Iz tega lastnega kulturnega stališča nemalokrat izhaja tudi prepričanje, da smo celo »bolj kulturni« od drugih. Prav možnost izbire, ki je prvi pogoj svobode in hkrati vzpostavlja možnost elite in avantgarde, je gibalo kulturnega, posledično tudi političnega življenja. Ta nevidna vez med kulturnim in političnim v marsičem determinira tudi današnjega prebivalca sleherne države. Zelo natančno vemo, kateri ideološki profil uživa ob performansu Svetlane Makarovič in kateri ideološki profil Makarovičeve ne bi nikoli zamenjal za nastop Modrijanov ali za nastop Cece.
O okusih ne bomo razpravljali, ker bi posegali v temeljne ustavne pravice, ampak o tem, ali so v Izoli pozabili na svoj mali (in še lepši) Istrski kulturni center (nekakšen mali Cankarjev dom), ali so v Istri pozabili na visokoleteče zamisli, ki so kipele ob pobudi Evropske prestolnice kulture, o tem, ali so župani pozabili priti na petdeseto obletnico Avditorija Portorož, o tem pa kaže kakšno zapisati.
Izolske muke po Milanu
V izolski občini bodo čez mesec dni sprejemali težko pričakovani proračun. O prioritetah nove izolske politike je za spoštovane Primorske novice povedal tudi župan Milan Bogatič, ki je govoril o dolgi vrsti zelo pomembnih investicij, od obalnega zidu in zdravstvenega doma do gasilskega doma in neprofitnih stanovanj. Logično. Ampak o Istrskem kulturnem centru niti besedice. Niti tega ne, da bi bilo morda smiselno letos ali naslednje leto naročiti kak projekt. Če ne tistega nagrajenega, ki je vzbudil toliko arhitekturne pozornosti, pa morda katerega drugega. Kajti Izola ne premore niti spodobnega vaškega kulturnega doma, kakršnih je nič koliko po preostali domovini, zato so morali Lionisti nedavno v Izoli izpeljati dobrodelno prireditev v izolski telovadnici osnovne šole. Naj torej po tem vzoru telovadnice po državi spreminjamo v hibridne kulturne hrame?
Vse več Izolanov misli, da je 15, 20 ali celo 30 milijonov evrov vreden lep, sodoben kulturni center Utopija z veliko začetnico. Četudi bi jim po kakšnem čudežu uspelo izvrtati milijončke, bi najpomembnejši dvom ostal: kako bi občinski proračun, ki mora že letos na primer sklestiti za 18 milijonov evrov želja, lahko prevzel dodatno skrb in breme za zaposlitev kakih 15 tehnično zahtevanih in izkušenih kadrov za vzdrževanje in upravljanje velike, sodobne ustanove, za vse tehnične stroške takšnega centra. In predvsem, kdo bo financiral še približno vsaj toliko vreden program? Izolski župan večkrat pravi, da bo istrski kulturni center živel, če bodo denar dale tudi druge istrske občine. Vprašal se je, ali bi piranski župan lahko mirne vesti prispeval (denimo) pol milijončka Izoli, medtem ko mu pred očmi razpada 50 let star Avditorij Portorož.
Kulturni center v vsako slovensko vas?
Naj torej ob portoroškem Avditoriju v Izoli zgradijo še en (istrski) kulturni center? V Portorožu komaj še ohranjajo Avditorij pri življenju. V Izoli bi se morda lahko učili od primera Avditorij. Dokler je zanj denar brez velikih ovir prispeval Casinò Portorož, je šlo razmeroma lahko. Ko se je Slovenija osamosvojila, so pred skoraj 30 leti dokončno preusmerili igralniški denarni tok iz Portoroža v državni proračun in v precejšnji meri pozabili na kulturo ter pospeševanje turizma. Samo direktorica Jana Tolja si je ob županji Vojki Štular v precej bolj optimističnih časih še upala nekoliko globlje seči v blagajno in zgraditi zasoljen nadstrešek ter nekaj drugih večjih izboljšav. Pri tem je ostalo, že 20 let. Avditorij je pred dnevi praznoval pol stoletja svojega izjemnega delovanja, a si za teh 50 let opaznega bogatenja Istre ni zaslužil posebne nagrade, finančne injekcije, ne obiska niti enega od štirih županov istrskih občin. Še piranskega ne. Zakaj Izolani neradi pridejo v komaj sedem kilometrov oddaljen Portorož na koncert, operno ali gledališko predstavo? Ker je poleti križ s parkirišči. In ker je težje priti do parkirišča kot do vstopnice za predstavo. Verjetno še zaradi česa drugega. Dveh podobnih centrov na razdalji sedmih kilometrov pa si niti v Ljubljani ne privoščijo. Kako torej graditi hram kulture, ko se umetniki namesto z umetnostjo ukvarjajo z umetnostjo preživetja, si lahko sposodimo prispodobo iz nagovora direktorja Avditorija Boruta Bažca ob 50-tih letih tega zavoda. Kar pa ne pomeni, da lahko v Izoli dvignejo roke od svojega kulturnega doma.
