Ko telo razpade v oceanu, znanstveniki dejansko vedo zelo malo o tem, kaj se z njim zgodi. Da bi ugotovili, so nekateri raziskovalci pred nekaj leti izvedli nenavaden poskus, pri katerem so prašičja trupla metali v morje in si postopek ogledali na videu, pišejo na hrvaški spletni strani indeks.hr.
Številna človeška telesa končajo v morju, bodisi zaradi nesreč, samomorov ali namernih dejanj, vendar nihče zares ne ve, kaj se z njimi zgodi, je povedala Gail Anderson, forenzična entomologinja na Univerzi Simon Fraser v Kanadi, ki je vodila nenavadno študijo.
Prašičja trupla so vrgli v morje
»Prašiči so najboljši modeli za ljudi,« je Anderson povedala za Live Science, »saj so približno enake velikosti kot človeško telo, imajo enako vrsto bakterij v prebavnem sistemu in so relativno brez dlake,« je dodala.
V študiji, objavljeni leta 2014 v reviji PLOS ONE, sta Anderson in njena ekipa s podvodnim robotom spustila tri prašičja trupla v morje blizu Vancouvra, na globino 330 metrov.
Znanstveniki so preko posebnih kamer spremljali, kaj se dogaja s telesi prašičev. Preko senzorjev pa so merili raven kisika, temperaturo, pritisk, slanost in druge dejavnike. Na koncu študije so znanstveniki zbrali kosti za nadaljnjo analizo.
Trupla so pojedle morske živali
Ni trajalo dolgo, da so se pri prašičih pojavili plazilci. S trupli so se začeli hraniti kozice in drugi raki, kmalu pa je prišel tudi morski pes. Dve prašičji trupi so plazilci v mesecu dni požrli do kosti, nekaj dlje pa so rabili, da so očistili tretjo truplo.
Znanstveniki so ugotovili, da je tretje telo verjetno trajalo dlje zaradi ravni kisika v vodi.
Odvisno je od kisika
Kraj, kjer so bila odvržena trupla, je okolje z nizko vsebnostjo kisika, je dejala Andersonova. Ko so znanstveniki v vodo spustili prva dva prašiča, je bila raven kisika približno enaka, ko pa so spustili tretje telo, je bila raven kisika nižja.
Večji plazilci potrebujejo več kisika kot manjša bitja, kot so majhni raki. Toda usta manjših živali niso dovolj močna, da bi se prebila skozi prašičjo kožo. Torej, dokler je bilo telo spuščeno v vodo, ko so bili kisikovi pogoji sprejemljivi, so se večji plazilci hranili in odprli telesa manjšim bitjem in majhnim rakom, je pojasnil Andersonova.
Ko pa je bila raven kisika nizka, večji plazilci niso prišli in manjši plazilci se niso mogli hraniti. Menijo, da se se skoraj enake stvari zgodijo, ko v morju ali oceanu najdejo človeško truplo.
