Slovenski športni plezalec Jernej Kruder, nekdaj skupni zmagovalec svetovnega pokala in evropski prvak v balvanskem plezanju, zadnja leta pušča pečat tudi v alpinizmu – nazadnje ga je v eni največjih in najslavnejših sten na svetu, kalifornijskem El Capitanu.
Jernej je smer El Corazon (5.13b, 8a, 1000 m) v vsega štirih dneh preplezal z nemškim soplezalcem Dirkom Uhligom. Prosto plezanje je način plezanja, pri katerem plezalec za napredovanje uporablja samo svojo moč, znanje, naravne razčlembe (oprimke, stope, poči) ter trenje, ki ga omogoča skala oziroma stena. Tehnični pripomočki, kot so klini, vponke, zatiči, metulji idr., mu služijo izključno za varovanje.
Slovensko-nemška naveza je v ZDA odpotovala 26. novembra in po nekaj zahtevnih smereh za “ogrevanje” sta v slavnem granitnem monolitu 5. decembra vstopila v znamenito smer El Corazon. Tisoč metrov dolgo smer sestavlja 32 raztežajev, dolgih od 20 do 60 metrov. Najzahtevnejša od teh, poimenovana Beak flake in Roof traverse, sta ocenjena z 8a po francoski oz. 5.13b po ameriški lestvici, trije imajo oceno 7c+ oz. 5.13a, pet 5.12 oz. sedmo stopnjo, preostali pa nižjo.
»Pripravila sva vso opremo, hrano in pijačo ter jo po statičnih vrveh zvlekla do Mamuth terraces. Po dnevu počitka sva v smer vstopila zelo zgodaj, da bi se izognila plezanju plošč na soncu. Hitro in uspešno sva napredovala do najinega baznega tabora (Mamuth terraces). Opreme nisva vzela zraven, saj sva se zvečer spustila nazaj in prespala na isti točki. Pred spustom sva hitro opravila še ostale lažje raztežaje, sam pa sem želel preplezati prvi težek raztežaj smeri še prvi dan. Sonce je otežilo moj poskus na pogled in tako sem po nekaj gibih že visel v pasu na enem redko zavrtanih svedrovcev v celi smeri. Vzel sem si nekaj časa, da sem natanko preučil ostale gibe in se spustil nazaj do sidrišča. Sonce je stopilo za obzorje, stena pa je še vedno sevala od vročine. V drugem poskusu so dobro naštudirani gibi le premagali razgret granit. Tako sem za svoj rojstni dan dobil darilo Beak flake,” v poročilu spomine obuja Jernej, ki si je priplezal najlepše rojstnodnevno darilo: “Najtežje je bilo prepričati Dirka, da končno vstopiva v smer. Ni vedel, da petega praznujem, tako da sem bil zelo vesel, ko je privolil, da greva v smer ta dan. Tudi tisti rum je bil dosti slajši kot po navadi. In seveda vzpon v Beak flake, 17. raztežaj v smeri in tudi najtežji.”
Drugi dan je sledilo žimarjenje (vzpenjanje po vrvi) 170 metrov, kolikor sta se prejšnji večer v temo spustila do baznega tabora, s sabo pa sta pritovorila še preostanek opreme, ki pa je tehtala vsaj 50 kilogramov, kar jima je vzelo veliko energije in časa. Zato sta naslednjih pet raztežajev odplezala po žgočem soncu, v delu smeri, ki je bil težji za orientacijo, skala slabše kakovosti, varovanje pa tudi ne najboljše. Prenočila sta na viseči polici v steni, tretji dan pa ves dan plezala v senci – zahvaljujoč kaminom, ki so jima vzbujali strahospoštovanje, a sta jih uspešno preplezala. Čakala ju je še češnja na vrhu plezalne torte: “Sidrišče ni bilo najprimernejše za bivakiranje, energije za plezanje pa je ostalo še malo. Do spoja s smerjo Golden gate naju je ločil le en, najtežji raztežaj smeri – Roof traverse, 5.13b. Spet se nisem mogel upreti prelepim barvam sončnega zahoda in mamljivi prečki, ki se 30 metrov vije proti stolpu Tower to the people. Hitro sem napredoval proti levi. Oprimki so postajali slabši in z njimi tudi varovanje. Oglati podprijemi mi niso povzročali prevelikih težav, se je pa slabo varovanje malo poigralo z mojo psiho. Na srečo so proti koncu strehe podprijemi postali malo boljši, tako da sem lahko malo zadihal. Težav še ni bilo konec. Izmučeno telo je bilo treba še prenesti preko strehe. Spet sem poskusil na silo, a se je stena ubranila z mojim zdrsom noge. Z obrazom sem udaril ob njo, a se nisem vdal. Splezal sem nekaj gibov nazaj, malo počival in se še enkrat vrnil v detajl. Tokrat sem zmagal jaz!«
Naslednje jutro se jima ni mudilo, čakali so ju še zadnji raztežaji, ki so znova zahtevali nekaj notranjega miru, zadnji večer na vrhu El Capitana po štirih dneh vzpona pa je bil zanju najlepši, zaznamovan z dobro večerjo, udobnim bivakom in zadnjimi požirki rojstnodnevnega ruma.
“Po pravici je bilo najtežje držati glavo na pravem mestu. Marsikateri raztežaj je bil mentalno težek zaradi slabega varovanja in slabše kakovosti skale, zato sem kar nekajkrat moral na silo zbrisati dvome iz glave, da sem lahko nadaljeval. Seveda pa je bil najlepši trenutek, ko sem priplezal na polico Tower to the people, po uspešnem vzponu na pogled v Roof traverse. Od tu naprej sem tudi poznal smer, tako da je bilo za glavo lažje,” plezanje po vrnitvi domov podoživlja 34-letni Celjan in doda: “Mnogi preplezajo prvi del smeri, se spustijo na tla in dostikrat na tleh tudi prespijo. Ko se vrnejo v smer, preplezajo ta del po vrveh in nadaljujejo s prostim vzponom. Nakateri celo poskušajo težje raztežaje s spustom preko smeri. Midva sva se brezkompromisno odločila za vzpon v štirih dneh plus dan za sestop. Gnalo naju je le dejstvo, da sva vedela, da sva smer sposobna preplezati prosto. Seveda pa je dobra energija pomagala pri sproščenosti, ki je tako zelo pomembna.”
“Zame El Cap predstavlja le tisoč povezanih balvanov. Teh pa sem v življenju preplezal že kar nekaj,” slikovito oriše Jernej Kruder.