Pred leti sta si direktorica Gledališča Koper Katja Pegan in direktor Avditorija Patrik Greblo, dva precej operativna in sposobna kadra, močno želela povezati ti dve ustanovi, zato da bi v Istri naredili korak naprej. Ampak! V Istri je beseda povezovanje zelo simpatična in pogosta pri skoraj vseh politikih, ki so zadnjih 30 let vladali tukaj. Nikoli pa niso zares mislili, da bi se tudi zares in v praksi povezali. Takoj ko je treba narediti korak, se kot zakleto zalomi. Morda je v istrskem zraku ali v vodi skrit virus, ki deluje proti povezovanju. Verjetno so za tako vodo, tak zrak in vzdušje krive že srednjeveške državice in legendarni piranski figov top, s katerim so se obstreljevali z Izolani od davnega srednjega veka dalje in verjetno je ta istrska neenotnost najbolje prav prišla tistim, ki so ob taki neenotnosti in siromašenju, odlično plesali po istrskem parketu, (tudi kradli) po istrskih njivah, terasah, trgih, ulicah, plažah …
V teh resnih časih si le nekaj let po tem, ko se je voditeljica projekta kandidature za EPK zjokala, ker Piran in istrske občine niso uspeli s kandidaturo Evropske prestolnice kulture, marsikdo pri sebi misli: »Še sreča!« Še sreča, da nismo uspeli in smo zapravili samo tistih nekaj sto tisoč evrov za kandidaturo, ker kaj bi šele bilo, če bi zapravili milijone in od tega ne bi ostalo nič?
Istri dolgujemo vrnitev temeljev kulture
Ampak tukaj moram dodati svojo mantro. Če kdo, potem bi si ta naša Istra (tista v Sloveniji in z njo tudi tista z njo povezana v Italiji in na Hrvaškem) zasluži posebne kulturne pozornosti. Tej pozornosti sploh ni treba reči EPK, niti PIKA (Piran, Izola, Koper, Ankaran), ampak spoznanje in priznanje, da je bila temu prostoru kultura v dobršni meri vzeta, odtujena, odpeljana, osiromašena, kratena, neodkrita, neprepoznana … Njena zaostalost, revščina, razbitost na občinske in krajevnoskupnostne vrtičke, ujeta v provincialno slepo črevo, pa le dodatno sredstvo zaničevanja in omogočanja večplastnega tajkunskega poseganja (beri siromašenja) v prostor.
V zgodnjem jugoslovanskem času je prostor z eksodusom prebivalcev in njihove kulture doživel ekstremno osiromašenje. Ne le osiromašenje materialnih in proizvodnih torej ekonomskih dobrin, temveč predvsem kulturnega in socialnega bogastva. Takega siromašenja kot Istra, kjer je v preteklosti kultura cvetela, (kar še danes pričajo kulturni in arhitekturni spomeniki, ki jih ni bilo mogoče kar tako odpeljati ali uničiti, pričajo Tartini, Gian Rinaldo Carli in vrsta drugih), takega siromašenja verjetno ni doživela nobena slovenska regija. V času socialističnega ekonomskega razvoja države je prav zaradi izjemnega prostora, lege in drobcev ohranjene tradicije kultura doživela spontan razvoj. Tu so zato lahko zapeli in zaigrali Kameleoni, tu je zrasel Marko Brecelj, tu se je razvil slovenski »holivud«, tu so zrasle Obalne galerije Piran z eno bogatejših zbirk sodobne slovenske umetnosti, zrasel je kulturni, kongresni in festivalski center Avditorij Portorož in med zadnjimi ponovno obujeno Gledališče Koper ter pred 20 leti še Univerza na Primorskem. In tu je istrska kultura obtičala. Čeprav se po vsem svetu hvalijo z vračanjem ukradenih in na različne načine odtujenih umetniških del, le v primeru Istre ni nikomur zares do vračila odnesenih del beneških mojstrov, do vračila odnesenih arhivov in starih knjig. Istra ostaja v starih časih, kaznovana od »prijateljev«, ki so odšli, in osiromašena s »prijatelji«, ki so prišli.
Če je kateremu prostoru treba vrniti vsaj del izgubljenih kulturnih insignij, temeljev, poenotiti in obogatiti prostor, je to istrski. Istra ne bo nikoli več dihala s polnimi pljuči, če ne bo vsaj do vprašanja pomena kulture enotna, če ne bo razvijala vseh dimenzij kulturnega ustvarjanja. To bodo morali razumeti župani, občinski svetniki in državniki vseh barv, razumeti in spoštovati težo kulturnih draguljev, arhitekturnih in drugih spomenikov. Morda bi morali ustanoviti enotno pokrajino z eno samo prednostno in posebno nalogo vračanja izgubljenih draguljev in nalogo vzgoje potencialov tega prostora. Sploh ni treba čakati na državo ali zakon! To je stvar prebivalcev in njihovih predstavnikov. Dokler Istri ne bo vrnjena odnesena in iz različnih razlogov izgubljena kulturna zavest, bo težko v ponos državi, zato ni vseeno, zakaj niti enega župana ni bilo na proslavo Avditorijevega Abrahama. Je pa povsem vseeno, če prostor nima formalnega naziva evropske prestolnice kulture. Bolj kot formalnost je treba prostoru vrniti tisto, kar mu je vedno pripadalo. Seveda se je treba vprašati, kaj vse je ta prostor izgubil in kaj še kar naprej izgublja zaradi provincialnosti in vdanosti v usodo. A ne le vprašati, predvsem ukrepati. Tega se župani in niti njihovi volivci očitno ne zavedajo dovolj.
