Tišina, ki govori glasneje od besed
Na kraju tragičnega dogodka, le nekaj korakov od središča Novega mesta, še vedno gori morje sveč. Med njimi so položene vrtnice in fotografije pokojnega Aleša Šutarja. Dve slovenski zastavi, ki na kraju zločina, spominjata mimoidoče na narod, ki žaluje. Opozarjata na razpoke, ki so se v zadnjih letih poglabljale v jugovzhodni Sloveniji, pa za njih država ni imela posluha.

Ljudje, ki jih tudi dva dni po dogodku še zdaleč ni malo, prihajajo tiho. Mnogi s solzami v očeh.
»Bil je dober človek. Vedno je pomagal, bil nasmejan, nikomur ni želel slabega,« pove gospod, ki pred lokalom prižiga svečo. Mimo nas pride mlada družina – mati otroku tiho pove: »Boš ti prižgal svečko za Acota?«

Mesto, ki molči
Ko se sprehodimo od kraja tragedije do rotovža, nas spremlja nenavadna tišina. Na mestni hiši visi črna zastava, simbol žalovanja, v središču mesta pa skoraj ni slišati pogovorov. Le redki koraki in šumenje listja.

Ob vodnjaku, kjer je pokojni Aleš delal v Novomeščanom priljubljenem lokalu, so sveče – kot tihi spomenik preprostemu človeku, ki je v mestu pustil sled.

Kje so obljubljene varnostne okrepitve?
Premier Robert Golob je ob obisku Novega mesta, napovedal okrepljene policijske patrulje in strožji nadzor. Ob večernem obisku mesta, ko bi se večina prebivalcev počutila bolj varno ob prisotnosti uniformiranih sil, slednjih praktično nismo opazili. Zgolj en policijski avtomobil na križišču, ki vodi proti obrobju mesta, kjer bivajo Romi.

Med bolečino in upanjem
Novo mesto te dni diha počasneje. Tragedija je prinesla bolečino, a morda bo prav iz nje zrasla tudi želja po resničnih spremembah – po državi, kjer bo vsak človek lahko živel varno in spoštovano.





