EDINI MOŠKI PRI HIŠI JE MAČEK
Jezik ji od nekdaj teče kot namazan. Odkar je odkrila, da ima dar zabavati ljudi, se zamejska Slovenka Irene Pahor iz Nabrežine pri Trstu ni ustavila. Na odru je suverena, duhovita in žareča. »Najbolj se zabavam, ko zabavam druge. Smeh publike me poživi, s tem se hranim, zato po nastopu nisem nikoli lačna. Če bi nastopala vsak dan, bi bila kot manekenka Cindy Crawford,« se pomenljivo muza Irene, ki se zna pošaliti iz vsega, najprej iz svojega imena. V kratkem se veseli nastopa na Panču, največjem slovenskem festivalu smeha na Ljubljanskem gradu. Pot na grad je bila zahtevna, saj se je morala dokazati na predtekmovanju.
Irene nase opozori že s svojim imenom. »Sem Irene in ne Irena, Slovenka na italijanski strani. Mama je želela name opozoriti tudi z izbiro imena,« se pošali sogovornica, ki nastope začenja s »štorjo« o svojem imenu. Rada živi v vasi Ribiško naselje v občini Devin-Nabrežina.
»Tu mi je res lepo. Imamo vse, kar imajo veliki: prijazne ljudi, morje, naravo. Zadovoljna sem, da sem že vse življenje obkrožena z njo. Obiskovala sem šole v Trstu, vendar sem bila zadovoljna, ko sem se vrnila domov. Ni lepšega od naših praznovanj – šager, na katerih smo se družili od malega. Morje sem imela dva koraka od hiše, tega ne sme nikoli zmanjkati. Za to, da sem okusila še hribe, so poskrbeli starši, ko so me dali v kolonijo. Šli smo v Furlanijo v hribe. Spoznavali smo nove prijatelje, peli in se družili ob tabornem ognju, hodili na dolge sprehode,« se spominja Irene, ki je šla nato v šolo v Trst in bivala v dijaškem domu. Kamorkoli je prišla, je navdušila s svojo nalezljivo odprtostjo, pozitivnostjo in dobro voljo.
ŽE OD MALEGA VPETA V SLOVENSKO KULTURO IN ŠPORT
»Čeprav zamejski Slovenci slovimo kot zaprti, se ob glažu vina hitro sprostimo in povežemo. Mi pa smo bili že od malega tesno povezani. Slovenska skupnost v Italiji je nenehno ogrožena, zato moramo držati skupaj, če želimo preživeti in obstati, zato imamo tudi toliko kulturnih in športnih društev, v katerih se začnemo družiti že kot otroci, potem pa to samo še nadaljujemo. Slovenska skupnost je tesno povezana tako v Trstu, na Goriškem, v Čedadu. Imamo tudi festival SLOfest, ki nas združuje. Dragocene so slovenske šole, na voljo je veliko informacij o pestrem dogajanju, še posebej pomemben projekt pa je letošnja Evropska prestolnica kulture, ki nas je še bolj povezala na obeh straneh meje. Tako se otroci začnemo družiti med seboj že v vrtcu, nadaljujemo v šoli, na voljo imamo številne športne panoge – nogomet, smučanje, košarko, rolanje … pa tudi zbore, razne plesne skupine itd. Če nisi tu, si pa tam. Vedno imaš možnost, da se nekam priključiš in gojiš slovensko kulturo,« razlaga Irene, ki ji je že od nekdaj ležalo gledališče.
ZNOVA NA ODRIH
Končala je akademijo v SSG v Trstu, sodelovala v gledaliških krožkih, pa pri impro ligi tako v Trstu kot Ljubljani in si ves čas širila obzorja. Malo je pilila tudi klovnovski lik. Že pred dvajsetimi leti je spoznala enega od pionirjev stand up komedije v Sloveniji, Andreja Težaka Teškyja, hitro sta se ujela, a glede na to, da je imela doma dva majhna otroka (je ponosna mama dveh krasnih in zdaj že odraslih hčerk), se takrat (še) ni utegnila posvetiti stand upu in se pogosto voziti v Ljubljano. Zadnja leta pa čuti, da je čas tudi za to. »Odzvala sem se njegovemu povabilu za mlade stand up komike. Napisala sem besedilo, ki mi je res ležalo, in šla na oder. Veliko mi pomeni, da me je bodisi občinstvo v Cukrarni, kjer smo se predstavili »mladi« stand up komiki, bodisi publika na Facebooku nagradila s tem, da me je izglasovalo za nastop na Panču. To mi je dalo krila za naprej,« pove Irene, ki je s svojim besedilom požela tudi bučne aplavze na številnih nastopih po zamejstvu. Odlična mojstrica smeha ljudi zabava v prostem času, sicer pa je zaposlena v slovenski šoli v Nabrežini. »Delam v pisarni, moji sodelavci so navdušeni nad mojim konjičkom in me podpirajo. Z veseljem pridejo tudi na nastope, ki jih pripravljamo s kolegicami. Skupino Kababaretke namreč sestavljamo tri pupe, ki sodelujemo in nastopamo v naši okolici. Imamo še kopico idej, kaj vse bi še rade ušpičile in povedale,« veselo sklene Irene, ki ima za stand up čas tudi zato, ker je že nekaj časa (srečno) ločena, njeni hčerki pa sta že dolgo odrasli in samostojni. »Edini moški pri hiši je maček!«
