Tudi po upokojitvi ne miruje. Dama, ki je za seboj pustila neizbrisen pečat, pridno ustvarja. Svojo novo ustvarjalnost je našla v kiparstvu. Za seboj ima že nekaj razstav, kmalu pa bo svoje filigransko natančne kipe predstavila še v Trstu.
V ZIBELKO POLOŽENA UMETNOST
Kot najmlajša od petih otrok je na domačem dvorišču veliko opazovala starejše. »V zibelko mi je bilo položeno, da je treba seme ustvarjalnosti in kulture sejati kjer koli in kadar koli. Kultura, umetnost in njuno spodbujanje so bili z menoj povsod – naj je šlo za politično delovanje, županovanje ali delo v humanitarnih organizacijah. Tudi moj prosti čas je bil zapolnjen z iskanjem izraznih tehnik in načinov, kako ujeti svoje želje in motive na platno, papir ali v različne materiale. Vedno sem si prizadevala za izboljšanje finančnega stanja kulturnih zavodov ter za odpiranje prostora alternativnim zvrstem kulture, neinstitucionalni ali ljubiteljski kulturi. Bili so časi, ko to ni bilo lahko, in sem zaradi tega včasih nosila tudi politične posledice,« pove Vika, katere šolski zvezki so bili že od malega polni pisanih rož in okraskov.
Tudi njeni zapiski iz časov političnega delovanja so polni abstraktnih in včasih zastrašujočih likov. Posebej rada je risala možganske celice v njihovi prepletenosti, kar jo zanima in motivira tudi pri slikanju. Še posebej pa se spominja noči, ko se je vrnila z zasedanja Zvezne skupščine v Beogradu. Politične razmere so bile že zelo zaostrene. Doma je ostala sama in takrat – kot da bi jo prešinila strela – je vzela čopič, barve in začela slikati. Tako se je začela zgodba njenega skrivnega slikanja. Risala je zase in svoja dela skrbno skrivala pred obiski. Vendar pa se je tudi pri umetnosti zavedala, da se je stvari, če jih želiš obvladati, treba naučiti.
DRAGOCENA DOTA STARŠEV
Vse življenje je bila odličnjakinja, res redko pa je dobila tudi kakšno dvojko. »Doma pa sem dobila tudi tisto prleško trmo, ki mi je kasneje v težkih trenutkih pomagala naprej. Vedno se je bilo treba boriti in truditi – najprej zato, ker sem bila vaški otrok in je bilo moje znanje sprva manjše od znanja otrok iz mesta. Trmasta sem bila tudi, ko sem hodila k sosedom pomagat metat seno. Vedno sem hotela biti močna, nikoli nisem obupala,« se spominja svoje mladosti, ki jo je zaznamovala kot osebo in vplivala tudi na njeno poklicno pot.
UMETNOST IZBOLJŠUJE SVET
Prvo polovico kariere si je zgradila v politiki, doživela številne vzpone, pa tudi bridke padce. Drugo polovico pa je posvetila tistim, na katerih svet stoji in so naša vera v prihodnost – otrokom in mladim. Po izteku županskega mandata je tri mandate vodila Pionirski dom – center za kulturo mladih.
»Kultura, umetnost, ustvarjalnost in otroci so mi bili vedno v zavesti in podzavesti kot neizmeren vir in potencial, v katerega je vredno vlagati znanje in izkušnje. Že ob nastopu prvega mandata mi je bil Pionirski dom velik izziv,« poudarja. Za svoje delo je prejela številne domače in mednarodne nagrade. Velikokrat se je spomnila tudi na vzgojo svoje mame ter svoje znanje in izkušnje prenašala na kolektiv, od katerega je vedno pričakovala visoko stopnjo empatije – ene temeljnih človeških vrednot. Vsako obdobje življenja ji je prineslo nov zagon in zadovoljstvo, ker je ostala zvesta sama sebi in je niso zamajale take ali drugačne ponudbe. Politiko je vedno razumela kot poslanstvo in izjemno lepo delo. Že pred upokojitvijo pa se je podala tudi na umetniško pot.
