Čeprav si je zgradila uspešno televizijsko kariero, si je temnolaska z izrazitimi modrimi očmi, za katere so mnogi namigovali, da nosi barvne leče, kot majhno dekletce želela postati balerina, a ji je usoda namenila drugačno pot. Še pred polnoletnostjo je začela delati na televiziji. To je bilo, ko so se z družino vrnili iz Afrike. Lorella in njen šest let starejši brat Andrea sta namreč s staršema nekaj let svojega otroštva preživela tudi v Gani, kjer je oče Aurelio pet let delal kot predstavnik Tomosa. Teh let se spominja le bežno, saj je bila premajhna. »Sicer pa smo bili na na različnih delih sveta: najprej v Afriki, Bologni in Kopru, nato pa še po svetu, saj smo z družino veliko potovali. Morda se tudi zaradi tega običajno ne navežem na kraj, prej na ljudi, saj mi je všeč, če se veliko premikam, raziskujem zgodbe, zgodovino in utrip mesta. Prav zaradi teh premikov nisem imela časa opazovati spremembe v slovenski Istri, sploh glede Kopra. Zdi se mi, da sem se nekega dne zbudila in je bilo vse spremenjeno, postalo je res sodobno mesto, z odlično kulinarično ponudbo, urejeno plažo, lepimi parki in turisti… Vsega tega včasih ni bilo. Pogrešam pa malo več aktivnosti v starem delu mesta, a opažam, da je to težava povsod: mestno jedro včasih kar izumira, kar je res škoda, saj prav v njem najdemo najlepše stavbe, ulice, vodnjake in na sploh zgodovino,« pravi Lorella, ki je nekaj znanja nabrala tudi čez mejo, v Trstu.
»Glede na to, da pripadam italijanski manjšini in je moj materni jezik italijanščina, ni bilo dvoma, da bom šla študirat v Italijo. Na študentska leta, študirala sem otroško psihologijo, imam zelo lepe spomine, saj smo se res zabavali in hkrati veliko učili, vsak dan sem se vozila gor in dol, a ni bilo prav nič naporno, celo v Trstu sem hitro parkirala, kar se danes sliši utopija, vem, a tisti časi so bili povsem drugačni. Trst je bil, kar zadeva zabave in ponudbe, zelo bogat in povsem drugačen v primerjavi z našo obalo, a mislim, da so te razlike prisotne tudi danes. V mojih očeh je to povezano s povsem drugačno kulturo, ki je pač italijanska, kar se pozna pri hrani, modi, arhitekturi, življenju, povsod. Bilo mi je zelo všeč takrat in tudi zdaj, ko imam prosto popoldne, se zelo rada zapeljem “čez mejo” na kavo, sprehod ali kar tako,« pove temnolaska, ki se zadnjih deset let z vseh obveznosti vrača domov, v Izolo.
Šarm počasnejšega življenja
» Izolo še raziskujem, to pa zato, ker kljub temu, da v tem mestu živim že tako dolgo, enostavno ne najdem tistega prostega časa, da bi jo temeljito in v miru raziskala. Zaradi službe sem namreč neprestano med Koprom in Ljubljano. Tako, da ima Izola v mojih očeh še vedno veliko skritih ulic in čudovitih kotičkov, ki so sploh pozimi zelo mirni in zaspani. Na Obali mi je namreč najbolj pri srcu podnebje in tudi nekoliko bolj počasen življenjski ritem; ker sem veliko v Ljubljani, vem, kaj pomeni preživeti jutro v koloni, ne najti parkirnega mesta in gledati nestrpnost ljudi, ki se jim mudi v službo. Tudi na naši istrski obali je sicer nekaj takih utrinkov, še posebej med poletno sezono, ko je nekoliko več turistov, a splošno gledano je življenje tukaj kvalitetno in brez večjega stresa. V Izoli obožujem ribiče, sploh v hladnih mesecih, ko imam vedno občutek, da tvorijo svojo zelo osebno skupnost. Takrat se čas ustavi in takrat tudi vem, da je mesto, v katerem živim, polno šarma, kot bi bilo malo ujeto v času, skoraj zaspano, a hkrati tako privlačno,« je poetična voditeljica in novinarka, ki uživa tudi v svojem domu. S partnerjem sta si ustvarila svojo oazo varnosti in mirnosti, sveti kraj, ki povsem odseva to, kar sta, njuni duši. »Zelo dobro se počutim, ko potujem po svetu, a super je tudi, ko sem doma, ker sem si ustvarila prostor za svoje misli, branje, kuhanje, uživanje… V resnici vedno pravim, da bom v naslednjem življenju gospodinja, ker mi tudi doma nič ne manjka in zelo rada opravljam vse obveznosti, povezane z domom,« je priznala, čeprav ji tega na prvi pogled ni videti. Ko pa se odpravi na sprehod po izolskih ulicah, pa se znajde pred težkim vprašanjem, kateri je njen najljubši kotiček v mestu.
Ne mara nabitih plaž
» Nimam kotička v smislu parka, bara, restavracije, prej bi rekla, da je odvisno od sezone in navdiha. Najbolj mi je všeč spomladi, preden jo obišče truma turistov, ko lahko že ješ na terasah in si z eno nogo skoraj v morju. In potem jeseni, ker je običajno topla in prijetna, hkrati mirna in polna barv. Rada jem ribe tako, da si z veseljem privoščim kakšno dobro restavracijo, sploh čez teden, ko je lažje najti mizo brez rezervacije. V Izoli so mi najbolj ljube stare ulice mestnega jedra, kjer je polno urejenih balkonov z rožami in starejši sedijo pred vhodnimi vrati ter opazujejo življenje. Nisem pa ljubiteljica nabitih plaž in turistov v kopalkah sredi mesta, zdi se mi, da je to znak nespoštovanja in slabe vzgoje. Moja hči Sofia pa ljubi vse, ker je zelo družabna, so ji všeč lokali s teraso in dobre restavracije, nedvomno tudi parki in ulice, kolesarske steze in nikakor ne smem pozabiti na čudovito Parenzano, ki teče prav ob mojem domu, kjer vsak dan sprehajamo psa in uživamo med vinogradi in v popolni naravi. Vedno pomislimo: “Naslednjič gremo ven z deko in naredimo piknik!” » Prej ali slej bo prišlo tudi do tega,« zaključi.
