Na koncertu odigrali celoten nov album
Jelusick so predstavitev novega albuma Apolitical ecstasy vzeli zelo zares in v živo odigrali vse, od prvega do zadnjega komada. No, ne čisto vseh. What the hell is going on se je zavrtela kot uvod v koncert. Konec julija je iz zvočnikov zazvenela ob koncu nastopa v Hangarju, zdaj so jo očitno preselili na začetek. Dino se je sicer opravičil, ker niso uporabili značilnega filmskega uvoda s “padajočo rjuho”, zato lahko sklepamo, da je intro še v fazi dogovora.
Kateri bend na prvem nastopu po izidu drugega albuma odigra vse komade z njega? To ni ravno ustaljena praksa, a Jelusick so znani po tem, da so vse prej kot sledilci trendom. In kot je rekel Dino, je morda to bila enkratna priložnost ne samo za to, da obiskovalcem predstavijo nove komade, temveč tudi za to, da odigrajo v celoti oba, do sedaj izdana albuma. Tako so v nekaj več kot dveh urah prepletali staro in novo, komade, ki so se v ušesa že zasidrali, in komade, ki si pot tja šele utirajo. A sodeč po verodostojnem in samozavestnem pevskem odzivu publike so novi album že dodobra preposlušali. No, res je tudi, da smo štiri skladbe že poznali – Power to the people, How many times, Hangman in balada Seasons so namreč izšli kot singli.
Ko glasba združi različne generacije in subkulture
Zagrebški klub Boogaloo je bil skorajda premajhen za vse, ki so hoteli najti svoj prostor z razgledom na oder. Vstopnice so bile razprodane že nekaj dni prej, na sam dan koncerta so organizatorji v dogovoru s skupino omogočili vstop še nekaj “zamudnikom”. In morda so se vsaj takrat za trenutek vprašali, če ne bi potrebovali večjega prostora. Publika je bila zelo raznolika. Tako generacijsko kot slogovno. Jelusick ima očitno nekaj, kar združuje pripadnike različnih starostnih skupin, hkrati pa pripadnike različnih subkultur. Ne glede na starost in slog so vsi odlično opravili domačo nalogo in se tudi sami naučili nove pesmi, ki so jih neutrudno peli z Dinom na čelu. Brez predaha, z vmesnimi kriki, žvižgi, glasnimi aplavzi in skandiranjem.
Dino Jelusick: Vem, kakšen je album, zato me odzivi ne skrbijo
Pri Jelusick je vselej vse jasno. Ve se, kdo je za kaj odgovoren, zato zvenijo homogeno, usklajeno, ne pustijo se zmesti niti ob nepredvidljivih nevšečnostih – ko bas ostane brez glasu ali frontman ob zamenjavi garderobe v zaodrju pozabi s seboj prinesti mikrofon. Ob tem si človek kvečjemu oddahne, saj to pomeni, da so tudi oni ljudje, predvsem pa, da so pristni. Pristnost je nekaj, na kar obiskovalci njihovih koncertov vedno lahko računajo in jim to tudi radodarno vračajo – s spontanim navdušenjem od začetka do konca koncerta. In še naprej … ko se že poslovijo z odra.
Če je kdo pričakoval več, ni bil na pravem mestu. V Boogalooju smo namreč dobili vse, česar nismo pričakovali, in več od tistega, kar smo – postavitev na odru, osvetlitev, videoprojekcije v ozadju, vse je bilo skromno. Zato da ni motilo najpomembnejšega dela – glasbe. Slednja ni imela ničesar skupnega s skromnostjo. Podana je bila z vso udarnostjo, melodičnostjo, močjo in profesionalnostjo.
Preplet novega in starega
Kdor spremlja skupino dalj časa, je vedel, kako se bo večer začel – ok, tista What the hell is going on je najbrž vse presenetila, da bo eksplozivni večer zanetila Jaws of life pa ni bilo nobenega dvoma. Z rafali energije je nadaljevala Died, za njo Acid rain, pa še Healer, ki je dokončno razgrel vzdušje. Z novega albuma je sledila čudovito kaotična How many times, potem pa je bil čas za umiritev. Najprej z novo in nostalgično Seasons, nato pa še z Great divide, ob kateri si je lahko tudi publika “spočila” glasove.
Po bobnarskem solu mojstra Maria Lepoglavca je bil na vrsti čustveno energični tris z novega albuma, za katerega se je Dino odel v belo srajco, odpel udarno in že znano Hangman, nas z Groove central odpeljal v plejado funky ritmov ter zaključil z nežno Fool in rain. Po stari znanki Chaos master je sledila balada, ki je že osvojila predvsem ženska srca, Torn, nato pa je bilo vzdušje znova bolj “živalsko” z Animal inside, po kateri smo z enako močjo proti odru vpili še Power to the people. Po njej so se dečki poslovili, a z Dinovo obljubo o celem albumu v ušesih, smo vedeli, da je vrnitev neizogibna. In bila je ekstatična … Z Apolitical ecstasy so izpolnili obljubo in jo kronali še s Fly high, piko na i pa postavili z drugim bisom in z What I want.
Za njo je oder ostal prazen. Dino, Ivan, Luka in Mario so se namreč preselili za pult prodajnega kotička, kjer so do onemoglosti podpisovali vse, kar se je podpisati dalo, in se smehljali v ekrane telefonov.
Vsekakor upamo, da pavza, ki jo je napovedal Dino, ne bo (pre)dolga, in bomo še letos znova deležni prave glasbene ekstaze, Jelusick ekstaze.
Setlista:
Jaws of Life
Died
Acid Rain
Healer
How Many Times
Seasons
Great Divide
(drum solo)
Hangman
Groove central
Fool In Rain
Chaos Master
Torn
Animal Inside
Power to the People
Bis:
Apolitical Ecstasy
Fly High
Bis 2:
What I Want
Fotogalerija
