Rado Pišot je kineziolog, raziskovalec in univerzitetni učitelj, znanstveni svetnik. Na začetku leta je dobil drugi mandat vodenja Znanstveno- raziskovalnega središča Koper (ZRS). ZRS je med 16 javnimi raziskovalnimi zavodi edini v Sloveniji, ki ni v Ljubljani.
Pred nekaj dnevi je v Ljubljani potekal Shod za znanost. Po petih letih so morali znanstveniki spet na cesto.
Leta 2009, pa še prej 2007, smo si postavili cilj, da dobi znanost 1,2, % BDP (takrat smo bili na 0.7 %). Leta 2017 se je sestal KOSRIS (Koordinacija samostojnih raziskovalnih inštitutov Slovenije) in ugotovili smo, da je delež za znanost padel na 0,4 %. Takrat smo šli prvič na cesto. Kako opozarjati nase in na probleme, ki jih imamo? Če pogledamo severno Evropo, po kateri se tako radi zgledujemo, še posebej na področju kulture, šolstva in znanosti, je delež javnih sredstev za znanost od 3,6 do 4,7 % BDP, na Norveškem in Finskem pa še več. Tam ni treba opozarjati na to, kako majhen delež BDP je namenjen znanosti, tak delež kot ga imajo, je nekaj povsem običajnega. Ponotranjili so, da razvoj temelji na znanju. Kakšni so načini in metode, da ljudi prepričaš v to, da je za znanost potrebno več sredstev, je seveda lahko tema dolgih razprav. Na obali smo se že pred leti odločili, kaj bomo počeli. Imamo Odprta vrata ZRS, organiziramo sproščene pogovore o znanosti, obiskujemo srednje šole, pred tremi leti smo začeli sodelovati z Gledališčem Koper in do danes smo skupaj organizirali več zanimivih dogodkov. Mislim, da smo edini inštitut v Sloveniji, ki je na takem dogodku, kot je Primorski poletni festival zainteresiral širšo javnost s temo o znanosti. Lani smo tako v uvodu v Primorski poletni festival organiziral sproščen pogovor o znanosti na temo življenja in posledic v času COVID-19, na temo Medreligijskega dialoga. Že nekaj let sodelujemo pri projektu Svetilnik (kulturni občasnik namenjem mladim bralcem), kjer je za vsakega znanstvenika, filozofa, zgodovinarja, kineziologa, … velik izziv, kako desetletnemu otroku napisati, kaj počne tako, da bo razumel in postopoma z odraščanjem ponotranjil vlogo in pomen znanosti v širši družbi. Zakaj? Če mi znamo preprosto skomunicirati znanost, povedati, kakšen je njen prispevek k razvoju družbe, potem verjamem, da bomo dobili tudi več sredstev. Pred korono so nas vse direktorje znanstveno-raziskovalnih inštitucij vabili v parlament na dogodek, poimenovan Znanost sreča parlament. Ko smo sedeli v parlamentu in poskušali dopovedati, kakšno vlogo ima znanost in kaj znanost potrebuje, sem se ozrl naokoli in si rekel, saj to so ljudje v povprečju mojih let in če ta generacija sama ne razume, da je treba vlagati v znanje, smo prepozni. Prav zato sem se odločil, da gremo med mlade. Jasno pa je, da mora znanost sama storiti več, ravno na ta sproščen način. Tudi shodi za znanost so pomembni kot opozorilo, sem pa prej žalosten kot vesel in ponosen, če moramo na cesto.
Rektor je na shodu povedal, da Slovenija daje odstotek BDP za znanost…
…tukaj bi vas rad opozoril, da moramo govoriti o tem, koliko daje država za znanost, sem pa ne štejemo, kar sicer mnogi radi počnejo, evropske projekte, tržna sredstva itd. To ni to, govorimo o tem, koliko javnih sredstev bi morala država nameniti za znanost.
Torej ni odstotek?
Ne, ni, manj je. Po podatkih MIZŠ lahko odstotek proračunskih sredstev pričakujemo šele leta 2025.
