Ali vas je na gasilsko pot vodila družinska tradicija, želja pomagati ljudem ali kaj drugega?
Moja pot pravzaprav ni bila povsem tradicionalna, kot je to pri večini gasilcev. Ko sem se odločil prijaviti na razpis za delovno mesto poklicnega gasilca, nisem bil prostovoljni gasilec, kar je sicer pogosto. Morda je bilo odločilno to, da se je tri leta pred menoj tukaj zaposlil moj brat. Videti je bilo, da je navdušen nad svojim delom in takrat sem pomislil, da bi to lahko bilo tudi meni všeč. Prijavil sem se in bil sprejet.
Študiral sem za učitelja. Že takrat se mi je zdelo, da bi lahko potegnil kakšno vzporednico med tema poklicema, morda v smislu dela v dobro ljudem ali nekega poslanstva, če lahko temu tako rečem.
Se mogoče spomnite svoje prve intervencije in kaj ste občutili takrat?
Prve intervencije se verjetno ne spomnim natančno, bolj ostane v spominu prva resna. Gorelo je stanovanje v Kopru. Takrat smo odhiteli na kraj dogodka. Vsak poklicni gasilec najprej opravi približno pol leta usposabljanja, kjer te pripravijo in naučijo vseh veščin, ki jih potem uporabljaš pri delu. A v resnici te ne morejo pripraviti na tisto prvo pravo intervencijo. To je za vsakega intenziven dogodek, adrenalin in občutek, da gre zdaj zares.
Požar takrat sicer ni bil velik, se pa dobro spomnim, da je bilo stanovanje močno zadimljeno in da smo iz njega rešili starejšo gospo. Spala je, mi pa smo jo pravočasno evakuirali.
Že pol leta opravljate funkcijo direktorja Gasilske brigade Koper. Vas je na novem delovnem mestu kaj presenetilo?
Vsako delovno mesto ima svoje izzive. Zadnjih nekaj let sem bil namestnik prejšnjega direktorja in že takrat je bilo kar nekaj izzivov. A ko postaneš prvi človek neke ustanove, si tisti, ki nosi odgovornost za vse. Pritiski so nekoliko večji, vendar si s sodelavci med seboj pomagamo, sploh v gasilstvu je močno prisoten občutek, da smo ekipa tudi pri tem.
Če kot vodilni poznaš vsa delovna mesta v svoji ustanovi, lažje razumeš, kje se lahko pojavijo težave, s katerimi se srečujejo tvoji sodelavci.
Kaj se zgodi, ko prejemte klic? Kako se dogovorite, kdo bo opravil katero nalogo?
Vsako jutro, ko gasilec pride v službo, so vloge za morebitne intervencije že vnaprej razdeljene. Natančno je določeno, recimo, kdo bo šel v požar in kdo bo držal cev. Klic skoraj vedno pride na številko 112 in se nato posreduje k nam. Poveljujoči, ki vodi izmeno, določi, kakšno moštvo in kakšno tehniko potrebuje pri intervenciji.
Vse je skrbno načrtovano: gasilci točno vedo, na katero vozilo so tisti dan razporejeni, na terenu pa nato opravijo točno tiste naloge, ki jih na vajah znova in znova urimo. Vsak natančno ve, kakšna je njegova vloga ali pa mu jo na kraju dogodka določi vodja intervencije.
Igralci vedno rečejo, da je igrati na odru nekaj drugega, neka druga dimenzija, po koncu predstave pa se vrnejo v običajno. Je mogoče podobno tudi pri gasilcih? Kako se počutite, ko ste na terenu?
Mogoče je podobno. Ko pride do intervencije je telo je pod vplivom adrenalina in takrat delaš skoraj v neki „šesti prestavi“ – imaš točno določen cilj, kaj je treba narediti in tisti trenutek smo tam, da rešimo situacijo. Včasih so razmere zelo zahtevne: v požarih je lahko neverjetno visoka temperatura, pri prometnih nesrečah pa so psihološki pritiski lahko izjemni. Takrat tega pogosto niti ne občutiš. Adrenalin prevzame tvoje telo in počneš stvari, za katere si prej nisi niti predstavljal, da jih lahko storiš. Ko je intervencija končana, se ozreš nazaj in se vprašaš: Kako sem sploh zmogel? Julija ali avgusta, ko so temperature zunaj okoli 35°C, smo gasilci oblečeni v polno opremo, ki je podobna smučarski. Težko predstavljivo je, kako lahko v takih pogojih delamo več ur na terenu, a tam enostavno ni prostora za tovrstna vprašanja.
Naše področje prizadanejo tudi poplave. Nazadnje smo imeli primer gasilca, ki je, čeprav je bila njegova hiša ogrožena, odšel pomagati tistim, ki so še bolj potrebovali pomoč.
Če je tvoje imetje ali družina ogrožena, bodo vsi razumeli, da se človek odloči poskrbeti za svoje, tega mu ne bomo zamerili. Hkrati pa pogosto vidimo tudi izjemno nesebične oziroma altruistične ljudi, ki kljub lastnim težavam pomagajo drugim in to je zagotovo pohvale vredno. Takšne situacije smo doživeli tudi ob velikih poplavah.
Če bi se zgodila resna prometna nesreča in bi gasilec, ki bi moral posredovati, poznal koga od udeležencev ali še huje, bi bil med njimi kdo od njegovih bližnjih, bi bilo verjetno najbolje, da se ga v to situacijo ne vključuje. Takšne odločitve zagotavljajo, da ostane intervencija varna in objektivna. Tudi sami smo se že srečali s takšno situacijo.
