Jan Plestenjak, dobila sva se na terasi hotela s pogledom na morje. Tisti pogled, da bi zrl vanj ure in ure … Če ne bi bilo najinega pogovora.
Začniva s tvojim zdravjem. Pravkar si prebolel virozo. Imaš kakšen dober napotek, kako se učinkovito pozdravit?
Ne, nimam. Vem pa natančno, kdaj sem zbolel. Na koncertu v Celju. Tri punce so se onesvestile …
Zakaj?
Ne vejo. Lahko je bil alkohol, lahko droga, lahko jim je bilo samo slabo. Zdravnik je odločil, da je treba vklopiti prezračevanje in klima mi je, premočenemu, pihala v glavo dvajset minut. Takoj sem vedel, kakšne bodo posledice. Ampak naslednji dan koncert v Ljubljani in potem še Carrerasov gost na njegovem koncertu. Nič od tega nisem mogel odpovedati. Carreras me je po koncertu povabil na večerjo in po večerji je bilo konec z mano.
Kakšna je bila izkušnja s Carrerasom? Kakšen je kot človek?
Izjemno prijeten, mil, skromen. Rekel sem mu, maestro, vi ste svetovna zvezda, jaz sem zvezda v Sloveniji, a na koncu vsi radi dobro jemo. Pomembno je, da smo zdravi, veseli smo kakšne lepe punce in vse to je razlog našega zadovoljstva. Strinjal se je.
In kje sta večerjala?
V Asu.
Kako pa je sploh prišlo do vajinega sodelovanja?
Predlagali so mu goste in on je izbral mene. Po vseh razglabljanjih o mojih kvalitetah, ki so ali niso, pa pride on in me izbere. Ni šala. Marsikomu je zaprl usta.
Za nekaj časa!
Najbrž je bilo opaženo, da na moje gostovanje pri Carrerasu ni bilo nobenega odziva. Nam je pač težko priznati, da je nekdo uspel.
In po večerji vročina, glavobol?
Ljudje težko razumejo hipohondrijo pevcev. Mi delamo z glasom. Če pride prehlajena punca k tebi, je to tako, kot da bi nogometašu zvijal gleženj. Ampak to ljudje razumejo, da je narobe.
In kako si se zdravil?
Ležiš v postelji, ni druge. K sreči do konca meseca nimam nobenega koncerta (intervju je bil posnet sredi marca, op.a.), sicer bi bila res štala.
Kaj pa sicer narediš? Odpoveš koncert?
Dvakrat v karieri sem ga. Enkrat, ker sem pljuval kri, ker mi je počila žilica in enkrat zaradi operacije slepiča. Koncert je odgovornost do ljudi, ki delajo v ekipi in tudi do poslušalcev.
Hodiš k zdravnikom in preverjaš svoje zdravstveno stanje?
Ja, jaz sem hipohonder. Izhaja iz zavedanja, da moraš biti na vsakem nastopu perfekten. Kmalu pa to postane tvoja obsesija. Ali bom ali ne bom, bom imel glas ali ne.
Pa imaš sicer težave z glasom?
Ne, nimam. Se mi je pa zgodilo, da mi je lansko leto dva dni pred koncertom v Stožicah odpovedal glas. In kaj boš zdaj? Dvanajst tisoč ljudi je kupilo vstopnice, ne moreš prestaviti koncerta. Vzel sem medrol, kortikostereoid, ki je sicer zelo škodljiv, a ti otekline uplahnejo in sem odpel.
Pa potem?
Ni pomembno. Važno, da sem odpel.
Bi kot način zdravljenja priporočil tudi morje?
Morje zdravi, če si tako odprt, da razumeš način življenja tukaj in ga sprejmeš. Če pa prideš na morje z ihto in krčem in s tem nadaljuješ, ti morje ne bo nič pomagalo.
Kako dolgo že živiš tukaj?
Dvajset let. In zelo dobro se razumem z domačini. Četudi mi vsake toliko kdo v gostilni reče: “Ma kaj, nisi še naš?”
Ti je od Gorenjske kaj ostalo?
Ja, vsak teden grem tja in Škofjo Loko imam izjemno rad. Posebej poleti mi je tam lepo, ker morja poleti nimam tako rad.
V dvajsetih letih so se stvari tudi na obali spremenile. Kaj si opazil?
