Podnebne spremembe trkajo na istrska vrata – Piranu grozi potop – V dolini Dragonje so nujni suhi zadrževalniki
Že zdavnaj je napočil čas, ko bi se morale štiri istrske občine in predvsem država lotiti ukrepov proti poplavam, saj sodi Istra med 60 najbolj kritičnih poplavnih območij v državi. Samo v decembru 2020 je škoda zaradi poplav zgolj v občini Piran presegla dva milijona evrov, na celotnem obalnem območju pa je bila vsaj tri do štirikrat višja. Gre za škodo tako na kmetijskih površinah, infrastrukturi, hišah, avtomobilih, na stavbah spomeniško zaščitenih mest in v krajinskih parkih. Prednostna naloga občin in države bo zato kar najhitrejša izdelava strategije prilagajanja podnebnim spremembam. Te dni (sreda, 27. januar) pa so se glede vprašanja ukrepanja v primeru poplav na delovnem in usklajevalnem sestanku srečali župani treh obalnih občin.
S poplavami se v Istri spopadajo že stoletja. Lep dokaz je 111 let stara fotografija veslača v sandolinu sredi poplavljenega Tartinijevega trga, ki nam jo je posredoval arheolog iz Pirana ddr. Mitja Guštin. Toda zadnjih 20 let je poplav drastično več.
Podnebje se hitro spreminja
Strokovnjaki Medvladnega odbora za podnebne spremembe (IPPC) so napovedali, da naj bi se gladina svetovnih oceanov in morij že čez 80 let dvignila do 100 centimetrov, najverjetneje pa ne manj kot 50 centimetrov. Raziskovalci oddelka za geografijo Fakultete za humanistične študije (FHŠ) Univerze na Primorskem so izračunali, da bi pri dvigu za 50 centimetrov morje ob višjih plimah poplavilo 700 hektarjev priobalnih zemljišč, morje bi segalo na najnižjih delih obale 25 centimetrov visoko. Poplavljene bi bile Sečoveljske in Strunjanske soline ter več stanovanjskih hiš v Piranu. Ob izjemni plimi pa bi bili ti deli obale 144 centimetrov pod vodo. Klimatologinja Mojca Dolinar z Agencije RS za okolje je navedla podatke, da se v zadnjih 20-ih letih morska gladina dviguje kar 5 milimetrov na leto (prej se je zviševalo 1,9 milimetra na leto).
Leta 2010 je morje v Piranu poplavilo mesto 31-krat, leta 2019 pa so v istem mestu zabeležili 35 manjših in štiri večje poplave. Zato dvomov o tem, da je potrebno hitro najti rešitve, ni več.
Največje protipoplavne posege v Istri je slovenska država v minulem desetletju izvedla na območju sečoveljskih in strunjanskih solin. Visoko morje in močan zahodnik (ponent) sta decembra 2009 povsem uničila velik del čelnih in tudi drugih solinskih nasipov. Po zaslugi tedanjega vodstva Solin in vodij obeh krajinskih parkov (Andreja Sovinca v Sečovljah in Marka Starmana v Strunjanu) je slovenska država za sanacijo najhujših poškodb solinskih nasipov v desetih letih po besedah Andreja Sovinca namenila 18 milijonov evrov, iz evropskega LIFE projekta pa so pridobili še sedem milijonov evrov. »S tem denarjem še niso sanirali vseh nasipov. Mnoge so nastajale še v kasnejših ujmah. Toda brez omenjenih 25 milijonov evrov sredstev, ki so jih porabili doslej za sanacijo, danes teh solin ne bi bilo več, bile bi v večji meri potopljene,« nam je pred nekaj dnevi povedal Andrej Sovinc. Njegove besede je potrdil tudi Marko Starman.
Oba soglašata, da je za evropsko kulturno dediščino prav toliko (morda še bolj) pomembna usoda Pirana ali Izole, ki bi morala biti deležna podobnih oblik pomoči pri obrambi pred poplavami.
Idejni projekt za rešitev Pirana pred potopom
Dva diplomirana gradbena inženirja, Stane Černe in Vito Mavrič, in arheolog Mitja Guštin so prejšnji teden piranskemu županu Đeniu Zadkoviću predstavili idejni projekt reševanja Pirana pred uničujočimi vplivi morja. Projekt so izdelali pro bono kot pobudo, da bi v občini sprožili razpravo o njem, ga dopolnili tudi drugi strokovnjaki ter odgovorne službe in prišli do projektov, s katerimi bi kandidirali za državna in evropska sredstva za protipoplavne ukrepe.
Slana voda vse pogosteje vdira skozi zidove in tla piranskih hiš, zmanjšuje nosilnost tal in razžira temelje številnih stavb v mestu. Morje povzroča visoko stopnjo vlage, povečuje vsebnost solitra v zidovih ter povzroča razpadanje peščenjaka, iz katerega so stavbe grajene. Poplave povzročajo trajno in nepopravljivo škodo spomeniku. Zato pozivajo, da je nujno ukrepati hitro.
Protipoplavni zid okoli Punte in zapornice na vhodu v mandrač
Prekaljena inženirja (Stane Černe je bil dolga leta vodja projektov gradnje slovenskih avtocest, Vito Mavrič je bil več let član uprave Luke Koper za investicije, vodil in nadziral je tudi gradnjo številnih čistilnih naprav vzdolž cele nekdanje jugoslovanske obale) predlagata, da bi na Punti, tik ob sedanjem tlaku (obalnem zidu) zgradili 1,1 metra visok in 610 metrov dolg varovalni zidek. V njem bi pustili odprtine za dostop do morja in do dveh kopališč, ki bi jih v primeru visokega morja zaprli s premičnimi zapornicami.
