Ko sva sedela v bifeju in se pogovarjala, so naju večkrat prekinjali neznani ljudje, ki so ga hoteli samo pozdraviti ali pa oditi z njim na tekmo.
Noče biti ne gospod, ne tovariš, samo Ivo.
Nedavno je bil glavni igralec škandala, ki se je zgodil med tekmo Ilirija:Bosna v Tivoliju. Sodnik je njega in prijatelja, s katerim sta spremljala tekmo, poslal iz dvorane, ker je menda slišal, da sta mu klicala “lopovi”.
Klicali so ga od vsepovsod in mu pošiljali sporočila podpore.
Se to, da sodnik nekoga pošlje iz dvorane, pogosto zgodi?
Ven pošljejo nekoga, ki je nasilen ali pa kriči, ampak jaz ne morem več kričati, ne delam incidentov in sem miren gledalec. Samo pokazal sem, da so bili koraki, pa niso bili edini, jih je bilo že prej kar nekaj. Je pa moj prijatelj kolerik, njegovo partizansko ime je Katka, res kričal “lopovi, lopovi”. Ali so sodniki mislili, da tudi jaz kričim, tega ne vem.
A bi moral človek, ki gre na tekmo, miriti tudi prijatelje, da ga ne bi doletelo to, kar je vas?
Ta moj prijatelj običajno sedi nekaj sedežev stran, a je bila tokrat dvorana polna in je sedel poleg. Tekmo je gledalo veliko starih košarkarjev, funkcionarjev, tudi iz Cedevite so prišli na tekmo. Lepo vzdušje je bilo, in to je, mislim, bil tudi razlog za to, da so fantje slabše igrali. Niso navajeni igrati pred polno dvorano. Čestitam jim za prvo tekmo v Sarajevu, bomo pa videli, kaj se bo zgodilo danes (pogovor je potekal na dan tekme med Ilirijo in Bosno, Bosna je zmagala, op. a.).
Zakaj mislite, da igrajo mladi igralci slabše pred polno dvorano? Trema?
Ne vem. Jaz sem igral še bolje, če so navijali proti meni in če je bilo veliko gledalcev. Mene je to spodbujalo. Trener Ranko Žeravica je govoril srbskim klubom, “ne dražite Ivota, ker bo potem igral bolje in bo dal še več od sebe.”
To se mi zdi logično.
Tak pač sem.
Hodite na večino košarkarskih tekem. Kako to, da danes niste šli v Sarajevo?
Prijatelj me je nagovarjal, naj greva, pa še na čevapčiče. Pa sem rekel, prenaporno je in tam ne bi mogel kar oditi iz dvorane, še kakšno bi dobil. Pa te meje z Bosno. Moji prijatelji hodijo v Bosno, a jih potem na meji, recimo avtobus Ilirija, zadržujejo tri ure.
Zakaj pa?
Kontrolirajo, pa veliko avtobusov je.
Stoično komentirate dogajanje v Tivoliju. So se pa namesto vas jezili vaši občudovalci, igralci, trenerji. Nekateri so se celo spraševali, če ti trije sodniki sploh vedo, kdo je Ivo Daneu.
Pravzaprav me to ne zanima. Menda je ta glavni sodnik med najboljšimi sodniki v ABA ligi. Če je tako, potem je to zelo žalostno. Oškodovali so Ilirijo, ampak sodniki so pač sodniki.
Pravite, da ste bili vedno na bojni nogi s sodniki?!
Igralci vemo, kdaj sodniki naredijo napako iz neznanja, kdaj pa namerno. Tudi ta mladi košarkar, talentirani Padijan, je po poškodbi krasno zaigral proti Bosni. Ko pa je menda sodniku rekel, zakaj je sodil tako, kot je, je dobil tehnično napako, in če dobiš še eno, imaš rdeč karton. Nisem slišal pogovora, ker se je to dogajalo daleč od mene, in o dogajanju ne morem biti tako prepričan kot v to, kar se je dogajalo meni. Po incidentu v Tivoliju so mi pisali prijatelji iz Srbije, trener Tanjević pa je dejal, da bi moral izprazniti dvorano. No, s tem se ne strinjam. To se ne dela.