Ja, stvari so se spremenile, a ne vse na dobro. Izgubila se je romantika, ker so ljudje na telefonih. Ker se je čas njihove pozornosti skrajšal na 10 sekund, ne moreš pa zaznati vsega lepega, če nisi sposoben eno uro gledati v daljavo.
Pa to delaš?
Pogosto. Pred 20 leti so bile diskoteke, ljudje so se dobivali zunaj, zdaj tega kar ni. V Portorožu je bila Kanela, kjer smo se dobivali, zdaj tega ni. Nočem biti en zoprn starec, ki mu je vse zdaj slabše kot včasih. To ni res, zdaj so boljše gostilne, stvari so bolj urejene. Žal mi je, da v arhitekturi ni meril v okviru katerih bi se gradile hiše in barvale fasade. Da bi imeli lepo okolje, v katerem bi živeli.
A te zaboli kakšna vijolčna ali temno zelena fasada?
Seveda me.
Če bi bil ti lahko tisti, ki bi spreminjal stvari, kaj bi spremenil?
Uh, težko vprašanje. Delal bi na tem, da bi bila obala destinacija na katero bi Slovenci hodili redno, iz navade, na prireditev, za en dan ali dva …
Potrebujemo torej dobro cesto?
Pa saj cesta je. Mislim, da ne znajo spromovirati recimo portorške plaže kot destinacije za katero se ve, da se vsak vikend nekaj dogaja. Ni važno kaj, ker že vnaprej vemo, da bo dobro. Saj to ni prav zahtevno. Potrudil bi se, da bi bila prva vrsta v Piranu res atraktivna. Ne smemo pozabiti Izole, ki je izjemno mesto. Mesto z utripom. A spregledana. Morda bi bilo pametno biti bolj povezan s hoteli, da bi sodelovali v skupni zgodbi.
Če bi ti ponudili, da bi bil župan …
Nemogoče, jaz sem avtokrat.
Pa saj so bili prosvetljeni absolutisti v najboljšem pomenu bosede najvplivnejši v zgodovini.
Pri meni bi takoj nastal problem. Tisti, ki mutijo, se šlepajo, bi takoj odleteli, se združili in nastopili proti meni. Tako bi odletel jaz. Pa saj je tako na vseh področjih.
Si avtokrat tudi na koncertih?
Ja, pri meni je red, disciplina in odgovornost. Sliši se strašljivo, a je med nami tudi čista ljubezen in rokenrol.
25 let si na sceni. Si zdaj v zreli fazi? Kam te bo zanesla pot v prihodnosti?
Nimam pojma. Včasih se super počutim, ker se mi zdi, da so mi stvari jasne. Potem mi je jasno, da mi pravzaprav nič ni jasno.
Imaš probleme s tem, da si star 45 let?
V ustvarjalnem smislu ja, ker ne spustim skozi sito stvari, ki so naivno ostre. Ki imajo pa veliko moč.
Katere?
Teksti. Recimo Iz pekla do raja, a čutiš kaj se nama dogaja … Ne vem, če bi danes šlo skozi. Pri meni.
Imaš tako samocenzuro?
Ja. Danes bi se mi zdel morda preveč na prvo žogo. A ko ga pojem, stojim za njim.
Kje se konča rutina in začne ustvarjalec?
Tvoja rutina je tvoj podpis. Od tega ne bežim, a vedno poskušam biti enostaven, na robu banalnosti, povedat z vsakdanjimi besedami stvari, ki so večplastne, emocialne, razmišljujoče. V glasbenem smislu in tekstovnem mi je ta enostavnost blizu in se mi zdi, da zahteva veliko več znanja in modrosti, kot biti virtuoz na prvo žogo.
Ti gre slava kdaj na živce? Se kdaj naveličaš?
Ne, le naporno je včasih. Vedno si v službi, še na zdravniškem pregledu. A mi je fino, da ljudem polepšam dan, če se z njimi recimo fotografiram. A je za to potrebno veliko energije.
In kje jo ti dobivaš?
Jaz sem prekurjen in imam s tem problem. Pred dvema letoma sem imel nevrološki problem, začele so me boleti mišice, peklo me je po celem telesu … Fizično odreagiram. Zdaj sem v redu.
Narediš kakšen premor?
