Jaka Ivanc, režiser v Gledališču Koper
Gledališče Koper je kot eno izmed redkih gledališč, tudi med pandemijo ustvarjalo nove vsebine. Kaj vse ste pripravili?
V teh časih smo kot veliko gledališč pričeli s posnetki branja proze in poezije ter objavljanjem na socialnih medijih. Imamo pravljice za zajtrk, kosilo in večerjo, Igor Štamulak ima vsako soboto v živo s svojega dvorišča Skok v pravljico. Kar nas najbrž loči od ostalih, so naše predstave v živo preko videokonference Zoom, ki jo v živo prenašamo na Youtube kanalu Gledališča Koper. Tako smo odigrali predstavi Jašek in Norčije v spalnicah. Trenutno smo sredi ciklusa bralnih uprizoritev za dijake in vse ljubitelje gledališča. Odločili smo se, da priskočimo na pomoč dijakom, ki so letos pred maturo in za njih naredili bralne uprizorit ve štirih Cankarjevih dram. V preteklih dveh tednih smo tako uprizorili Za narodov blagor in Kralj na Betajnovi, do 30.4. pa nas čakata še Pohujšanje v dolini Šentflorjanski in Hlapci.
Kako je bilo do sedaj sprejeto branje literature za maturo? Je bilo veliko ogleda?
Branje je dobro sprejeto tako s strani dijakov, kot tudi s strani stanovskih kolegov in kolegic, ki so si ogledali uprizoritve. Mislim, da smo se za prvo uprizoritev (Za narodov blagor) ustavili pri tisoč ogledih, preden smo umaknili posnetek. Skušamo nekako delovati v duhu gledališča – prideš, pogledaš, ogled za nazaj pa ni mogoč.
Kako se je to odvijalo? Na določeno uro in samo enkrat? Ste imeli ponovitve?
Konkretno izgleda takole – ob 19:00 se vsi igralci in igralke dobimo na aplikaciji Zoom in preverimo povezave. V šali pogledamo, kdo mora še v masko in garderobo, ob 20:00 začnemo z vklopom v živo. Imamo dva termina – četrtek in petek, kar se je izkazalo za dobro, saj je v času največje obremenitve internetnih ponudnikov signal lahko vprašljiv. Tako se nam je v petek zgodilo, da dva igralca doma nista imela dostopa do interneta in je predstava posledično odpadla. Lahko pa smo zavrteli četrtkovo predstavo kot ponovitev. Čeprav je najbrž termin ‘re-run’ bolj pravi, ker v gledališču ponovitev pomeni, da igramo isto predstavo še enkrat, ne pa, da zavrtimo posnetek iste predstave. Ampak zaenkrat se nahajamo v drugem mediju.
Ali je bilo za vas kaj težje ustvarjati v času pandemije? Kje ste dobili idejo za branje literature oziroma za to, da se gledališče seli na Facebook?
Težko je delati od doma. Sploh, če imaš doma otroke, ki niso v vrtcu in potrebujejo pozornost. Ampak tudi na to se človek navadi. Vse je odvisno od organizacije. Težje je vzpostavljati stik preko računalniških povezav, ker je gledališče resnično stvar bližine in sočloveka. Zato upam, da se bomo lahko kmalu spet srečali v gledališču, s predstavo in gledalci v istem prostoru. Ne vem, kako dolgo je še do tega trenutka, a moramo delovati in delati kot gledališka družina, ki v danih razmerah pomaga po najboljših močeh. Zaenkrat to pomeni ustvarjanje v virtualnem svetu. Predvsem pa izvajanje uprizoritev v živo, vsak iz varnega zavetja svojega doma.
Kako se počute kot Ljubljančan v Kopru?
Kot doma.
Kaj bo drugače, ko bo pandemija mimo?
Vsakdo ima svoje teorije o prihodnosti po pandemiji. Ne maram napovedovati, ker nisem »šlogarca«, lahko pa si želim. Želim si, da bi se človeštvo iz vsega skupaj naučilo kaj pametnega.
Petra Mežnarc