Kako je sploh mogoče ravnati s takimi sodniki? ABA se vam je sicer opravičila …
Ja, se je, ampak v medijih, osebno pa ne. Nihče me ni poklical, ampak nič hudega, nisem zamerljiv.
Ko je pred časom sodnik v NBA dosodil Dončiću drugo tehnično napako, češ da mu je prigovarjal, a je v resnici Dončič komentiral enega od navijačev, je bila posledica to, da ta sodnik ne bo več sodil pomembnih tekem NBA.
To je bila zelo tesna tekma, prekršek je bil narejen nad Luko, a ga niso dosodili. Luka bi moral metati dve osebni, a so žogo dosodili Oklahomi in Lakersi so tekmo izgubili. Vodstvo NBA se je opravičilo klubu in Luki, ampak to je vse post festum, tekma je bila že izgubljena. Sicer pa ne vidim smisla v opravičevanju, prej je treba premisliti.
Glede na to, da se v košarki vrti veliko denarja, lahko sklepamo tudi na podkupljivost sodnikov v takih primerih?
Ne vem. Vem pa iz lastne prakse, da je bil med tremi najboljšimi jugoslovanskimi sodniki eden, ki je jemal posojila od klubov. Slovenec. Ker mu Olimpija ni dala posojila, je vedno sodil proti nam, tudi v Sloveniji. Ne bom govoril o imenih, je nespodobno, sodnik je že pokojen.
Ko so me klicali znanci in prijatelji, so mi razlagali, kaj je v ozadju tivolskega dogodka. Ne vem, če drži, lahko pa povem, kaj so mi povedali. Da ima Slovenija že dva udeleženca ABA lige, da bi bili trije preveč, ekipo ima samo Republika Srbska, ki spada pod BiH, in da si tudi Bosanci zaslužijo svojo. Bosna je odlična ekipa, imajo dva Američana, beka, Luko in Westa, in tri visoke centre, Ilirija pa le dva, ki sta dosti manjša. Objektivno je Bosna boljša ekipa od Ilirije, a so jih ti presenetili v Sarajevu na prvi tekmi in jih premagali. Tudi v Tivoliju bi jih lahko, ker Bosna ni igrala tako dobro kot na prvi tekmi.
Kaj pomeni, da je “ekipa dobro igrala?”
Pomeni, da je dobro igrala predvsem v obrambi, z dobro obrambo ekipa zmaguje. Če v obrambi dobro igraš, lahko v napadu večkrat zgrešiš, pa boš vseeno zmagal. Recimo, Olimpija je v mojem času zelo dobro igrala v obrambi. Če smo dali koš iz protinapada, smo takoj vedeli, da primemo pressing. Takrat še ni bilo pravila 24 sekund in velikokrat smo po doseženem košu nasprotniku odvzeli žogo. Med leti 1957 in 1970 smo bili šestkrat državni prvaki in štirikrat drugi. Kot rečeno, v košarki se igro dobiva v obrambi, praviloma pa mora imeti moštvo dobrega beka, playmakerja, odličnega centra in krilnega igralca. Če imaš te tri kakovostne igralce in ostale, ki dobro asistirajo, boš težko izgubil tekmo.
Igra je torej skupinska, igra ekipa. Kaj pa, če je v ekipi izrazit soler?
To mora razrešiti trener, včasih pa napake popravljajo tudi igralci sami in izločijo egoista.
