»Glasba mi je bila položena v zibelko. Moj oče je bil glasbenik, kapelnik, dirigent, zborovodja in aranžer. Od malega sem sledil njegovemu delu, poznal vse pesmi, ki so jih igrali v plesnih orkestrih, saj me je s seboj vodil na vaje in koncerte. Peli so predvsem italijanske in slovenske uspešnice, angleških ne, saj niso znali jezika … Prva pesem, ki sem si jo zares zapomnil, je bila Marina. San Remo in ostale italijanske pesmi pa so zakladnica, ena boljša od druge,« svojo pripoved začne Robert, ki se je v glasbeni šoli učil igrati klavir, v puberteti glasbeno šolo obesil na klin, saj si je vroče želel samo igrati. Namenil se je študirati filozofijo, vendar ga je premamilo igranje. Nastopali so po različnih obalnih lokalih in hotelih. Kmalu pa so ga povabili igrati še v tujino, kar je z veseljem sprejel, saj so bili zaslužki takrat res odlični. »Oboževal sem jazz in rock, kmalu me je začelo motiti, da preigravamo »lahkotno«, preveč komercialno glasbo. Nisem hotel končati v obrtniški dalmatinski glasbi, četudi nimam predsodkov do nobene zvrsti. Vedel pa sem, da se bom enkrat vrnil v bolj resno glasbo in tako je tudi bilo,« se spominja Robert, ki je svoj prvi ansambel Otroci zbobnal skupaj že po končani gimnaziji. Igrali so avtorsko glasbo, veliko je pisal, navduševal se je nad progresivnim rockom, pomešanim s klasiko, jazzom in mediteranskim melosom. Potem so fantje morali v vojsko pa jih je odneslo na različne konce. Spoprijateljil se je z legendarnim Markom Brecljem in ustvarjali so v skupini Marjanov čudni zajec.
Trmasti Brecelj
»Z Brecljevim sodelovanjem nismo nič zaslužili in ker je bilo treba preživeti, sem šel v komercialo. Brecelj mi je to zameril, kot da bi izdal domovino. Ko pa sem se preobjedel nastopanja po Nemčiji in ladjah po Skandinaviji, sem začel spet delati, kar mi je bilo bolj všeč. V Kopru smo ustanovili razvpiti Hišni band, ki je bil začetek Big Banda. Tam sem prvič uporabil pihalno sekcijo po vzoru Franka Zappe, ki ga obožujem. Takrat je bila to prava revolucija, saj se leta 1989 ni nihče spomnil česa takega. V bandu je prepeval tudi Vlado Kreslin, pa Drago Mlinarec iz Zagreba, pa Drago Mislej Mef, Ivan Volarič Fejo. Začeli smo vaditi v MKC-ju v Kopru. Naredili smo multimedijski nastop,« se spominja Robert. Ustanovitvi Big banda pred dvajsetimi leti pa je botrovalo dejstvo, da je njegov oče v Buzetu vodil godbo na pihala. Ko se je upokojil, je to predal sinu. Ker jim je primanjkovalo glasbenikov, jih je Robert vozil iz Kopra. Po treh letih je to postalo prenaporno, pa so naredili band v Kopru. Fantje so se imenitno ujeli, dvakrat na teden so vadili in veliko nastopali. Štirikrat so igrali na Osebnosti Primorske, na proslavah ob priključitvi Primorske matični domovini, sodelovali z mnogimi pevci. Robert je od nekdaj imel dober nos za glasbenike in pevce.
Kovač zvezd
Tako je, denimo, odkril Tinkaro Kovač. »Najprej sem poznal njeno mamo. Povedala mi je za hčerko in ko sem jo spoznal, sem ugotovil, da je res krasno, nadarjeno in delovno mlado dekle,« pripoveduje Robert, ki je dolgo igral z Massimom Savićem (takrat ko je Massimo živel v Kopru, igral je celo na njegovi poroki), pa z Josipo Lisac in drugimi velikimi imeni. »Zdaj z Big bandom žal ne igramo več toliko, kot bi si želeli. Mogoče smo postali stari in nezanimivi, dejstvo pa je tudi, da noče nihče nič plačati. Vedno sem vztrajal pri tem, da je glasbenike treba plačati. To se mi zdi edino pošteno,« pravi Robert, ki se redno, vsak četrtek, dobiva s svojimi glasbenimi prijatelji, da igrajo za svojo dušo. Seveda pa se pripravljajo na 28. julij, saj so pripravili izjemen program. Zaigrali bodo nekaj svojih skladb, sprehodili pa se bodo tudi po glasbeni zgodovini. Robert svoje znanje rad prenaša na druge in z veseljem poučuje klavir, kitaro in bobne. Idej mu ne zmanjka in zagotovo ga bomo lahko še velikokrat slišali.