RADA JE UČENKA
»V zavodu, ki sem ga vodila, smo ponujali številne ustvarjalne programe za otroke, mlade in odrasle. Kiparske delavnice so zvabile tudi mene. Glina, ta primarna masa, me je kar vodila v oblikovanje izpovednih podob. Preden sem se upokojila, sem vedela, da bodo telefoni utihnili, izkušnje in znanja, ki sem jih pridobila na pestri življenjski poti, pa ne bodo več deležni posebnega zanimanja. Hkrati sem čutila, da ne morem obmolkniti, in glina mi je dala priložnost, da spregovorim z drugačnim jezikom. Svoje razstave posvečam različnim ranljivim skupinam in družbenim vprašanjem z jasnim sporočilom. Z ustvarjanjem izzivam svoje sive celice, nenehno razmišljam in iščem rešitve. Živim in opazujem naravo veliko bolj subtilno, umirjeno in spoštljivo. Listi dreves, trava in sence imajo nešteto odtenkov in nians. To pa ne pomeni, da bežim od realnosti – prav nasprotno, nad usodo tega časa sem pogosto zaskrbljena in zgrožena,« pravi Vika, ki je še danes hvaležna za povabilo vodstva Narodnega doma Maribor, kjer je razstavljala svoja dela.
USPEŠNA POLITIČARKA, USPEŠNA UMETNICA
»Bilo me je strah, kajti prvič sem javnosti pokazala svoja dela, ki so že precej napolnila moje stanovanje. Razstava v izjemnem prostoru Sodnega stolpa je bila kot ustvarjena za moja dela – grafike in kipe. Provokacija in izziv življenju. Več kot 70 ženskih kipov različnih čustvenih izrazov je pri obiskovalcih vzbudilo posebne občutke. V knjigi vtisov je med številnimi zapisi tudi tale: ‘Nekaj posebnega je v tej razstavi. Še nikoli se mi ni zgodilo, da bi katera razstava v meni vzbudila tako močna čustva, da bi zajokala,’« je iskrena Vika, ki je od takrat imela že več razstav doma in v tujini.
Trenutno pripravlja razstavo v okviru premiere opere Veronika Deseniška v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Premiera in razstava bosta 10. aprila 2026 – odprtje razstave ob 19. uri, premiera ob 20. uri. V pripravi je tudi skupna razstava na Kitajskem, ki jo pripravlja s slikarko Huiqin Wang.
»Z razstavami želim opolnomočiti predvsem ženske in spodbuditi njihovo pogumnejšo držo ter odziv na aktualni čas, ko se svet razkraja z vojaškimi posegi, katerih največje žrtve so otroci in ženske. Gre tudi za odziv na vsakdanje dogajanje – od femicida do odprave skritih in prefinjenih oblik diskriminacije ter zavedanja, da pridobljene pravice žensk pri nas niso samoumevne in zapečatene,« je odločna ta izjemna ženska, ki se še danes uči in obiskuje slikarsko šolo pri slikarju Blažu Vehovarju. Doma je samoukinja, kipari in natisne kakšno grafiko.
DOMA JE NAJBOLJ USTVARJALNA
»Vsak dan ustvarjam doma, tako da je stanovanje postalo galerija in atelje hkrati. Z veseljem pa se dobim z umetniki na čaju ali kavi, kjer mi pomagajo pri številnih tehničnih vprašanjih, hkrati pa spoznavam njihovo življenje in krepim prijateljstva. V sedanjih družbenih in svetovnih razmerah časi niso naklonjeni umetnosti. Tudi življenje naših umetnic in umetnikov ni lahko. Podhranjenost financiranja, prekarno delo večine ustvarjalcev in nerazvit trg umetnin slabijo moč in podstat družbe. Da je umetnost izjemnega pomena za premikanje družbenih procesov, je pokazala tudi lanska Evropska prestolnica kulture GO! 2025,« razlaga Vika, ki si za v bodoče želi predvsem zdravja in neusahljive ustvarjalne energije.
»Zakaj je iz sveta izginil dialog in se konflikti rešujejo predvsem z militarizacijo in oboroževanjem? To so vprašanja, na katera moramo odgovoriti skupaj, ne samo tisti, ki ščitijo svoje parcialne interese in kapital,« sklene.
VESELI SE TRŽAŠKE RAZSTAVE
Vika pripravlja razstavo v okviru premiere Veronike Deseniške v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu. Premiera in odprtje razstave bosta 10. aprila 2026 – razstava ob 19. uri, premiera ob 20. uri.
