Prevzete besede v našem jeziku
Prevzete besede so tiste, ki imajo tuj izvor. Besedo v slovenščino prevzamemo, ko jo začnejo uporabljati slovenski govorci v slovenskem kontekstu. Takšne besede so na primer plav in šporget iz bavarščine, plin iz češčine (kamor je prišel prek poljščine, kjer je ironično prvotno pomenil “tekočina”) in ful iz angleščine.
Ker pa so naši predniki želeli poimenovati nove stvari in pojme, so prevzemali besede iz drugih jezikov, saj v našem ni bilo primernih ustreznic ali pa jih niso poznali.
Slovenščina si izposoja od sosedov
Slovenščina si je v svojem razvoju izposojala besede, in sicer od sosednjih narodov. Tem besedam se reče izposojenke. Praviloma so to besede, ki so si jih Slovenci izposodili iz slovenščini sosednjih narečij (npr. beneška italijanščina, furlanščina, bavarščina, hrvaščina itn.), šele kasneje pa so jih morda vključili v slovenski knjižni jezik.
Tako je cimet prišel iz staronemškega Zimmet, frajla in lajbič pa iz bavarskih Frailein in Laiblain. Bakla je prišla iz srednje visoke nemške besede vackel, coprati iz bavarske srednje visoke nemške besede zoupern, ponev pa iz stare visoke nemške pfanne. Prišlo pa je tudi do nepričakovanih napak, na primer sprva furlanski majaron je tako postal marajon, ker se je nekdo preprosto zmotil oziroma si besedo narobe zapomnil.
Tujke v slovenščini
Tujke v slovenščini so tiste besede, ki se navadno uporabljajo v znanosti in tehniki ter jih po navadi poznamo zaradi izobrazbe. Tujk pa ne uporabljamo samo v strokovnih diskurzih, saj nekatere spadajo med prvih deset besed, ki se jih nauči majhen otrok. Najbolje bi bilo reči, da so tujke tiste besede, ki so k nam prišle prek izobražencev iz tujega knjižnega jezika v naš knjižni jezik.
To se je dogajalo že v 16. stoletju, v obdobju protestantizma, ko smo dobili cedro in element, veliko večino pa v 2. polovici 19. stoletja in kasneje. Na primer, besedo pulz poznamo že vsaj 300 let, saj jo je uporabljal že Janez Svetokriški. Druge tujke, ki so že dolgo v uporabi, so ruski černozjom, ruska oziroma ukrajinska duma, poljski zlot in češki haček.
Kako prepoznati tujke in izposojenke
Kakšna je torej razlika med tujko in izposojenko? Da povzamemo že povedano, izposojenke so tiste besede, ki jih je preprosto ljudstvo nekoč prevzelo prek govorjenega jezika v lasten govorjeni jezik, in sicer iz narečja v narečje. Tujke pa so prevzete besede, ki so jih uvedli izobraženci, iz tujega knjižnega jezika v naš knjižni jezik.
Zanimivo je, da zato nekatere tujke izgovarjamo pod vplivom pisave jezika dajalca. Na primer klub, ki smo ga prevzeli iz angleškega club, izgovarjamo tako, kot ga, zato ker se v angleščini piše club z u-jem in ne z a-jem. Če se ta uporaba ne bi prijela, ne bi imeli kluba, ampak klab. Iz istega razloga imamo tudi detergent, ne pa deteržon, mučiti in ne malčiti ter embalažo in ne ombalaže.
Beseda pa si lahko vtre pot tudi v druge zvrsti. Tako se avto ne uporablja več samo v strokovnem diskurzu, ampak tudi v pogovornem in narečnem jeziku. Vikend ne pomeni več samo “konec tedna”, ampak tudi “počitniška hišica”, pasterizirati in sterilizirati pa sta se križali v pasterilizirati.
Domači jezik
Naše besede so lahko domačega ali tujega izvora. Domače so tiste, ki so nastale v jezikovnem razvoju vse od praindoevropskih časov prek praslovanščine in do danes. Te besede so naši jezikovni predniki, ki niso nujno genetski, ustvarili iz že poznanih delčkov besed.
Takšne besede so na primer brat, za katero ne vemo, kaj je prvotno pomenila in se je v praindoevropščini glasila *bhraHtōr, nebo, katerega prvotni pomen je bil “oblak” ali “megla”, ter plavica, ki se je razvila iz besede plav, ta pa je prišla k nam od Bavarcev.
Neuporabnost jezikovne teorije
Ker pa plina ne dojemamo več kot tujke, bi morali iz kategorije tujk odstraniti vse besede, ki so jih slovenski izobraženci v 2. polovici 19. stoletja v slovenski jezik prevzeli iz drugih slovanskih jezikov, da bi z njimi nadomestili “neprimerne, grde popačenke” in ljudske izposojenke iz drugih narečij.
Tako imamo na primer namesto fajmoštra hrvaškega župnika, namesto gasa češki plin, namesto fasade hrvaško pročelje, namesto ljudske viže hrvaški način, ki je v 17. stoletju kot domača beseda pomenila “udobje”, in namesto žajfe rusko milo. Vse te besede, ki so nadomestile ljudske besede, so sprva bile tujke, a jih kot take ne zaznamo več, saj jih že več kot 100 let uporabljamo v vsakdanu.
Jezik in sleng
Slengovske besede so tiste, ki jih uvede mlajša, najstniška generacija, npr ful in džanki. Seveda ta generacija odraste in se te besede razširijo med govorci srednjih let. Slengovske besede so nekaj čisto svojega, še vedno pa spadajo med izposojenke, saj si jih mlajša, neizučena generacija izposoja v sleng, ki pa je govorica, ki se praviloma ne zapisuje in je bližje narečju kot knjižnemu jeziku.
Poglejmo si še nekaj novejših slengovskih besed, ki so popularne predvsem med populacijo Generacije Z (tisti, ki so se rodili v času poznih 90. let in še do 10 let nazaj). Ste vedeli, da zoomer predstavlja posameznika Generacije Z, saj je bila ta prva, ki je zaradi pandemije v času poučevanja uporabljala Zoom? Beseda delulu je krajša oblika angleške besede delusional, kar pomeni “bloden”, krajša oblika pa poudarja, da je nekdo zelo optimističen. Beseda rizz je krajše za angleško besedo charizma in pomeni, da je človek šarmanten, še posebej v romantičnem smislu. Beseda zaddy je nekakšno nadaljevanje prejšnje slengovske besede in predstavlja šarmantnega moškega s stilom. Vsem tem besedam pa je skupno, da v slovenščini za njih nimamo dobrih ustreznic, ki bi se prijele v uporabi, ravno zato pa slengovske besede uporabljamo kar v njihovi izvirni angleški obliki.
Izposoja slengovskih besed se sicer ni zgodila med narečji, kot se drugače dogaja z izposojenkami. Slengovske besede smo prevzeli prek medijev ali pa direktno iz Britanije ali Amerike. Tako je angleščina postala soseda slovenščini na drug način, poznavanje tega jezika pa nam pride prav tudi drugod po svetu.
Avtor: Ingrid Kozamernik
