Eden prvih zabeleženih primerov uporabe svečk na torti izvira iz antične Grčije, kjer so pečene sladice posvečali Artemidi, boginji lova, narave in meseca. Svečke so postavljali na sladice, ker so simbolizirale mesečev sij, pa tudi zato, ker so verjeli, da dim, ki se dviga proti nebu, prenaša molitve in želje bogovom. Zato je bilo upihovanje svečk ne le simbolično, ampak tudi duhovno doživetje. Grški pisci, kot so Homer, Evripid in Pindar, so v svojih opisih verskih praznovanj in gostij omenjali različne vrste peciva in sladic, včasih celo z recepti.
Pihanje v rojstnodnevne svečke je bil običaj, s katerim so Nemci že v 18. stoletju praznovali Kinderfest ali otroški rojstni dan. Takrat so otroci dobili torto z natančno toliko svečkami, kolikor let so dopolnili, poleg tega pa so na torto postavili še dodatno svečko za srečo. Tudi takrat je bila rojstnodnevna želja nujna.
V preteklih stoletjih so bile rojstnodnevne zabave rezervirane za elito in plemstvo. V starem Rimskem cesarstvu so rojstne dneve praznovali le bogati in vplivni posamezniki. Rimljani so prav tako začeli peči sladke medene kolače za obeležitev rojstnih dni pomembnih ljudi. Sčasoma se je praznovanje rojstnih dni razširilo na širši krog ljudi, vendar je bila rojstnodnevna torta še vedno privilegij bogatih, saj je bil sladkor luksuz. Šele v 19. stoletju, z industrijsko revolucijo, je proizvodnja sladkorja postala dostopnejša, kar je omogočilo, da so torto in svečke začeli množično uporabljati pri rojstnodnevnih praznovanjih po vsej Evropi in Severni Ameriki.
Sčasoma sta torta in svečke postali univerzalna simbola rojstnega dne. Svečke so postale metafora za “luč življenja”, njihovo gašenje pa simbolizira zaključek enega poglavja in začetek novega. V nekaterih kulturah velja, da ritual pihanja v svečke ščiti slavljenca pred zlimi duhovi.