Toliko sem stara, da se spominjam jugoslovanske košarkarske ekipe, svetovnega prvenstva v Tivoliju in vašega zmagovitega koša proti ZDA, ki je bil pospremljen z Zlata naša, luna vaša. Tivoli je takrat norel. Ko sem vas gledala, se mi je vedno zdelo, da igrate premišljeno, da veste, kaj delate, skratka, da igrate z glavo…
Ni nujno, da si ravno intelektualec, a v košarki, kot tudi v drugih športih, odloča glava. Ti moraš biti telesno pripravljen, biti moraš atlet, košarkarji morajo imeti višino, vse to, ampak na koncu odloča glava. Da prebereš nasprotnika in mu onemogočiš dobre poteze, izpostaviš svoje in delaš čim manj napak. Taka je teorija, no praksa je nekaj drugega.
V vsakem primeru ne smeš imeti prazne glave?
Ja, tako. Znano je, da je jugoslovanska košarka temeljila na improvizacijah. Ko smo bili zadnjič državni prvaki, je bil naš trener Milan Tosić, Bosanec. Krasno je vodil treninge, a se je na tekmah izgubljal. V tistem letu sem bil poškodovan, imel sem natrgano mišico, dva meseca nisem igral. Bil sem z moštvom v Zadru, kjer smo morali zmagati. Dobro so pokrivali Vinka Jelovca, ostali igralci mu niso znali podajati žoge, sedem minut pred koncem sem prosil trenerja, naj me pošlje na igrišče. Ko sem začel igrati, sta dva držala še mene, podajali smo žogo Dušanu Verbiču, ki je imel dobro roko in krasen met. Petkrat je dobil žogo in petkrat zgrešil, šestič pa zadel, za en koš smo zmagali in postali državni prvaki. Takrat sem se izjemoma vmešal v delo trenerja. Tega pri Žeravici in Nikoliču nisem nikoli počel, ker sta bila dobra trenerja.
Prebrala sem knjigo o Petru Vilfanu, ki jo je napisal Tadej Golob. Osupnilo me je, da lahko trener zaradi osebnih zamer igralca ne pošlje na parket, četudi ve, da ga potrebuje in je od tega odvisen izid tekme. To se mi je zdelo nedopustno, predvsem pa nespametno.
Peter je bil izjemen košarkar, igral je z odličnimi igralci v Jugoplastiki, njegova kariera je bila uspešna. Veseli me, da je zdaj najboljši komentator košarke v Sloveniji. Trenerji so … pač trenerji.
Ta vaša košarkarska srenja je zelo zanimiva. Zelo povezana, ne družite se samo na tekmah, hodite na izlete, vabite medse zanimive predavatelje, praznujete.
Ne samo tukaj v Sloveniji, štejem si v čast, da sem kolege iz državne jugoreprezentance, pa tudi druge, vsakih pet let vabil na svoje obletnice v Slovenijo. Vsake toliko sem imel tudi kakšnega sponzorja, najboljša je bila Pivovarna Laško.
Imate radi pivo?
Sem ga imel. Zdaj ga ne smem več piti zaradi putike.
Z Luko Dončičem sva posnela spot zanje. Rekli so, da ne morejo izplačati honorarja. Takrat sem praznoval osemdesetletnico, in ker so vedeli za moj petletni običaj, so se odločili, da financirajo praznovanje moje obletnice. Koliko ljudi lahko povabim, sem vprašal. Kolikor hočete, so odgovorili. Bilo nas je več kot 250. To je bila najlepša fešta v mojem življenju. Celo mažuretke so pripeljali. Hoteli so me tukaj, v Ljubljani, kjer stanujem, presenetiti z budnico, pa je bilo parkirišče zasedeno.
In kako dolgo je trajala zabava?
Oja, kar dolgo v noč.
Odkar ste igrali košarko, so se spreminjala pravila. Omenili ste že pravilo 24 sekund (čas, v katerem mora ekipa, potem ko je dobila žogo, metati na koš, op. a.), mnogi pa so prepričani, da je pravilo trojke (koš, ki je dosežen s polovice igrišča, velja 3 pike, op. a.) škodilo razvoju in dinamičnosti igre.