Avtorji projekta menijo, da bi lahko v temelje obrambnega zidu vgradili kanale za napeljavo komunalne infrastrukture. Skalomet valobrana pa bi uredili tako, da bi bile skale postavljene bolj urejeno in bi bilo mogoče na njih posedati, ležati ali dostopati v morje. Popraviti bi bilo treba glavni mestni pomol in med njim ter carinskim pomolom vgraditi potopno zapornico. Zapornica bi preprečila dvig vode v pristanišču in poplave mesta s pristaniške strani.
Na Punti bi morali zgraditi črpališči in dva zadrževalnika za deževnico, ki se v primeru sovpadanja močnih nalivov in visokih plim ne more stekati neposredno v morje. Prav tako bi morali poskrbeti za dokončno ločitev meteorne in fekalne kanalizacije ter vgradnjo protivdornih loput, da ob visokem morju slednja ne bi skozi kanalizacijo vdirala na piranske trge in ulice.
Po približnih ocenah bi po besedah Staneta Černeta vse te ukrepe lahko izpeljali za približno 10 milijonov evrov. Račun bi bil višji, če bi ob posegih opravili še katere druge izboljšave. Toda, če so za reševanje solin v desetih letih namenili 25 milijonov sredstev (in še zdaleč niso opravili dela), bi vsaj toliko najverjetneje lahko zahtevala tudi na vseh koncih razpadajoča piranska mestna infrastruktura.
Občine čakajo državno strategijo o protipoplavnih ukrepih
Iz urada piranskega župana Đenia Zadkovića so nam odgovorili, da v državnem proračunu do lanskega leta ni bilo predvidene izdelave strokovnih podlag za protipoplavne ukrepe. Ker je morje v državni lasti, so štiri občine skupaj zahtevale od državnih organov, da zagotovijo sredstva in čim prej izdelajo potrebne dokumente, ki bodo omogočila ukrepe za varovanje obalnih mest pred poplavami.
Z ministrstva za okolje in prostor pa so nam odgovorili, da bodo nujne tovrstne ukrepe lahko določili, ko bo nared strategija prilagajanja in dejavnosti na slovenski obali zaradi podnebnih sprememb in študija poplavne ogroženosti za obalno območje. Dokler teh dokumentov ne bo, ne bodo mogli natančno določiti ukrepov. Brez njih pa niti virov financiranja. Na ministrstvu ob tem dobro vedo, da nova finančna perspektiva evropske komisije do leta 2027 predvideva pet prednostnih področij financiranja. Med temi bo tudi področje prilagajanja podnebnim spremembam in trajnostni razvoj obalnih območij. Lani so v okviru Direkcije RS za vode imenovali projektno skupino, ki mora že do prvega aprila 2021 izdelati prvo nalogo za kasnejšo izdelavo strategije ukrepov. Poplave pa ne čakajo državne birokracije.
S poplavami težave tudi v drugih delih občine Piran
Seveda za poplave ni krivo samo vse višje morje, ampak tudi vse več padavin in dolgotrajnih nalivov. Klimatologi napovedujejo da bo do konca stoletja za 70 odstotkov več kratkotrajnih nalivov in za petino več daljših, večdnevnih nalivov. Med najbolj prizadetimi območji v piranski občini je naselje Strunjan, kjer jih po močnih nalivih vsako leto najmanj enkrat zalije (zadnjič je bilo to 6. decembra 2020). Najmanj enkrat na deset let dodobra poplavi letališče Portorož, prebivalce Sečovelj in hiše v dolini Dragonje. Letališka steza je bila decembra poplavljena s 30 do 50 centimetrov debelo plastjo vode, poplavljena in zaprta je bila tudi državna cesta proti Hrvaški. Na državne in občinske ceste se na več mestih sprožajo zemeljski plazovi, erozija pa načenja klif pred Piranom, v Fiesi in Strunjanu. Za poplave v Sečovljah in Strunjanu domačini krivijo državne službe, češ, da ne skrbijo dovolj za ustrezno čiščenje in poglabljanje vodotokov in številnih kanalov v dolini.
Toda ocene domačinov niso povsem točne. Direkcija RS za vode je po zadnjih poplavah občini predstavila poročilo o teh poplavah in o možnih rešitvah. Strokovnjaki trdijo, da tudi z idealno izdelanimi in očiščenimi kanali ne bi mogli preprečiti poplav v primeru desetletnih ali stoletnih vod. Gre namreč za takšne količine vode, da je dolino s kmetijskimi zemljišči, cestami in hišami vred težko obvarovati samo s kanali. Še najbolj učinkovita rešitev bi bila gradnja enega ali dveh suhih zadrževalnikov vode na gornjem toku Dragonje, na sotočju obeh Rokav ali pa na obeh Rokavah. Naravovarstveniki nad zadrževalniki niso najbolj navdušeni, vendar soglašajo, da bi bilo treba pretehtati škodo, ki jo poplave naredijo na kmetijskih zemljiščih, letališču, cestah in predvsem krajinskemu parku Sečoveljske soline. Tak zadrževalnik bi menda stal precej več kot 10 milijonov evrov.
Boris Šuligoj
