Iztoku Mlakarju so na akademiji povedali, da ne bo nikoli Hamlet. Da ni najlepši, pa tudi ne dovolj visok. Iztok si Hamletovega vprašanja Mar jaz sem poslan, da ta svet uravnam? ni postavljal ne takrat in ne danes. Ker mu ni treba, saj to že nekaj časa zares počne. Uravnotežiti svet, da si bodo skrajnosti stale nasproti ( kot si v Pašjonu Angel in Hudič ali Človek in Bog ali kar Človek sam s sabo) pa verjetno pomeni, da so tvoji teksti angažirani in družbenokritični. Če in ko imajo toliko gledalcev kot jih imajo Iztokovi v Vitovih režijah ( če prvi uravnotežuje svet, drugi to počne s prvim) pa pomeni, da imajo nevarno moč in s tem politično in aktivistično vlogo. Kljub temu, da jo teater v celoti baje izgublja. Iztok je pomemben komediograf , ki s svojimi gledališkimi kolegi uprizarja zelo resne zgodbe, ki pa so gledalcem velik vir veselja, življenjske energije in moči, ker jih osvobajajo strahu. Ne vem, če je to nekoč tako dobro uspelo Molieru, Mlakarju je. Iztok piše dobro. Je verjetno avtor novodobne primorščine, ki je z njim pridobila žlahtnost in vrednost. V tem jeziku Iztok zmore povedati vse. V tej melodiji se verzi in rime počutijo doma. Z njim izraža in ubeseduje narodni značaj Slovencev, jasno in natančno, rahločutno in razumevajoče. Tako kot to znajo tisti, ki imajo ljudi radi. In ki jih spoštujejo. Primorci smo si skozi zgodovino izoblikovali samozavesten značaj, saj nas je borba za svoj jezik naredila zelo občutljive za svobodo. Iztokov občutek za osebno svobodo se bori s komedijo. Žanrom, ki ga najraje gledamo in najmanj cenimo. Sam nekje lucidno pravi, da je komedija tragedija plus čas. Čas pa ni zaveznik nastopačev in bleferjev. In čas, ki ga zmore mirno prečakati Iztok, zori v njem v modrost. Brez modrosti pa ni ne lucidnosti in ne moči, s katerima se poganja duhoviti, komedijantski Iztokov navdih. In tako kot zmore avtor skozi komedijo pogledati na svet od daleč ali pa iz druge strani, zmore igralec in kantavtor priti prav do ljudi. Iztok nam pride blizu, ker nas začuti. Empatija je tisto, kar Iztoku odpira vrata v različne prostore človeškega srca. Kot bi rekli Stari Grki, se isto v istem prepoznava. In za pogum je človek vedno nagrajen:« Mogoče pa nekdo tam gori pazi, da narediš pravo stvar. Kaj pa vem.« »Poklic pomeni, da si za nekaj poklican in ta klic tudi ubogaš, to je kot neka daritev, ki preprosto mora biti. Ljudem je treba biti v veselje«, pravi Iztok. To iskreno zavedanje svojega dela in poslanstva je naredilo okoli Iztoka neprebojni prostor čistosti, ki varuje njega in vse nas, ki delamo z njim. Veliko se lahko od Iztoka naučimo, predvsem pripadnosti delu, ki smo si ga izbrali, veselju, da so ob nas talentirani ljudje in tudi boljši od nas. Da se damo. Za konec tega zaljubljenega pisanja pa samo še zenovska zgodbica, ki me vedno spomni na Iztoka. Nekoč sta sedela meniha na jasi. Priskakljali so zajčki in začeli skakljati okoli enega. Drugi vzklikne: » Neverjetno, zajčki se ti kar motajo med nogami. A si mogoče svetnik? V čem je tvoja skrivnost?« »Nimam skrivnosti« odgovori sramežljivi menih. » Ne jem zajčjega mesa, to je vse!«
Katja Pegan
