem enkrat ali dvakrat in je bil zame kot občana nepomemben, park Sonce pa občasno obiščem. Ko grem sedaj s svojim vnukom v park Sonce, sem vesel, da smo takratni svetniki potrdili dosežene dogovore med Občino in Marino in tako prekinili večletni spor.
Ali lahko izpostavite še kakšno, po vašem mnenju, pomembno odločitev občinskega sveta v času vašega mandata?
Veliko je bilo pomembnih stvari, vendar menim, da je bila ena od pomembnejših odločitev, ki smo jo svetniki potrdili, uspešna sodna poravnava občine s Hoteli Bernardin. Problem je bil, da je imel Bernardin v lasti določene parcele, po katerih je potekala cesta Portorož – Piran. Ker dogovor ni bil mogoč, je takratni župan Bossman občinskemu svetu predlagal, da se prične postopek, da bodo čez Bernardin ob morju, kot je bilo nekoč, pričeli voziti avtobusi, kamioni in avtomobili. Zame je bil tak predlog župana popolnoma nesprejemljiv in na srečo do takega scenarija ni prišlo.
Kako ocenjujete gospodarski razvoj obale?
Moje mnenje je, da so po slovenski osamosvojitveni vojni, s postavitvijo določenih direktorjev na čelo nekaterih velikih podjetij, skoraj sesuli gospodarstvo na obali. Velikokrat se sprašujem, ali je bilo to narejeno z namenom ali je bilo to narejeno iz nevednosti. Spomnim se, kako sem takrat gledal obalo, ki je stagnirala. Določena področja po Sloveniji pa so, v primerjavi z obalo, neverjetno rasla. V zadnjih letih se je to spremenilo. Obala je spet pridobila gospodarski zagon in prepričan sem, da se bo rast nadaljevala. S tem, ko se ostalo gospodarstvo postavlja, dobiva zagon tudi turizem. Sem optimist.
Ste predsednik Nadzornega sveta (v nadaljevanju NS) Turističnega združenja Portorož. Kakšna je pravzaprav vaša vloga?
Na to mesto me je predlagal nekdanji župan Bossman, potrdil me je občinski svet, nalogo sem prevzel lansko leto septembra. Turistično združenje skrbi za podporo razvoju in promocijo destinacije v tujini in doma. Imamo tri informacijske biroje. V zadnjem času pa postaja Turistično združenje Portorož tudi pomembnejši organizator dogodkov v kraju. Moje delo predsednika NS je, da vodim nadzorni svet, ki je sestavljen iz sedmih članov. NS nadzoruje vodenje poslov združenja, organizira in vodi delo in poslovanje združenja med sejami skupščine. NS med drugim imenuje in razrešuje direktorja Turističnega združenja. Moja vloga je tudi, da enkrat letno skličem skupščino. S stanjem v turističnem združenju sem zadovoljen, zadovoljen sem z načinom delovanja in glede na to, da se je v preteklosti, sploh pred volitvami, po facebooku in drugih medijih veliko pisalo okrog turističnega združenja in so bila namigovanja po zamenjavi direktorja. Vesel sem, da smo zadeve umirili in pripeljali do te faze, da so se omenjene zahteve umaknile. Direktor dela dobro, prav tako dela dobro Turistično združenje Portorož. Poleti je bil v Portorožu vsak dan kakšen dogodek, prav tako vesela bo jesen. Sedaj prihaja čas evalvacije in programi za naprej. Smo pred otvoritvijo treh piranskih krožnih pešpoti. Turizem pri nas temelji predvsem na morju, soncu in plažah. Pozimi prihajajo turisti zaradi kongresnega turizma, wellnesa, sprehodov ob morju. Prepričan sem, da imamo zaradi izrednih naravnih danosti veliko priložnost v pohodniškem turizmu. V piranski občini bomo s tremi krožnimi pešpotmi pridobili 28 kilometrov pohodniških poti, ki bodo lepo označene. Zamislimo si, da v prihodnosti tudi v ostalih obalnih občinah uredijo krožne pešpoti in jih nato povežemo v obalne krožne pešpoti (skupaj prbl. 120 km). V tem primeru bi postali zanimiva destinacija za “tour operaterje” po Evropi, ki ponujajo pohodniški turizem. Menim, da je to naša priložnost, da ponudimo produkt, ki je aktualen vse leto, predvsem pa v zimskih mesecih, ko je drugje po Evropi sneg.
Kako ste zadovoljni z delovanjem Turističnega združenja Portorož? Kje so še rezerve oziroma kako bi lahko še izboljšali delovanje? Kako ste začeli delo z novim občinskim vodstvom?