To sem poudarjal tudi jaz, trojke so pokvarile košarko, ker od takrat naprej igralci niso prodirali, napadali, podajali … Zdaj gredo igralci čez polovico igrišča, vržejo na koš, čeprav sta dva prosta igralca bližje košu. Če zadenejo, so tri pike, ljudje ploskajo, če pa ne, gre nasprotna ekipa v protinapad in dobijo koš.
No, ampak zadeti koš s polovice igrišča je res spektakel.
Je. V mojih časih tudi ni bilo toliko zabijanj, kot jih je zdaj. Igralci moje rasti smo lahko zabijali med treningom, med igro pa ne. Nisem niti poskušal.
Ste pa metali na horog (met čez glavo, op. a.), ne spomnim se nikogar drugega s tem metom.
No, s tem se pa moram kar pohvaliti. Takrat ni bilo nobene strokovne literature, iz katere bi se lahko učili. Sam sem ugotovil, da je to met, ki ga zelo težko braniš. Čeprav so v Ameriki takrat že metali tako. Bill Russel je bil takrat najboljši.
Desetletja spremljate košarko. Kam se razvija?
V košarki je vedno več visokih igralcev. V mojem času, za reprezentanco sem začel igrati leta 1956 pred maturo, je bil najvišji košarkar center Miletić, visok 198 cm. Leto kasneje, ko smo šli na Kitajsko, se nam je priključil Matic Dermastja, 201 cm. On ni mogel skočiti v višino, zabavali smo se, da lahko stopi samo na prste, pa mu komaj uspeš vmes položiti Delo, kjer je bil novinar. Razvoj je šel v tej smeri in tudi v jugoslovanski košarki so začeli igrati visoki košarkarji, Skansi, Divac, Radža. Bili so 210 in več cm visoki. Recimo, Krešo Čosić je bil visok 211 cm. 6. junija bo trideset let, odkar ga ni več, povabili so me na obletnico v Zadar.
Ko gledam velikane NBA, se vedno znova čudim, kako se lahko taka masa, kot so, tako gibčno, hitro in virtuozno giblje po igrišču.
Eni to imajo, drugi pa ne.
Se tega ne moreš naučiti?
Malo, v glavnem moraš imeti gene, ki jih potem še nadgradiš. Biti moraš atlet, trenirati, ampak kot sva že povedala, odloča glava. Gledal sem tekmo Denver:Oklahoma. Veste, koliko je bila prva četrtina? Denver je dal 7 košev. Sedem?! Kar je neverjetno, na tretjino jih imajo običajno 30. Končni rezultati so 120, 130 košev. Tudi oni delajo napake, pridejo take tekme.
Rodili ste se in prva leta preživeli v Mariboru. Tam ste tudi začeli igrati košarko.
Saj drugega ni bilo. Ni bilo televizije. V kinu je bil Ples na vodi, šli smo štirje in prvi trije smo biljerterju kazali, da ima zadnji karte za vse nas, on je imel pa samo svojo. Potem nas je biljerter z baterijo poiskal in nas za ušesa vlekel iz dvorane, ampak film smo videli v presledkih, vsakič en del.
Moj oče je umrl leta 1949, star 46 let, za posledicami vojne, bili smo izgnani v Srbijo. Mama je ostala s štirimi otroki. Imeli smo hišo in vrt, mama je pustila službo in postala kmetovalka, da nas je lahko preživljala. Neprijeten spomin iz tistega časa so paketi UNNRA za socialno ogrožene. V njih je bil rumeni sir, trumanova jajca v prahu, kava in čokolada. Občinski funkcionarji so odpirali pakete, jemali kavo in čokolado, ostalo smo dobili mi. Nikoli nisem maral oblastnikov niti nisem hotel v partijo, čeprav so me nagovarjali. S cerkvijo sem prekinil, ker sem po kolenih šel do oltarja, molil, da bi oče ozdravel. Umrl je čez pet mesecev. Imam pa veliko prijateljev med župniki, ker imajo v župniščih dobre vinoteke.
Kaj je pomenilo, da ste se začeli intenzivno ukvarjati s košarko?