Komunicirati znanost tako, kot vi opisujete, je način popularizacije znanosti. Kdo pa se ukvarja z odločevalci, torej tistimi, ki bodo predlagali in odločali o tem, koliko sredstev bo dobila znanost v vsakoletnem proračunu?
Če moramo ljudem, ki sedijo v parlamentu in jim zaupamo najpomembnejše odločitve v državi, ob njihovi starosti in zrelosti, dopovedovati, kako in zakaj je znanost pomembna in kako jo načrtno razvijati, potem smo tam, kjer smo. Vzgajati moramo mlajše, bodoče odločevalce, bodoče člane parlamenta, bodoče politike, da bodo to razumeli. Nekaj časa sem bil na Švedskem, na tehnični univerzi Luleå – (Luleå University of Technology), tam je tako samoumevno in naravno, da so znanstveniki potrebni in koristni družbi, da to sploh težko razložim. Kar nekaj raziskav imamo, iz katerih je razvidno, kako velik prepad je med znanstvenikom in uporabnikom, med njima je neko nepotrebno strahospoštovanje, bojazen. Moje raziskave so vezane na vprašanja zdravega načina življenja, preventivo in ko jih predstavljamo, se žal dogaja, da je celo med političnimi odločevalci in nosilci javnega mnenja veliko takih, ki so prepričani, da takih raziskav ne potrebujemo. Običajno je tako, da se tistega, česar ne razumeš, bojiš. Zame je izziv natančno to, povedati ljudem tako, da razumejo preprosto in enostavno, kaj prinašamo družbi. Ko se ti produkti vidijo, ko prebijemo led, je vse bistveno bolj enostavno. Več bomo morali narediti na sistemski promociji in komunikaciji znanosti.
Neposreden povod za Shod za znanost sta bila preoblikovanje znanstvenih institucij in ustanovitev novega raziskovalnega centra Rudolfovo v Novem mestu tik pred volitvami. To pa pomeni tudi kanalizirati denar v politično prave zavode. Nov Zakon o znanstvenoraziskovalni in inovacijski dejavnosti je obetal, da bo zagotovil stabilno financiranje znanosti…, a se to ni zgodilo. Namesto tega smo dobili nepremišljen in nerazvojen inštituit, ki ga vodijo politično “pravi” ljudje. Tak način je nelegalen in nelegitimen. Kako znanstveniki sploh pristajajo na tak nivo? Se mora zgoditi kaj tako konkretnega, kot je ustanovitev inštituta Rudolfovo, da se uprejo?
Vse naše shode je sprožil nek določen dogodek, običajno povezan s problemom financiranja. V zadnjem času pa smo bili priča kar nekaj rokohitrskim rešitvam, recimo, dogajanje okoli Javne agencije za raziskovalno dejavnost. Čez noč spremembe v sestavi upravnega odbora, pa spet vračanje starega, postavljanje v. d. direktorjev, v zadnjih dveh letih so bili štirje. Če je v ozadju kakovost, ki prinaša stabilne in dolgotrajne rešitve, potem to ni sporno, če pa tega ni, se seveda strokovna javnost upravičeno sprašuje …npr., kako lahko ekipa odločevalcev na področju znanosti prihaja iz istega kabineta ali raziskovalne skupine. To bode v oči in je neke vrste izzivanje. Nesprejemljivo je, če se brez ustreznih podlag, ki izkazujejo znanstveno odličnost in zagotavljajo stabilnost in razvojne možnosti, ustanavljajo novi zavodi ob dejstvu, da imamo že za obstoječe premalo denarja, novoustanovljenemu pa se uvodoma dodeli 5,2 mio EUR. Edini javni raziskovalni zavod, ki ga je izven Ljubljane ustanovila država, je bil leta 1994 Znanstveno raziskovalno središče RS v Kopru. Poglejmo, kako se je to zgodilo. Ustanovitelji so bili