Hrvaška pevka Severina Vučković je bila v nedeljo zadržana in zaslišana na srbski meji zaradi, kot poročajo mediji, “nekaterih spornih izjav.” Po pogovoru s policijo so Severini dovolili vstop v Srbijo, vendar se je sama odločila, da se vrne na Hrvaško.
“Zdaj vas bom presenetil s tem, kar bom povedal. Zjutraj sem poklical Dačića, ga zbudil, da vidim, kaj se dogaja s Severino. Rekel mi je, da je niso pridržali, dve uri so jo zadržali na meji. In mislim, da je to zelo neumno in nepotrebno, pa ne zaradi Severine, o kateri mislim vse najslabše,” je na televiziji Pink dejal predsednik Srbije Aleksandar Vučić. “V vsem se moramo razlikovati od njih. Bog me obvaruj, da ne bom vodil države, v kateri bodo aretirali vsakogar, ki bo poslušal Thompsonove pesmi. Vse spustite, tudi Selmo Bajrami. To, da sovražijo Srbijo, več pove o njih. Severina cele dneve govori neumnosti, koga briga. Naj govori, kar hoče,” je nadaljeval.
Kaj o pridržanju meni Severina?
Pevka se je danes o dogodkih na meji s Srbijo oglasila tudi sama z izjavo, ki jo v celoti prenašamo:
“Res je, da sem imela bližnje srečanje z organi reda in morale na hrvaško-srbski meji, s srbske strani. V nedeljo okoli 19:45 sem s svojim menedžerjem prispela na mejni prehod Bajakovo na srbski strani. Morala sem nastopiti na enem 18. rojstnem dnevu. Vendar usoda ni hotela tako.
Mejni policist naju je ob pregledu dokumentov prosil, naj se umakneva na stran. Moja srbska odvetnica je takoj poklicala mejno policijo, vendar brez uspeha. Nekaj ur so naju pustili ob strani, sedeča v avtu. Nato sem se odpravila v stavbo mejne policije iskati stranišče, pri tem pa so mi povedali, da ‘čakajo inšpektorje iz republiškega MUP-a, ki prihajajo iz Beograda’. Razumela sem, da postaja ‘resno’.
Ko so prišli okoli 22:15, so najprej 45 minut zelo podrobno preiskovali naše vozilo in stvari v njem, kot bi bili zadnji majhni tihotapci. Kot da iščejo orožje. Jaz in orožje – seveda. Vprašali so me, kam grem in ali imam delovno dovoljenje za nastop, nato pa so me odpeljali v stavbo policije na zaslišanje. Ničesar spornega v avtu niso našli. Seveda.
Med zaslišanjem so mi brez nepotrebnih pojasnil začeli postavljati vprašanja, kaj mislim o Srebrenici, Oluji, zakaj sem podprla demonstracije proti izkopavanju litija in napisala, da je to Srbija, ki jo imam rada. Dotaknili so se tudi Jasenovca, nato pa prišli do Tuđmana. Naj povem, da mi je policist v tridesetih letih stalno poskušal razložiti, da samo opravlja svoje delo, ker sem javna oseba in imam družbeni vpliv.. Na to sem mu rekla, da bo ta vpliv šele videl, ko bom jutri objavila vse, kar me je spraševal, in ko bodo vsi mediji to prenesli. Ubogo je odhajal med zaslišanjem, ker ga je nekdo klical po telefonu, verjetno mu je dajal nadaljnja navodila, nato pa se vračal z novimi in novimi vprašanji. Vprašanja, na katera običajno odgovarjajo zgodovinarji.
Ko so me vprašali o Srebrenici, mi je policist povedal, da je moral iskati na spletu, kaj sem govorila, medtem ko se je peljal proti meji, zato sem ga usmerila, naj, ko že išče mene, poišče tudi izjave Milorada Dodika iz leta 2004 v oddaji Senada Hadžifejzovića, ko je rekel: ‘Vem, kaj se je zgodilo v Srebrenici, bil je genocid.’ ‘Imate to na YouTubu’, sem ga nežno poskušala poučiti. Povedala sem mu, naj poišče tudi Vučića, ki je nekoč v Glini hujskal Srbe in jim razlagal, da je to Srbija. Vprašala sem organa reda, zakaj niso aretirali nemškega kanclerja Olafa Scholza, ko je pred kratkim prišel na obisk, saj je Nemčija v Združenih narodih glasovala za resolucijo o Srebrenici?