Moj prvi klub je bil Branik. Na začetku nismo imeli tople vode, potem pa smo dobili bojler. Bil je tako majhen, da je tople vode hitro zmanjkalo, zato smo proti koncu tekme tekmovali, kdo bo prej naredil pet osebnih napak in moral z igrišča. Prvi se je lahko tuširal, in to s toplo vodo! Jeseni leta 1956 sem prišel v Ljubljano k Olimpiji. V začetku smo bili sami študentje, do leta ’60 sem treniral dvakrat na dan. Vpisan sem bil sicer na DIF, a so me izključili, ker so mi postavili pogoj, da neham igrati košarko. Potem sem leta 1960 šel v službo, ker smo bili amaterji in za igranje nismo dobivali nobenega denarja.
Od česa pa ste živeli?
Od podpore sorodnikov. V Šestici in Levu smo imeli kosila, ki smo si jih delili z zaposlenimi, denarja do leta 1968 ni bilo, a sem bil takrat že osem let v službi.
Kje pa?
V Prehrani, bil sem pomočnik oddelka, ki je organiziral samopostrežne trgovine. V Prehrani so bili namreč zelo napredni, in če vprašate starejše, se spominjajo, da so imeli najboljšo kavo. Na prostoru, kjer je zdaj Metalka, smo postavili kiosk in prodajali najboljše pečenice. Po koncu vojaščine sem postal zastopnik zagrebškega velesejma za Slovenijo. Od novembra do aprila sem moral vsako leto obiskati vse, ki so sodelovali na velesejmu, in pridobivati nove. Zdržal sem sedem let. Po prvih treh letih so zamenjali direktorja, ker je dal denar nogometnemu klubu sarajevskega Železničarja. Novi direktor ni imel nobenega razumevanja za športnike in na olimpijado v Mehiko sem šel brez treninga, naravnost na letalo. Zaradi mene je šla reprezentanca tja 14 dni prej, priigrali smo srebrno medaljo. Potem me je Jure Levičnik, direktor IMV Novo mesto, povabil, naj pridem k njim in zamenjal sem službo.
Ostal sem sedem let, bil pomočnik direktorja za veletrgovino, prodajal prikolice in kombije, potem pa katrce, najboljši avto za gospodinje. Dobavni rok nakupnih pogodb je bil tri mesece, vendar zaradi težav nismo mogli dobaviti avtomobilov petnajst mesecev. Delal sem v poslovalnici v Ljubljani, pritisk kupcev je bil nevzdržen, imeli smo policijsko kontrolo dobave vozil. Vodje enote so se menjavali, mene so nagovorili, da začasno prevzamem to mesto, dokler ne najdejo novega. To je trajalo leto in pol. Potem je IMV začel propadati in na Kučanovo pobudo so me povabili za trenerja v AŠK Olimpija. Takrat so menjali košarkarsko ekipo, ostali so Jelovac, Subotič in Vujačič in sami šestnajstletniki. Komaj smo ostali v ligi. Imel sem petletno pogodbo, a sem po enem letu ugotovil, da nisem za trenerja. Trener mora stokrat povedati eno in isto, mi pa smo bili navajeni, da smo imeli trenerja za neumnega, če je povedal trikrat. Potem sem šel na športno zvezo. Športniki smo imeli privilegij, zdaj bi nam ga ukinili, da smo lahko odkupili leta za pokojninsko dobo. Potreboval sem šest let, jih odkupil in se upokojil.
Poročili ste se 1956, imate otroke, vnuke. Tudi oni igrajo košarko.
Ja. Vnukinja Brina bo kmalu šestnajst let, je glavna v družini.
Saj geni menda preskočijo eno generacijo. Kaj je povzročil prihod amerikanizacije košarke?
Trener Sagadin pravi, da je zaustavil razvoj. Mladi so odhajali v tujino, ker so imeli tam boljše pogoje. Vsi so si želeli igrati v NBA.