trije: Skupnost obalnih občin, vlada Republike Slovenije in Slovenska akedamija znanosti in umetnosti. Akademska, državna in lokalna sfera, torej popoln konsenz vseh bistvenih akterjev. Drugo, združili smo raziskovalce iz obstoječih jeder, ki so nastajala okoli pedagoške fakultete, morske biološke postaje, pomorske fakultete, kar nekaj znanstveno raziskovalnih delavcev se je povezalo. Nastal je ZRS RS z enim ciljem, da razvije znanstveno-raziskovalni potencial in postavi osnove za novo univerzo, torej naslednji tak zavod je bila Univerza na Primorskem. Ta je povezala medtem že nastalo takrat Visoko šolo za management, Visoko šolo za zdravstvene vede, Turistico, Pedagoško fakulteto in na novo nastale in akreditirane študijske programe v okviru ZRS. Taka je bila strateška odločitev o združevanju. Tudi takrat je bila potrebna močna politična volja, ustanovitev sta podprla Janez Drnovšek in Milan Kučan, takrat je bila Lucija Čok ministrica za izobraževanje, znanost in šport. Brez njihove energije bi gotovo trajalo dlje. Govorili smo, da je na Primorskem nastala tretja os intelektualnega potenciala ob Ljubljani in Mariboru. Spodbudno in pozitivno se mi zdi razmišljanje o novih raziskovalnih jedrih in decentralizaciji tudi na področju znanstveno-raziskovalne dejavnosti, da bo Slovenija dvignila intelektualni nivo. Toda temeljiti mora na kriterijih odličnosti, le to mora biti osnova, ne pa politični konstrukt. Recimo, če imamo novo ustanovljen zavod, bo potrebno zagotoviti tudi njegovo trajnostno znanstveno stabilnost. Na nacionalne in mednarodne razpise za financiranje raziskovalnih projektov se je treba prijaviti s kakovostnim kadrom, v ozadju morajo biti raziskovalci z znanjem in ustreznimi referencami, ki izpolnjujejo pogoje razpisa. Ali potrebna kritična masa ustreznega znanstvenega kadra v tem okolju obstaja? Imajo dovolj zahtevanih znanstvenih referenc in objav? Ali bodo prioritete spet politične? Če ja, se bo tak projekt sesul sam vase.
Se vam zdi, da nas je dovolj za toliko univerz? Imamo dovolj pedagoškega kadra?
Ideja je bila ena univerza, ki ima enote po Sloveniji. Je pa zagotovo res, da je recimo Univerza na Primorskem prinesla v naše okolje ogromno, mladi prihajajo in ostajajo itd. Žal moram reči, da to okolje še danes ne razume, da ima univerzo, tako kot ne razume, da ima edini javni raziskovalni inštitut ZRS izven Ljubljane. Tega potenciala ne razume in ga ne zna izkoristiti na vseh področjih dejavnosti in v najširšem pomenu. S tega vidika se lahko z vami strinjam. Dva milijona morda res ni veliko, je pa veliko mladih, ki si želijo študirati, tudi iz tujine bi jih lahko vabili. Z vami se strinjam tudi o tem, da nam primanjkuje kakovostnega kadra, da bi lahko dobro delovalo 6,7 univerz. Če kakovost na tej ravni trpi, je to hud problem. Tako na dolgi rok znižujemo intelektualni potencial. Po drugi strani pa je padel interes za univerzitetni študij, mladi se vpisujejo, ne da bi bili trdno prepričani v to, kaj gredo študirat. Tako se tudi podaljšuje dolžina študija, pred leti smo imeli relativno kratko dobo študija, od vpisa do diplome, zdaj pa se podaljšuje s 6,3 (2005) na 6,8 let (2016), nekako se študij podaljša za skoraj 3 leta od predvidenega.
Ali bomo čez deset let potrebovali kader, ki ga šolamo danes?
