»Oče je desetletja surfal, od leta 2001 pa tudi kajtal in bil eden prvih v Sloveniji, ki se je navdušil nad tem športom. Z mamo Natašo sta naju s sestro Marino jemala s seboj na izvir reke Neretve na Hrvaško, kjer sva preživljala dneve na plaži. Ker sem bil od malega zelo živahen mulc, imel sem vedno preveč energije, ki jo je bilo treba nekam usmeriti, mi je oče potisnil v roke mini surf in me zaposlil za ves dan. Razmere so bile krasne – voda tam je nizka in se mi ni moglo nič zgoditi, tako da sem lahko varno preizkušal vragolije na deski,« se začetkov spominja Toni. Na Hrvaško so številni Slovenci hodili zaradi krasnih razmer za surfanje, pa tudi nizkih cen. Cela poletja so preživljali na deski, Toni pa je hvaležen, da se je naučil tudi govoriti hrvaško, kar pri mladih danes ni več običajno, saj se raje pogovarjajo v angleščini. »Od nekdaj mi je bilo nekaj najlepšega pogovor z ljudmi v njihovem jeziku. Tako z užitkom klepetam še v italijanščini, nemščini, angleščini, malo tudi španščini,« pripoveduje Toni in dodaja, da če si na Hrvaškem hotel plesati s puncami, se je bilo pač treba naučiti jezika. Zlahka pa se je naučil tudi deskanja in ko je oče nehal (»usodna« je bila poškodba med obiranjem oljk, ko je nespretno dvignil zabojček oljk in ga je uščipnilo v križu), se je tega lotil sin.
Njegov kajt je hiter kot hudič. »Deska je sicer kratka, in ko te potegne veter, se ne dotikaš vode, samo letiš. To so nerealne hitrosti. … Moj osebni rekord je 44,4 vozla, kar je 88,2 kilometra na uro. Medtem ko so se moji vrstniki naokoli podili z motorji, sem jaz dirkal na deski. Če mi ni šlo, je oče rekel, da sem bumbar, se malo smejal, pa mi je tako dal motivacijo za trdo delo in sem skozi igro postajal čedalje boljši,« pove Toni, ki je pri petih letih sicer začel jadrati v klubu v Kopru, vendar je pogrešal hitrost in adrenalin, obožuje pa tudi skoke na kajtu in tako si je mimogrede začrtal svojo pot.
S trdim delom do uspehov
»Seveda uspehi ne pridejo čez noč. Zanje je potrebnega veliko dela. Kot vsak šport tudi tu po enem tednu že solidno pelješ, a za tekme je treba resno trenirati. Vsak dan imam različne treninge na morju, v fitnesu, atletske, za mentalno moč, ravnotežje… Pri tem športu pa mi je všeč tudi to, da se med seboj poznamo. Na tekmah smo sicer nasprotniki, vsak se poteguje za čim boljšo uvrstitev, po koncu pa skupaj spijemo pivo in klepetamo. Mislim, da tega pri drugih športih ni,« pove Toni, ki nekaj treningov oddela v Slovenji, veliko pa tudi v tujini. V Kopru poleti piha krasen maestral, vendar pa ni idealnega prostora za v morje. To počnejo v Seči pri gostilni Ribič, na novi plaži v Kopru so jim sicer obljubljali, a se ni nič zgodilo, tako da je treba v tujino. Lani decembra je bil na Portugalskem, v začetku letošnjega leta na Fuerteventuri na Kanarskih otokih, čaka pa ga še pot na Palmo de Mallorco, v Francijo, Dubaj … »Pomembne tekme bodo v nizozemskem Scheweningenu, pa v francoskem Marseillesu, vendar mi ni nič težko, saj obožujem ta šport,« navrže mladenič, ki je do zdaj zamenjal že kar nekaj desk. Z očetom jih tudi oblikujeta za različne proizvajalce. Sam pa je vedno v iskanju popolne zase. Deska je iz karbona, 130 x 40 centimetrov, težka pa dobra dva kilograma in pol. Leti pa kot hudič. Seveda ne brez jadra-padala. Tudi teh ima Toni kar nekaj, saj jih izbira glede na moč vetra.
Več kilogramov kot imaš, hitrejši si
Toni s širokim nasmehom pove, da je kajtanje eden od redkih športov, kjer je pomembno, da imaš čim več kilogramov. »Sam jih imam okoli sto in vedno sem v iskanju optimalnega telesa. Moram biti močan, raztegljiv, eksploziven, znati najti ravnotežje. Moje telo je sicer malo čudno, s trebuščkom, a če želim biti hiter, moram imeti dodatne kilograme, ravno tako kot pri smučanju. Z 80 kilogrami greš počasneje kot s stotimi,« veselo pove. Na srečo ni na dieti, ker mora držati kilažo. Čeprav je kajtanje na prvi pogled vratolomno in nevarno, Toni samo odmahne z roko in reče, da je krasno, vendar se ne sme prehitevati znanja in delati neumnosti. Kljub dobremu poznavanju in tehniki si je leta 2019 potrgal vse vezi na rami, ko je sredi tekme padel, a je tekmo končal. Dve leti kasneje si je v Dominikani na vseameriških igrah že prvi dan pri padcu zlomil kost v rami. Takrat je razmišljal, da bi vrgel puško v koruzo, a je zdržal in kljub zlomljeni rami zmagal. Lani se ji je na testiranju strgal sprednje vezi v kolenu, a ga niti to ni odvrnilo. V fitnesu si je okrepil mišice, da je zavaroval koleno in je zmagal na evropskem in svetovnem. »Vse se da, če se hoče. Zdaj si najprej želim na olimpijske igre v Pariz in čez štiri leta še v Los Angeles, potem pa bomo videli,« veselo zaključi.
- članek je bil prvotno objavljen februarja lani