Pred leti so bili beli košarkarji v NBA slabši od temnopoltih, zdaj pa se to spreminja, Evropejci so v vrhu. Že Kukoč je igral dobro, zdaj sta to Luka Dončič in Nikola Jokić. V NBA je odšlo 11 Slovencev, prvi je bil Milić. Sagadin je povedal tudi, da na univerzah včasih niso dovoljevali plačila košarkarjem, lahko so trenirali, ni jim bilo treba plačati šolnine, izšolali so se in naučili jezika. Zdaj pa dobivajo nekateri igralci več kot milijon in pol dolarjev. Manj talentirani 200 tisoč, kar je za mladega igralca ogromno. Razumljivo je, da gredo tja, zato evropska in slovenska košarka izgubljata mlade igralce. Zdaj NBA lobira, da bi imeli ligo tudi v Evropi, da bi tudi v Evropi imeli roko nad košarko. Za klube in evropske države bi bil to velik minus.
Priznam, da se mi zdi groteskno in paradoksalno, da za državne reprezentance igrajo večinoma tujci, kupljeni igralci. Večinoma temnopolti.
Pred tridesetimi leti je bilo to nepredstavljivo, ne samo za reprezentance, tudi za klube.
Kam gre lahko razvoj?
Saj veste, kam gre svet. Danes se dogajajo stvari, ki si jih včasih nismo mogli predstavljati. Ukrajina, Gaza, Afrika. Nisem mogel verjeti, da ne more nihče ukrepati. Svetu vlada kapital in pohlep. Če poznaš ozadje, potem si to lahko razložiš. Ni pa prav.
Kaj pa košarka?
Včasih je bil to entuziazem, temeljil je na prostovoljstvu.
Pa na strasti?
Ja, to je bila tudi naša zabava. Luki sem rekel, igraj se košarko, to znaš. In hvala bogu, da se igra. Jokić na primer, ne.
No, Luka je med tistimi, ki se mu vidi, da je užitkar v košarki, druženju, hrani. Predstavljam pa si, da je shujšati 15 kg težaško delo.
Ja, hujšanje je kar naporno, meni k sreči uspeva ohranjati konstantno težo, čeprav se veliko družim, takrat več jemo, sicer pa po šesti uri pojem samo kakšen jogurt. Zdaj sem bolj discipliniran kot takrat, ko sem igral.
Kako komentirate dogajanja z igralci v NBA?
Ko igralci v NBA podpišejo pogodbe, so sužnji, ne morejo sami izbirati, kje bodo igrali, o tem se dogovarjajo klubi. Glede na to, kakšne vsote dobijo, morajo molčati in igrati. Pa saj so Dončiču naredili uslugo. Če bodo Lakersi dobili centra, pa še kakšnega krilnega igralca, so zmagovita ekipa.
Kaj mislite o Dončiću?
Rad ga imam, kot da bi mi bil sin. Poznam ga od takrat, ko je bil še v Ljubljani. Všeč mi je, ker je nasmejan, dobrodušen, saj ga najbrž kakšne stvari jezijo, ampak tega ne pokaže. Naj bo tak.
Sem med tistimi, ki smo prepričani, da športa brez droge ni več. Pa vi?
Tega sem se vedno bal, nikoli nisem nič jemal. Enkrat so nam menda v Mariboru dali neke kapljice v vodo, pa smo potem premagali Slovan, od takrat pred tekmo in v polčasu nisem nič pil. Niti nisem nikoli kadil, mi pa nihče nikoli ni rekel, naj kaj vzamem. Ni bilo treba. Moja droga je bila publika.
Američani so šli na OI samo pod pogojem, da ne bo testa na doping. Priznali so, da uporabljajo doping. Mislite, da Dončič tudi?
Upam, da ne.
Kaj počnete kot upokojenec?
Živim mirno življenje, razen takrat, ko sem v družbi, in tega je kar veliko. Pravijo, da za svoja leta prenesem kar veliko.