Ja, to pa je problem. Potrebe po določenih kompetencah se tako hitro spreminjajo, da bi morali najti bolj fleksibilen način prenove študija. Mislim, da je način, kot smo ga ubrali na Primorskem, pravi. Študijski programi so zrasli iz raziskovanja. ZRS je formiralo dve tretjini vseh študijskih programov, ki jih je takrat imela univerza. Nastajali so v raziskovalnih jedrih, kjer je bilo dovolj znanja, ki so presegla potrebe objav v revijah in člankih. Tako so nastali študijski programi humanistike, programi na področju kmetijstva, kineziologije, kar nekaj jih je še, jeziki, zgodovina, filozofija, sociologija itd. Kako smo pripravljali programe leta 2010 recimo? Oblikovali smo študijski program, zaradi vseh birokratskih zahtev (akreditacija, zagon) smo dobili prvega diplomanta s tem znanjem šele čez osem let ali tudi deset. Če pogledamo danes, kako se spreminjajo potrebe po novih poklicih, profilih in kompetencah, je deset let daleč preveč. V desetih letih bo 60 odstotkov novih poklicev, ki jih danes niti ne poznamo. Najti bi morali način, kako biti bolj fleksibilni in kako skrajšati sedemletno dobo akreditacije univerz. Akademija in znanost mora in želi biti konzervativna, prehitri koraki vodijo v težave, toda, če bo taka tudi kot osnova študijskim programom, bo zastarela. Recimo, na področju informatike imamo vsi zavodi ogromno problemov, kako najti prave informatike, ki so sicer strokovnjaki v informatiki, imajo pa tudi družboslovno širino, da razumejo širino in področja potreb. Danes, če si dober strokovnjak npr. na področju okoljskega zdravja in ne razumeš, kako naravoslovna dejstva in ugotovitve prevesti v prakso, ti znanje, ki ga imaš, nič ne pomaga. Te nujno potrebne humanistično/družboslovne kompetence veliko odtehtajo pri prenosu znanja k neposrednemu uporabniku. Oktobra se bo začel novi akreditiran magistrski študijski program Kineziology of human performance/Kinezilogija človekovega delovanja, (potekal bo v angleščini), ki ga na ZRS pripravljamo skupaj z Evrosredozemsko univerzo, in ga bomo kot novost ponudili tako slovenskemu kot mednarodnemu prostoru. Gre za sodoben, družbenim potrebam prilagojen in na raziskavah sodobnega življenjskega sloga temelječ študijski program, ki bo področju zagotavljanja potreb zdravega življenjskega sloga prinesel veliko novega.
Od znanstvenikov, tudi naravoslovcev bi pričakovala več znanja in vpetosti v družbeni prostor, v aktualno dogajanje…tudi takrat, ko se to dogajanje ne tiče njih neposredno.
Tako mi v znanstvenem prostoru kot širša javnost bi morali razumeti dejstvo, da biti dober matematik, fizik, kemik še ne pomeni sposobnosti prenašati to znanje naprej. Za prenašati znanja in biti dober učitelj je potrebna empatija. Ne gre samo za prenos informacij, gre za učenje, to je bistvena razlika, ob kateri smo v času pandemije trpeli ob instant in “zoom”predavanjih. Tako ne moreš biti učitelj. Tako kot informatika danes, je tudi matematika v ozadju reševanje številnih problemov in mora na koncu dobiti družboslovno aplikacijo. Kot primer strmenja k uporabnosti znanja lahko navedem zgodbo enega najmlajših inštitutov ZRS Koper. Eden od inštitutov, ki se je odločil, da ostane na univerzi, je bil Inštutut za biodiverzitetne študije. Predlagal sem, da ga ne ugasnemo, ampak iz njega nekaj razvijemo. Dobival sem se z različnimi kompetentnimi ljudmi s tega področja, ustanovili smo MIOS, Mediteranski inštitut za okoljske študije, ki ima danes več izredno zanimivih okoljskih projektov. Vsi boste rekli, to je čisto naravoslovje. Kje neki! Sodelujejo filozofi, družboslovci in seveda tudi biologi. V okviru njihovega Horizont 2020 projekta na področju ekologije in varovanja vod v Piranu bomo na primer opremili 40 gospodinjstev s sistemi, ki bodo vodo, ki se uporablja za umivanje, odpremili v posebne zbiralnike in tako prihranili na tisoče hektolitrov in ogromno denarja. Takega projekta ne moreš delati samo z naravoslovci. Včasih si lahko dal znanstvenika v kontejner na dno morja in čez nekaj časa je prišel s formulo, ki je rešila svet. Danes tega ni več.
