Kako je potekala osamosvojitev Slovenije?
V hrvaških medijih so danes poročali o tem, “kako so Slovenci v desetih dneh premagali četrto evropsko armado z zvitostjo, pripravljenostjo in moralnimi načeli”.
Kot so zapisali, so se ob smrti Josipa Broza Tita leta 1980 začele kazati vse nacionalne, verske in socialne razlike med prebivalci Jugoslavije. Medtem ko sta se Slovenija in Hrvaška ozirali v smeri demokratizacije in konfederalizacije države, si je Srbija prizadevala za unitarizacijo.
Slobodan Milošević je utrdil svojo oblast v Srbiji in odpravil avtonomijo Vojvodine in Kosova. Vrhunec različnih pogledov na Jugoslavijo je bil na 14. izrednem kongresu Zveze komunistov Jugoslavije.
Tam je srbsko-črnogorska večina delegatov odločno zavrnila vse predloge slovenskih reform. Slovenska delegacija je imela vsega dovolj in je 22. januarja 1990 zapustila kongres ob ironičnem aplavzu Srbov. Ivica Račan, predsednik Zveze komunistov Hrvaške, je stopil za govorniški oder in dejal: “Jugoslovanske zveze komunistov ni brez Slovencev,” nato pa je kongres zapustila tudi hrvaška delegacija.
Po 45 letih se je končala vladavina Zveze komunistov Jugoslavije, kar je bil tudi začetek konca Socialistične federativne republike Jugoslavije. Seveda je bil to tudi uvod v krvave vojne, od katerih se je ena odvijala v Sloveniji.
Uvod v vojno
Po parlamentarnih volitvah aprila 1990 je Slovenija decembra istega leta izvedla referendum o izstopu iz Jugoslavije, 95 odstotkov volivcev pa je glasovalo za. Pot do neodvisnosti je bila tlakovana, vendar se je slovenska vlada zavedala, da vodstvo v Beogradu tega ne bo kar tako dopustilo, temveč da lahko pride do vojaške intervencije.
To se je pokazalo takoj po volitvah, ko je JLA spremenila doktrino “splošne narodne obrambe”, ki je bila vzpostavljena v Titovem obdobju, po kateri je vsaka republika imela svojo teritorialno obrambo (TO), in jo nadomestila s centralno vodenim obrambnim sistemom. Republike so tako izgubile svojo vlogo v obrambnih zadevah, njihove TO pa so bile razorožene in podrejene poveljstvu JLA v Beogradu.
Slovenska vlada se je tem potezam takoj uprla in uspešno obdržala večino opreme slovenske TO. Izglasovan je bil tudi amandma, po katerem bi bila TO pod izključnim poveljstvom slovenske vlade.
Hkrati je slovenska vlada vzpostavila tajno alternativno poveljniško strukturo, znano kot Manevrske strukture narodne zaščite (MSZN).
Ko je JLA poskušala prevzeti nadzor nad slovensko Teritorialno obrambo, je bila njena poveljniška struktura preprosto nadomeščena s strukturo vzporedne MSNZ. Med majem in oktobrom 1990 je bilo v poveljniško strukturo MSNZ na skrivaj mobiliziranih približno 21.000 pripadnikov slovenske Teritorialne obrambe in policije, ne da bi zvezna vlada to odkrila.
Slovenci so se zavedali, da se ne bodo mogli dolgo upirati JLA, zato so se zatekli k asimetričnemu vojskovanju. Enote TO so izvajale gverilsko kampanjo, pri čemer so uporabljale protitankovsko orožje in protiletalske rakete za zasedo enot JLA. Tankovske kolone so lahko ujeli v past z uničenjem sprednjih in zadnjih vozil na ugodnem terenu, na primer na ozki gorski cesti, kjer je bil manevrski prostor omejen.
V pripravah na to je slovenska vlada na skrivaj kupila lahke raketne sisteme od tujih dobaviteljev, zlasti protiletalsko raketo SA-7 Grail (Strela) in nemški protitankovski sistem Armbrust.
Začetek vojne
Slovenija in Hrvaška sta 25. junija 1991 sprejeli akta o neodvisnosti, po razpravi na vrhu vojske pa je bilo odločeno, da se nadaljuje z manjšo demonstracijo sile proti slovenskemu vodstvu, ne pa s popolno invazijo.
Na današnji dan, 26. junija 1991 zjutraj, so se enote 13. korpusa JLA iz vojašnic na Reki odpravile proti slovensko-italijanski meji. Lokalno prebivalstvo je takoj začelo protestirati in postavljati barikade.
A slovensko vodstvo je že sprožilo celotno operacijo, ki je bila pripravljena že dolgo časa. Zavzeli so vse mejne prehode, pa tudi letališče na Brniku. Osebje je preobleklo uniforme in demonstriralo slovensko suverenost.
Prvi strel odjeknil v Divači
Prvi strel je po poročanju hrvaških medijev JLA izstrelila v Divači ob 14.30 istega dne, prve žrtve pa so padle že naslednji dan. Slovenci so s pridobljenimi helikopterji Arrow sestrelili dva helikopterja JLA, pri čemer sta bila ubita pilota, eden od njiju je bil Slovenec Toni Mrlak. Najhuje je, da Mrlakov helikopter sploh ni bil oborožen, ampak je prevažal kruh za vojake JLA.
V naslednjih dneh so se razmere zaostrile. JLA je enega za drugim izgubljala mejne prehode, ki jih je sprva uspešno zasedla. Naletela je na zasede in se soočila z neprebojnimi cestnimi zaporami. Medtem ko so bili Slovenci zelo motivirani za obrambo svoje države, je večnacionalna JLA z neizkušenimi vojaki iz vseh delov Jugoslavije razpadala zaradi nizke morale in dezerterstva, predvsem Slovencev in Hrvatov.
Iz tistega obdobja se spominjamo kultnega video posnetka mladega vojaka iz Bosne in Hercegovine, ki poskuša razložiti celotno politično-vojaško situacijo: “Zdi se, da se želijo odcepiti, mi pa jim tega očitno ne dovolimo.”
Ko so se razmere za JLA zelo zaostrile, je obrambni minister, general Veljko Kadijević, načrtoval obsežno invazijo in strmoglavljenje vlade v Sloveniji, vendar je srbsko vodstvo tak načrt zavrnilo.
Slovenske teritorialne sile so nizale uspeh za uspehom, dokler ni bilo 4. julija podpisano premirje, nato pa 7. julija še Brionski sporazum. Tam so se dogovorili, da se neodvisnost Slovenije in Hrvaške odloži za tri mesece, v zameno pa se bo JLA umaknila iz Slovenije.
Vse se je rešilo zelo hitro, ker srbsko vodstvo ni bilo preveč zainteresirano za Slovenijo. Tam ni bilo pomembne srbske manjšine, kot je bila na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini. Vse sile JLA, ki so se umaknile iz Slovenije, so bile dejansko preusmerjene v vojno na Hrvaškem, kasneje pa tudi v Bosni in Hercegovini.
Slovenija je tako dobila dober začetek za nadaljnji napredek pri reformah in razvoju, medtem ko je bil preostali del Jugoslavije naslednjih osem let zaposlen z različnimi vojnami. Slovenci te prednosti niso nikoli izpustili iz rok, so še zapisali v hrvaškem prispevku.