Po turneji vedno naredim pavzo. Ko me sliši 150.000 ljudi, je to nujno. Ne pričakujem, da bodo ljudje stalno jedli isti zrezek. A tudi ko naredim pavzo, delam, pripravljam nov album, snemam videospote. Trinajst, štirinajst let nisem bil na dopustu. Npr. da en mesec ne bi delal.
Cena slave?
Ne, “kontrolfrika” v meni. Pri meni imajo vsi občutek, da me morajo vse vprašati. Od režiserja videospotov do organizatorke koncerta.
Ja, ampak problem je tvoj, tako si jih navadil.
Ne, vedo, da stvari poznam, ker sem se jih moral naučiti. Prvih pet let kariere sem “flopnil” na celi črti in vedo, da bom napake videl in slišal.
In kako reagiraš, če je kaj narobe?
Če je narobe zaradi nespoštovanja in neprevzemanja odgovornosti, sem neugoden, zelo neugoden.
Na verbalni ravni?
Tudi.
Si kdaj koga odpustil?
Velikokrat. Če je razlog zmota, pač ne delam štale. Ne trpim pa nespoštovanja do sebe in tudi jaz sem spoštljiv do drugih ljudi.
Kako si izbiraš prijatelje, glede na strogost o kateri govoriš?
Pri prijateljih gre za kemijo.
Verjameš v kemijo?
Tako kot v ljubezni. Imam tri, štiri prijatelje. Enega sem spoznal pred letom dni, kar je hecno za ta leta. Pa se mi zdi, da ga poznam že celo življenje.
Pomeni, da ga vsak dan pokličeš, vse mu poveš?
Kje neki. Redko. Prijateljstvo ni obveznost. Najboljši je tisti, ki ti, ko ga pokličeš, reče: “Glej, ne da se mi pogovarjati s tabo.” To je prijatelj.
Ti to rečeš komu?
Ja.
Pogosto?
Ne. Bom citiral nekoga: “Ne rabiš prijaznosti, rabiš strast.”
In ti si strasten čovek?
Ja, strast je sok. Prijaznost je lahko čisto brez veze, lahko celo utruja. Ne maram ljudi, ki pravijo, da imajo strast do dveh stvari, ostalo jih pa ne zanima. Vse, kar počneš, te mora zanimati. Je pa tako naporno živeti. Pa saj veš, na koncu je naše edino poslanstvo, ki šteje, reprodukcija vrste.
Ko sem brskala po spletu sem naletela na Eleno Sofio Seničar, energetsko terapevtko, ki pravi, da boš letos imel otroka.
Super, se veselim.
Boš kaj naredil zato, da se ta prerokba uresniči?
Kako naj? Najbolj smešno se mi zdi, če mi kdo to reče. Delaš lahko na tem, da prenoviš kopalnico. Kako pa lahko delaš na tem, da boš spoznal pravo osebo, pravo žensko? To se mora zgoditi! Ali pa se ne.
Kdaj misliš, da je treba z odra? Recimo Rolingi se vedno znova vračajo, še pri sedemdesetih.
Potrebujejo to strast. Jaz počasi grem v to generacijo starcev. Sem med zadnjimi s 24 hiti. Danes ni več mega zvezd, ki bi trajale. Izžemejo jih in odvržejo.
Kaj poslušaš, ko nisi na koncertu?
Če potrebujem emocionalni “puš”, mediteransko glasbo, Erosa Ramazzozotija, Pepina Galiardija, Piazzolo, pa do klasičnih del. Ko sem v ustvarjalnem procesu, pa poslušam tisto, kar je popularno. Preposlušal sem vse DJ-je. Njihovo glasbo lahko primerjam s klasiko.
Kateri komad, ki je že napisan, bi napisal ti, če bi imel možnost, da izbereš?
Ko mene več ne bo.
Vedno gledam tvoj prstan …
Ne povem.
Zakaj ga nosiš? Je tvoj zaščitni znak?
Ja, pravzaprav. Zgodilo se je, da mi je trikrat odletel na koncertu med publiko, a so mi ga vedno prinesli nazaj. Pred koncertom v Stožicah mi je odletel v grmovje. Rekel sem si, da koncerta ne bo. Pomagali so mi ga najti in vse je bilo v redu.
Prinaša ti srečo!
Bojana Leskovar