Ena od zahtev na shodu je bila tudi samostojno ministrstvo za visokošolstvo, razvoj in tehnologijo. Je to ena od rešitev?
Samo ena od rešitev z vidika upravljanja in administriranja projektov, upravljanja financ za to področje. Ta rešitev, skupaj s tem, da bi vsako ministrstvo imelo tudi oddelek, ki bi se povezoval s samostojnim ministrstvom – potem bi to delovalo. Problem je namreč v tem, da znanosti ne moreš strogo ločiti od drugih dejavnosti. Ali si lahko predstavljamo, da znanost in raziskave niso povezane z zdravjem, znanost in raziskave niso povezane z ekonomijo, gospodarstvom, šolstvom. Imajo! Samostojno ministrstvo bi se ukvarjalo samo s tem področjem in med njimi in nami ne bi bilo šumov. Pa saj smo ga že imeli, ministrstvo za visoko šolstvo, znanost in tehnologijo, zadnji minister je bil Gregor Golobič, ukinjeno je bilo 2012, področje pa vključeno v Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport.
Ste se kdaj srečali s trenutno ministrico?
Enkrat, v času korone po zoomu. Bil sem namreč predsednik državnega Strokovnega sveta za šport in takrat sva si bila z argumenti na nasprotni strani. V okviru strokovne skupine smo vztrajali, da je treba dopustiti določene aktivnosti na prostem zaradi spodbujanja zdravja ljudi, ona pa je bila na določen način proti. Z vsemi ministri prej sem se pogosto srečeval, imeli smo redna srečanja, od vsakega sem imel številko mobitela, za vsak slučaj, če je prišlo do česa nujnega. Včasih se vprašam, če jo sploh še imamo.
Vrniva se na Primorsko. Velikokrat pridem sem in se mi zdi oaza v načinu in odnosu do življenja, razmišljanju, netipična za Slovenijo. Vi zelo aktivno zagovarjate regionalni razvoj, poudarjate prednosti in možnosti v prihodnost. Kje je v tem znanost?
Ta naš del je zgodovinsko in tudi sicer specifičen, tukaj je bil vedno določen prepih kultur, jezikov. Manj kot včasih se sicer zdaj po ulicah govori italijansko, otrokom težimo, da morajo poleg angleščine govoriti še jezik sosedov, a to ni več, kar je bilo. Ta specifika, ki je nastajala skozi zgodovino, nas je izklesala drugačne, bolj odprte. Tudi na področju znanosti je tako. Če pogledam moje projekte in članke, je veliko sodelavcev Italijanov, Nemcev, Avstrijcev, Angležev, tudi Hrvatov, to nas na nek način oblikuje. Dobro je, da ohranimo svojo avtentičnost, hkrati pa moramo biti odprti. Pogrešam, da naša ZRS ni bolj prepoznavna v tem okolju, po anketi (500 ljudi je odgovarjalo po telefonu) nas pozna polovica vprašanih, po moje premalo, med njimi jih morda 30 odstotkov ve, kaj raziskujemo. Znanost lahko veliko prispeva k povezovanju v tem okolju, znotraj med različnimi dejavniki in uporabniki ter izven, z Italijo, Hrvaško, Avstrijo in ostalimi državami v širšem mednarodnem prostoru. Smo nacionalni in mednarodni raziskovalni inštitut, to je naše delo, vendar pa moramo biti tudi lokalno prepoznavni. Naše specifike v raziskovanju so številne. Na primer, naš jezikovni inštitut se poglobljeno ukvarja z jeziki manjšin, dialektologijo, specifiko medkulturnega dialoga, ravno tako filozofi, med njimi so tudi teologi, ki so svetovno prepoznavni v religijskem dialogu, ki je tukaj na prepihu (smo na meji med krščanstvom in pravoslavjem), imamo edinstven inštitut za oljkarstvo, ki neposredno iz tega okolja izvira. Tako kot raziskovalci mediteranskega inštituta za okoljske študije. Tudi moje področje kineziologije in inštitut se s svojimi raziskavami umeščata