“Študija je razdeljena na poglavja, ki zajemajo teme, kot so posebnosti delovnih enot – tako tistih, ki so jih označili za t. i. slabe ali dobre, čas prisilnega dela jetnikov, ki ga je odrejal poveljnik taborišča, iztrebljanje taboriščnikov prek dela, umrljivost zaradi težkega dela, poskusi povečanja učinkovitosti zaposlovanja taboriščnikov v drugi polovici obstoja taborišča, pa tudi finančne koristi, ki jih je SS (paravojaška organizacija Nacionalsocialistične nemške delavske stranke) imela od dela taboriščnikov v Auschwitzu,” so zapisali v sporočilu za javnost spominskega muzeja. Ta se nahaja na jugu Poljske, na mestu nekdanjega nemškega nacističnega koncentracijskega in uničevalnega taborišča.
Na začetku prisilno delo ni bilo v načrtu
Kot beremo v študiji, se na samem začetku obstoja taborišča o delu jetnikov ni govorilo.
„V pozni jeseni 1939, natančneje, ko je SS začela pogovore z vojaškimi oblastmi o ustanovitvi »karantenskega taborišča« (Qurantänelager) v nekdanji poljski vojašnici v Oświęcimu, je bilo vprašanje dela ujetnikov minimalnega pomena. Predpostavka je bila, da bo prevzelo strukturo, podobno državnemu koncentracijskemu taborišču (In der Art der staatlichen Konzentrationslager), vendar je to treba razumeti kot formalno podrejenost upravi SS v Berlin-Oranienburgu. Približno 10.000 poljskih ujetnikov naj bi tam ostalo začasno, dokler se ne uredi njihova premestitev in namestitev v drugih koncentracijskih taboriščih v Nemčiji,« beremo v poglavju, posvečenem začetkom taborišča.
Zelo kmalu pa je postalo jasno, da Auschwitz ne bo le začasno taborišče in bo suženjsko delo pomemben del njegovega delovanja, ki naj bi bilo po eni strani instrument terorja, postopoma pa bi prinašal SS vedno več dobička. Tudi nemška industrija je imela vse več koristi od zaporniškega dela.
Nemška podjetja financirala delo zapornikov
Nemška zasebna in državna podjetja so plačala približno 60 milijonov mark za delo zapornikov KL Auschwitz od leta 1940 do 1944. Sprva so ta podjetja, ki so običajno imela svojo kvalificirano delovno silo v tovarnah, pričakovala, da bo taborišče zagotavljalo predvsem pestro paleto delavcev za naloge kot so izkop temeljev s krampi in lopatami, poglabljanje drenažnih jarkov, gradnja cest, železniških tirov in podobna opravila. Sčasoma je postalo očitno, da bodo podjetja za opravljanje posebnih nalog potrebovala tudi usposobljene strokovnjake, zlasti tiste s strokovnim znanjem obrtnikov in tovarniških delavcev, so vsebino študije povzeli v sporočilu za javnost.
Tudi med vojno, zlasti pa po njej, so številni zaporniki poročali, da je delo v koncentracijskih taboriščih služilo le kot sredstvo uničenja. Čeprav je SS prinesel nekaj očitnih koristi, je bil njegov glavni cilj množični pokol.
»Kljub temu pa natančno preučevanje uradnih izjav voditeljev Tretjega rajha o delu kot katalizatorju uničenja kaže, da so le redko načenjali to temo. Na konferenci v Wannseeju je šef RSHA Reinhard Heydrich svojemu občinstvu izpostavil, da so posledice zaposlovanja Judov pri gradnji cest na vzhodu neizogibne in pravzaprav zaželene,« beremo v poglavju z naslovom »Vernichtung durch Arbeit«.
Auschwitz-Birkenau je od pomladi 1942 služil hkrati kot koncentracijsko taborišče in center za takojšnje iztrebljanje Judov. Večino Judov, ki so bili deportirani v taborišče, so takoj umorili v plinskih komorah, nekateri pa so bili po izboru zdravnikov SS registrirani kot ujetniki v koncentracijskem taborišču. Nekatere so tudi hitro premestili v druga taborišča.
Služili z delom zapornikov
V Auschwitzu je torej genocid potekal nekoliko drugače kot v drugih uničevalnih taboriščih. SS je služil s suženjskim delom zapornikov. Zato je v Auschwitzu, v nasprotju z drugimi taborišči za uničevanje, obstajal izbirni postopek za Jude, obsojene na smrt. Posledično so približno 1/5 judovskih žrtev, obsojenih na smrt, za kratek čas odložili usodo in jih poslali na suženjsko delo. A kot poudarja dr. Piotr Setkiewicz v študiji, dobiček ni postal izrecna prioriteta, saj je bila nacistična ideologija o nujnosti pobijanja Judov še vedno pomembnejša od poskusa povečanja števila zapornikov za delo.
Večino taboriščnikov so pošiljali na težka fizična dela, kjer so lahko ne samo hitro izgubili moč, ampak tudi zboleli za različnimi boleznimi. Prav tako so se pri delu lahko poškodovali ali jih je pretepel kapo ali pripadnik SS.
Kazenska četa (Strafkompanie – SK) je izstopala kot najslabša v taborišču, saj so jo sestavljali za različna kazniva dejanja obsojeni jetniki, predvsem Judje in sprva katoliški duhovniki. Zadolžena je bila predvsem za pridobivanje gramoza in tlakovanje cest z ogromnim valjarjem, ki so ga vlekli jetniki. Težkemu delu je piko na i dalo neusmiljeno ravnanje funkcionarjev z jetniki, ki so z nenehnimi udarci izsiljevali hiter tempo dela.
Najhujše nacistično koncentracijsko taborišče
Spletna študija o prisilnem delu zapornikov v nacističnem taborišču Auschwitz je v angleškem jeziku dostopna prek povezave https://lekcja.auschwitz.org/praca_en/.
Auschwitz-Birkenau je bil med drugo svetovno vojno največje in najhujše nacistično koncentracijsko taborišče. V njem so nacisti pobili več kot milijon ljudi, zadnje še tik pred osvoboditvijo taborišča 27. januarja 1945. Večina taboriščnikov je umrla v plinskih celicah. Poleg tega so številni umrli zaradi izčrpanosti, mučenja, lakote in posledic psevdomedicinskih poskusov.
Poljski znanstveniki na podlagi nemških dokumentov in ocen preživelih ocenjujejo, da so nacisti v Auschwitz prepeljali 1,1 milijona Judov, 70.000 Poljakov, 20.000 Romov, 15.000 sovjetskih vojnih ujetnikov in več tisoč ljudi iz drugih držav. V Auschwitz (poljsko Oswiecim) je bilo deportiranih tudi več kot 2300 Slovencev, od tega jih je v taborišču umrlo več kot 1300.