Povedala sem mu, da je bil njihov predsednik Miloševićev minister za informiranje, vendar jih očitno ni dobro obvestil. Nato mi je rekel, da ‘nisem lahka za pogovor’. Nisem lahka zanje? V nekem trenutku sem se odločila, da prekinem to agonijo z organom reda in očitno novosrbskim moralnim redom, oziroma t. i. informativnim razgovorom z neželenim elementom. Policist mi je povedal, da simpatizira z Milanovićem. Rekla sem mu, da mi je to všeč, vendar da njihovega predsednika ne.
Ja, imam rada Srbijo. Rada imam Srbijo, kjer 100 tisoč Srbov protestira za zaščito okolja in da bi ohranili svojo deželo. A tisti, ki je trenutno na čelu Srbije, mojega maltretiranja ne bo uporabil za odvračanje pozornosti od težav, s katerimi se Srbi v Srbiji soočajo.
Poskušala sem pojasniti organu reda, da je njihov vodja, za katerega mi je povedal, da je bil izbran na volitvah, največji ‘ustaš’ za Srbe. Iz države je pregnal stotisoče Srbov, ki so pobegnili pred njegovo politiko in gospodarstvom. Preostanek, ki ga še drži v državi, zdaj pa namerava zastrupiti z litijem, je skozi medije, ki jih trdno drži v svojih rokah, podredil bolj in močneje kot Putin sam, ki mu je eden največjih vzornikov.
Ko so me začeli spraševati, kaj mislim o posiljenih ženskah in o tem, da so Srbi izgnani iz Hrvaške – rekla sem, da je vsaka žrtev težka, a da prekinjam to predstavo in da ne bom več odgovarjala na njihova vprašanja, naj mi vrnejo dokumente, ker na meni ne bodo vadili sile, ker nisem oseba, primerna za ustrahovanje, in da bodo o vsem tem jutri brali v vseh medijih. Povedala sem tudi, da nikoli več ne bom prišla v Srbijo, dokler bo na njenem čelu tisti, ki ga dobro poznamo. Večkrat me je policist prosil, naj tega ne storim, mi razlagal, da lahko mirno pridem v Srbijo. Le rekla sem mu, naj svojim nadrejenim sporoči, da so izpadli neumni, ker bodo s tem dosegli le nasprotni učinek, jaz pa od Srbije ne živim…
Vprašala sem ga tudi, kdo je to odredil, on pa me je poskušal prepričati, da gre za običajno redno kontrolo. Redno, pravite… Nikoli se mi kaj takega ni zgodilo; ne v Ameriki, ne v Kanadi, ne v Švici, še posebej pa ne v državah regije, ker me vsi smatrajo za svojo.
Poskušala sem jim večkrat pojasniti, da ima vsak pravico do svojega mnenja, da je bil verbalni delikt ukinjen z ukinitvijo komunizma. In da mi je žal za vse njih, da jih imam rada, da so Srbi pošten in dober narod, vendar je njihova oblast grozna in nikoli nisem rekla, da so Srbi genocidni, to so Vučićevi mediji izmislili, kot že leta izmišljajo laži o vseh, ki se upirajo režimu.
In na koncu sem jim zapela Balaševićevo pesem:
Davno ti je vrag zaseo na prag, zemljo Srbijo
Niko živ se ne seća tolikih nesreća za jednog vezira
Oko tebe komšije podižu bedeme jeda i prezira
E, tog još nije bilo, mm-mm, ludama je milo, a ostale je stid
In jim sporočila: potrebujete novega Balaševića.
Srbija, rada te imam… in želim ti, da čim prej postaneš demokratična. Toda nikoli več ne bom prišla v Srbijo, dokler vas ta ne zapusti z oblasti. Dobro vemo, kdo. In kakšna je to država, ko se bojijo mojega mnenja?”