na mediteransko področje z nišnim raziskovanjem kakovosti življenja. Naši zgodovinarji so res vrhunski pričevalci zgodovine tega okolja v vseh obdobjih, tako kot tudi družboslovci z aktualnimi raziskavami vprašanja migracij in raziskovaci pravnega inštituta, ki se v ta prostor umeščajo z aplikativnim raziskovanjem prava, še posebej s humanističnega vidika. Raziskujemo naše posebnosti in prav je, da jih raziskujemo tukaj. Specifike raziskovanja pa zastavljamo v številnih nacionalnih in mednarodnih projektih najvišje kakovosti. Ponosni smo, da smo pred kratkim pridobili tudi nosilstvo projekta Evroopskega raziskovalnega sveta (ERC), kar je največ, kar lahko raziskovalec doseže. Raziskovalke in raziskovalci ZRS Koper tako kot strokovne sodelavke in sodelavci so res odlični in to okolje bi se moralo bolj zavedati vrednosti, ki jo doprinašamo temu okolju in Primorski. Ne glede na naše značilnosti, pa smo del Slovenije in na to smo ponosni. Slovenija je tako majhna, da bi bila lahko sam en živ laboratorij, z vsemi posebnostmi vred. Pestrost nas dela veliko bolj zanimive kot marsikoga drugega in to bi bilo škoda izgubiti.
Kakšno prihodnost napovedujete Primorski?
Predvsem sem žalosten in zaskrbljen, ker v površinski družbi, kakršna smo postali, ne vidim pristne prizadevnosti tistih, ki se borijo za politične stolčke. Ne čutim vsaj tistega dela altruizma, ki bi me prepričal, da res hočemo nakaj storiti v skupno dobro. In sem ga čutil, ko je naša država nastajala. Po drugi strani bi si želel, da bi se ta drugačnost Primorske, Štajerske, Dolenjske… ohranila na dolgi rok, ker se bojim, da se izgublja ravno zaradi tega površinskega načina življenja, ki ga živijo predvsem mladi in izza katerega se skriva revna zaprtost. Na politični ravni si želim konsenza, ki bi bil dober za ljudi. Danes ga ne vidim, a vseeno upam v spremembe. V slovenski Istri smo že izgubili vse gospodarske paradne konje od Cimosa, Tomosa, Istrabenza do Droge in še in še bi lahko našteval in če bomo še naprej gledali samo na parcialne interese trenutnega navdiha, bo to velik problem.
Za konec povem še en zelo zgovoren primer Inštituta za oljkarstvo ZRS Koper. Raziskovalni projekti s področja oljkarstva so bili naši prvi. Pred skoraj 30 leti smo na teh temeljih gradili ZRS in si obetali vso raziskovalno odličnost, ki smo jo in jo še izkazujemo, tudi ustrezne pogoje za delo laboratorija, na katerih bi lahko gradili raziskave in prenašali prepotrebna znanja še naprej. Žal, ob vseh deklarativnih potrditvah politike, lokalne in državne oblasti, stroke in neposrednih uporabnikov, oljkarjev, da to res potrebujemo, v tej smeri še ni konkretnega premika. Danes so potrebe Inštituta za oljkarstvo že veliko večje kot takrat in njim se pridružujejo tudi drugi inštituti ZRS Koper, ki so medtem prerasli obstoječo raziskovalno infrastrukturo in potrebujejo nove prostore. Danes ZRS šteje osem inštitutov, enajst infrastrukturnih enot in več kot sto deset zaposlenih raziskovalk, raziskovalcev in sodelavcev. Z mestno občino Koper sedaj rešujemo možnost selitve upravnih prostorov v palačo De Belli, ki je sicer potrebna popolne prenove, vendar tudi če to uspemo v nekaj letih, bo problem laboratorijev še vedno ostal in ti so prva prioriteta v vseh pogledih. Morda pa bo nova oblast vendarle razumela naš prispevek družbi in končno pomagala najti prave rešitve. Kako že pravi znani rek: »Upanje umre zadnje.«
Bojana Leskovar
