Kakšna usoda je doletela najbolj znan jugoslovanski avtobus?

Za avtobus iz kultnega filma Ko to tamo peva (Kdo neki tam poje), verjetno najbolj znanega rekvizita iz arhiva Jadran filma, so prispele štiri ponudbe iz Srbije, a vodstvo nekdanjega “jugoslovanskega Hollywooda” iz zagrebške Dubrave je odločno odgovorilo – avtobus ni naprodaj.

Deli novico s tvojimi prijatelji

“Prejeli smo ponudbo za sodelovanje več podjetij, ki se ukvarjajo s produkcijo in prireditvami z območja nekdanje Jugoslavije, ter štiri ponudbe iz Srbije za nakup avtobusa z napisom Krstić i sin. A smo jih morali zavrniti, ker ta avtobus enostavno ni naprodaj,” je povedal predsednik uprave Jadran filma Vinko Grubišić.

Dodal je še, da nadaljujejo pred leti začeto obnovo avtobusa, katere dokončanje je, kot poudarja Grubišić, “na žalost ustavilo propad velike hrvaške korporacije, ki naj bi bila sponzor”. Zdaj so navezali odnose z več drugimi pokrovitelji, a so se odločili, da bodo obnovo zaenkrat nadaljevali sami. Gre sicer za resno naložbo v temeljito obnovo tega mercedesovega avtobusa, saj kot poudarjajo v zagrebški Dubravi, parafrazirajoč citat Ko to tamo peva: “Nemška vozila so najboljša na svetu – Die Beste.”

Gre za avtobus mercedes-benz O 3500, ki so ga izdelovali od leta 1949 in ki v nasprotju s splošnim prepričanjem ni bil model, ki bi se lahko vozil po srbskih makadamskih poteh pred izbruhom druge svetovne vojne. Šlo je za serijski avtobus, njegova cena pa se zdaj običajno giblje okoli 60.000 evrov, saj zbiratelji ne preferirajo avtobusnega in tovornega programa. Kot “navadni” oldtimer ima tako vrednost, kot ključno vozilo v filmski mojstrovini jugoslovanske kinematografije pa se njegova vrednost drastično poveča.

Napovedali so, da bodo avtobus uredili tako, da bo ohranil originalni videz, a bo vseeno zagotovil tehničnim standardom, da bo lahko vozil po cesti.

V pričakovanju prihoda prenovljenega avtobusa “Krstić in sin” velja omeniti, da je Jadran film v začetku letošnjega leta odprl nov, sodoben in popolnoma opremljen arhiv, v katerem je zbranih okoli 1660 filmskih trakov hrvaške kinematografije. Poleg tega so napovedali obnovo in revitalizacijo spremljajočega filmskega gradiva, vključno s filmskimi plakati, med drugim Picassovega plakata za “Bitko na Neretvi”, ki naj bi bil po načrtih stalno razstavljen v prostoru Jadran filma, pa tudi v reinterpretaciji študentov Akademije za likovno umetnost.