Marmorirana smrdljivka povzroča škodo v tržaškem Bregu in na Krasu.
Prišla je iz vzhodne Azije. Pojedla bi čisto vse, kar zaznajo njene tipalke. Pogovorno bi rekli, da je požrešna, strokovnjaki pa jo učeno opisujejo kot polifagno vrsto, ki se je lotila že več kot 170 gostiteljskih rastlin. Rada se potika po sadnih drevesih, v letošnjem poletju ji posebno teknejo oljke v Bregu. Drži, gre za marmorirano smrdljivko (Halyomorpha halys), škodljivko, ki lahko uniči tudi cele nasade.
Zelo težko jo je uničiti
Upad pridelka je očiten, je potrdil Rado Kocjančič, dolinski oljkar in vinogradnik, ki pravi: »Večjo škodo smo zaradi nje prvič zabeležili predlani, potem pa je iz leta v leto eksponenčno rasla. Težko bi sicer navajal točne številke ali odstotke uničenega pridelka. Poleg smrdljivke se namreč spopadamo še z oljčnim moljem in oljčno muho, svoje naredijo tudi slabo cvetenje, toča in neugodno vreme. Marmorirana smrdljivka svoje bodalo zapiči v plod in sesa sokove, s tem pa ga seveda poškoduje. Na mestih sesanja stenic rastlinsko tkivo odmira, na listih pa lahko opazimo rjave oziroma bele nekrotične pege. Seveda ni treba posebej razlagati, da smrdljivka – kot namiguje njeno ime – spušča tudi ne ravno najbolj prijeten vonj, zaradi katerega postane sadež dodatno neokusen.” Kocjančič si sicer ne bi upal trditi, da je bolj škodljiva od drugih žuželk, zato izpostavi največji problem dejstvo, da jo je zelo težko uničiti. Pravega strupa ni, močnejših sredstev pa nočem in ne smem uporabljati, ker so moji nasadi biološki.«
V vinogradih še kar mirno
Podobno oceno je podal tudi vinar in predsednik Društva vinogradnikov Krasa Matej Skerlj, ki je ravno tako najbolj zaskrbljen zaradi odsotnosti učinkovitih protiukrepov, ker se močnejšim insekticidom tudi on izogiba. Na vinogradih je sicer letos prvič opazil nekaj več škode zaradi marmorirane smrdljivke, a položaj pa se mu trenutno ne zdi pretirano brezizhoden in ugotavlja, da ni najhuje, kar se lahko zdaj kot zdaj pripeti vinogradnikom na Krasu. Primerjlano je denimo toča hujši pojav, saj se je smrdljivka doslej pojavila le v manjšem obsegu. V najslabšem primeru je uničenih nekaj jagod, grozdje pa se reši, seveda je tovrstno čiščenje zamudno in neprijetno. Če ostane tako, žuželki še uspemo kljubovati, a pomembno je, da se njena prisotnost ne okrepi.
Tržaški vinogradniki si letos lahko glede smrdljivke res nekoliko oddahnejo, je potrdil naravoslovec in kustos tržaškega naravoslovnega muzeja Nicola Bressi. V isti sapi pa je dodal, da je v glavnem stvar naključja, kje se bo smrdljivka najraje naselila. Ne gnusi se ji tako rekoč praktično nič, torej res ni izbirčna. Slika se spreminja iz leta v leto in je drugačna na različnih zemljepisnih območjih. “V Bregu je letos na svoj račun prišla z oljkami. Opisali bi jo lahko kot veliko oportunistko: gre pač tja, kjer ima največ hrane na razpolago in se ji ni treba preveč truditi,« je povedal strokovnjak, ki se s škodljivko srečuje tudi na domačem vrtu na Proseku.
Pred njo so bili drugi
Zakaj marmorirana smrdljivka povzroča take preglavice? »Invazivne tujerodne vrste še nimajo prave vloge v ekosistemu, se ne uspejo vanj vključiti in se torej skušajo vanj vsiliti. Zaradi tega so popolnoma nepredvidljive. Problem ni, ker je prišla nova žuželka iz Azije, vsako leto k nam s prometom in transportom pripotuje približno sto različnih vrst. Tovrstni škodljivci niso nobena novost. V 80. letih so se denimo lasje krajevnih kmetovalcev ježili zaradi medečega škržatka. Z leti jih ostale živali vključijo v svoj jedilnik in postanejo obvladljive. Marmorirana smrdljivka pa se posebno rada spravi nad nasade, kjer skoraj ni več naravnih sovražnikov,« je pojasnil.
Upanje v samurajsko osico
Tržaški naravoslovni muzej in Deželna agencija za razvoj podeželja (Ersa) sta ugotovila kar nekaj njenih potencialnih plenilcev. Pojedle bi jo lahko bogomolke, prepelice, pohrustali celo fazani, krastače, kuščarji in pajki, vendar je teh zaradi vse večje mehanizacije in uporabe insekticidov v »sodobnih« vinogradih in oljčnih nasadih veliko manj kot nekoč.
Rešitev so zato strokovnjaki našli ravno v Aziji, od koder prihaja tudi sama smrdljivka. V Furlaniji so junija lani spustili prvi roj majhne osice vrste Trissolcus japonicus, sicer bolj znane po »slikovitem« imenu samurajska osa. Ta namreč jajčeca izleže v ista legla kot smrdljivka, zato osine ličinke pojejo smrdljivkine. Kakorkoli že je, pravi Bressi, pa imata ostala dva sogovornika prav; na celi črti se je namreč treba izogibati insekticidom, saj bi ti uničili tudi njene že tako redke naravne plenilce.
Vesna Pahor,
Primorski dnevnik