Sodelovali ste tudi pri velikih požarih na Krasu..
Ja, to je bilo do zdaj največje gašenje za slovenske razmere, saj ni šlo za naš teren, govorimo o Gasilski brigadi Koper. Novogoričani in Sežančani so takrat imeli največ dela. Ko prideš v pomoč, je vseeno naporno in pomagaš, a tisti, ki ima intervencijo na svojem terenu, je najbolj obremenjen, saj je odgovoren za svoj prostor.
Požar v naravi je pogosto zelo telesno zahtevna intervencija – gasiš tudi dvanajst ur – a psihološka komponenta, ki je prisotna na primer pri prometnih nesrečah, tam običajno ni tako močna. Vsak teren ima svoje izzive: včasih so predvsem telesni, drugič pa duševni.
Kako se spopadate s psihičnimi težavami?
Temu se namenja precej pozornosti; tudi na državni ravni so organizirane različne strokovne pomoči za prve posredovalce, ki se soočajo s težkimi situacijami, in se jim skuša pomagati pri psihološkem ravnovesju. Veliko se dela tudi med sodelavci. Ekipa, ki je bila pri intervenciji, se potem usede skupaj in se razbremeni, si pove, kar jo teži.
Tereni so različni in vsak ima svojo težo. Kaj pa poplave?
Poplave so spet nekaj povsem drugega: običajno zajamejo velik teren, pri čemer imajo mnogi poškodovano predvsem imetje, torej ne gre pogosto za ogrožena življenja. Pri poplavah opravimo tudi do 200 intervencij v enem popoldnevu. Včasih preprosto ne uspemo priti do vseh pravočasno, ker nimamo dovolj ljudi, vozil ali dovolj črpalk, da bi lahko hkrati izčrpali 200 kleti.
Vas kličejo tudi za manjše stvari?
Na leto imamo povprečno okoli tisoč intervencij, torej dve ali tri na dan. Intervencije so različne, od požarov do reševanja ujetih živali. Kličejo nas ljudje, ki potrebujejo pomoč, saj nimajo nikogar drugega. Pogosto moramo vdreti v stanovanje ali hišo ljudi, ki živijo sami in niso zmožni stopiti do vrat zaradi medicinske pomoči. Presenetljivo pogosto se zgodi ravno to.
A so mogoče tudi kakšni klici, ki so včasih mogoče izguba časa?
Kaj je izguba časa, je v resnici stvar presoje vsakega posameznika. Jaz lahko menim, da je nekaj izguba časa, nekdo drug pa, da ni. Najbolj znani primeri so mačke na drevesih.
Imeli smo tudi intervencije, ko je ptič padel iz gnezda. Načeloma se odzovemo na vse klice, a pri marsikateri se človek vpraša, ali je bilo posredovanje res nujno potrebno.
Ali sodelujete na morju?
Sodelujemo pri marsičem – pri požarih na morju, ko zagori plovilo ali barka. Tudi, če imamo zgolj gumenjak in ne večjega gasilnega plovila, sodelujemo z drugimi službami, ki imajo ustrezno opremo. Poleg tega sodelujemo pri onesnaženjih na morju in pri iskanju pogrešanih oseb v vodi, saj imamo tudi ekipo potapljačev.
Vas je kdaj strah?
To je verjetno nekaj, kar bi moral vsak oceniti zase. Mislim, da se večina gasilcev, ki se odločijo za ta poklic, zaveda, da se pogosto srečujejo z nevarnimi situacijami in zato strah ni tako prisoten. Osnovni strah je prisoten pri vsakem človeku, a gasilec se v nevarnih situacijah zanese na svoje znanje, usposobljenost, dobro opremo in predvsem na sodelavce, s katerimi skupaj rešujemo tudi najbolj zahtevne situacije.
Kaj pa ženske v tem poklicu?
Zelo malo jih je. Dejansko pri nas nimamo nobene ženske kot poklicne gasilke. V Sloveniji jih je res zelo malo. Spomnim se, da je 2009, ko sem bil v gasilski šoli na Igu, z nami sodelovala poklicna gasilka, ki pa mislim, da ni več v naših vrstah. V ljubljanski brigadi imajo trenutno eno gasilko.
Glavni razlog je telesne narave: gre za poklic, ki je tradicionalno gledano moško dominanten in fizično zelo zahteven. Ni pa nobene zakonske prepreke, ki bi ženski onemogočala delo, le manj se jih prijavlja, zato nimamo veliko možnosti, da bi kakšno zaposlili.
V tujini je drugače. Tam je veliko poklicnih gasilk, pri nas pa so ženske bolj zastopane med prostovoljnimi gasilkami.
Kako je s pridobivanjem kadra?
Soočamo se tudi s to problematiko, tako kot verjetno veliko drugih služb. Tudi mi opažamo, da je to izziv. Trenutno imamo razpis, želeli bi zaposliti osem gasilcev, to bo velik izziv. Če pogledamo, koliko prijav smo prejeli lani ali predlani, je jasno, da je težko dobiti kadre. Vidim, da se podobno dogaja tudi v sorodnih službah, kot so policija, vojska ali reševalci. Vsi se soočamo s podobnimi težavami.
Za konec bi vas prosili, če bi lahko v enem stavku opisali, kaj pomeni biti gasilec?
Za vsakega je to seveda drugače. Zame osebno pomeni možnost narediti nekaj dobrega za sočloveka.