Rezerve so vedno. Ko sem prevzel to funkcijo, sem opravil razgovor z vsakim zaposlenim na Turističnem združenju Portorož. Ugotovil sem, da sem v sredini, kjer imamo usposobljene zaposlene, ki so predani svojemu delu. Težava turističnega združenja pa je v tem, da je zelo vpeto v lokalno politiko, seveda zaradi lastnikov. Vsaka nova oblast ima svoje ideje, svoje videnje turizma. Tako je bilo tudi s prihodom novega župana Zadkovića, ki je imel svoje poglede, svetovalci tudi. Po začetnih kratkih stikih v komunikaciji smo se pogovorili, z določenimi stvarmi smo se strinjali, z nekaterimi pa tudi ne. Na koncu smo se poenotili s stališči, župan je potrdil naš program dela in finančni program. V tem trenutku je sodelovanje zelo dobro.
Kako ste zadovoljni s turističnim razvojem obale?
Sedaj, ko so velike skupine prevzele portoroške hotele, se bojim, da ni več tiste raznolikosti, ki nam jo lahko nudijo manjši butični hoteli. Ampak dejstva so takšna, da imamo par velikih igralcev, velikih lastnikov na destinaciji. Imamo lastnike, ki konkurirajo med sabo in konkurenca je zmeraj dobra. Največjo težavo v hotelirstvu in gostinstvu vidim v pomanjkanju usposobljene delovne sile.
Pa se vam ne zdi, da so težave zaradi nekvalitetnih delovnih mest, ki jih nudijo hotelirji in gostinci? Dobro kadri so, vendar jih ne dobijo, ker so plače prenizke in težava je v pogodbah, ker ne zagotavljajo stabilnosti.
Se strinjam z vami. Vendar moramo ločiti slovenski turizem od švicarskega, italijanskega ali avstrijskega turizma. Tam so lastništva že desetletja jasna, pri nas se je zadnjih 20 let ukvarjalo predvsem z lastninjenjem, z zaposlenimi se ni nihče pretirano ukvarjal. Težavo vidim tudi v tem, da hotelirji in gostinci ne nudijo bivališč za zaposlene, ki prihajajo iz drugih okolij. Potrebno bo pričeti razmišljati o višjem vrednotenju teh delovnih mest, torej bo potrebno plačati več. Težava pa nastane, da če želimo več plačati zaposlene, je potrebno nuditi boljšo storitev, ki so jo gostje pripravljeni plačati več. V tem trenutku ne vidim konkretnih zadev, ki bi pripeljali do tega cilja, ki smo si ga zastavili, in sicer povečati dnevno porabo gosta. Še zmeraj poteka proces lastninjenja. Prepričan pa sem, ko se bo ta proces zaključil in se bo ta krog sklenil, da bodo lastniki povsod znani, da bodo pričeli razmišljati tudi o kadrih. Želim si, da bi poklici v gostinstvu in hotelirstvu spet postali cenjeni, ker si to tudi zaslužijo. Ob tem bi rad poudaril še to, da destinacija živi od turizma in če ne bomo imeli dobrih in stimuliranih kadrov, lahko pozabimo na turizem.
Kaj konkretno ste imeli v mislih, ko ste rekli, da še poteka proces lastninjenja? Lastniki hotelov so sedaj kar vsi poznani.
To se je zgodilo v zadnjem letu. Še pred tem se ni vedelo, kdo bo dobil določene objekte. Sedaj je večinoma to že poznano, kar je dobro. Upam, da se bodo pričeli bolj ukvarjati z vsebino.
Nedavno sem imela intervju z gospodom Batageljem, ki je precej pokaral glavne akterje na obali na področju hotelirstva in turizma. Meni, da nimajo skupne turistične strategije. Kako vi gledate na to?
Naše podjetje je delalo s Postojnsko jamo že pred prihodom gospoda Batagelja in zato to zgodbo o uspehu spremljam iz neposredne bližine že od začetka. Gospod Batagelj je takšen lastnik, kakršnih bi si jaz v Sloveniji želel še več. On je v kratkem času uspel iz Postojnske jame narediti to, kar prej ni uspelo nikomur. Kar se pa tiče Občine Piran, smo leta 2018 sprejeli strategijo razvoja turizma do leta 2025. Strinjam se z gospodom Batageljem, da bo potrebno še veliko napora in dogovorov na obali, da bo prišlo do skupne obalne turistične strategije.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Razmišljate mogoče o kandidaturi za župana Občine Piran?
Pred volitvami 2018 so me večkrat uvrščali med možne kandidate za župana in res sem razmišljal o tem. Po razmisleku in razgovoru z družino sem se odločil, da ne bom kandidiral. V vlogah, ki jih imam sedaj, se počutim odlično in tudi v prihodnosti ne razmišljam o kandidaturi.
Petra MežnarcVsem bralkam in bralcem mesečnega časopisa OBALA plus ter še posebej intervjuvancu g. Francu Kraševcu se iskreno opravičujemo za neljubo napako, ki se je zgodila v septembrski izdaji, kjer smo njegov intervju pomotoma označili z oznako za naročene objave. V tem primeru nikakor ni šlo za naročeno objavo in se za ta velik spodrsljaj iskreno opravičujemo.
Glavni urednik
Mauro Belac
