Izola se je kmalu po tranziciji, ob propadu vseh večjih industrijskih obratov, ki so bili od nekdaj ponos mesta, začela spogledovati s turizmom, pa čeprav je veljala za nekakšnega grdega, nepozidanega, neizkoriščenega račka slovenske Istre.
A tudi turizem se je ob prehodu v novo tisočletje začel spreminjati in nepozidanost, infrastrukturna nerazvitost in neizkoriščeni investicijski potencial so postali prednost. Kljub temu se je turistična strategija mesta čedalje bolj spogledovala z velikimi investicijskimi projekti. Kar, glede na vsa degradirana območja, dediščina prej omenjene velike industrije, niti ne čudi. Strateški dokumenti o razvoju turizma, ki bi mesto peljali proti nekim jasnim smernicam, pa so po pravilu končali v zaprašenih predalih.
Če pogledamo na primer osnutek strategije razvoja turizma Občine Izola v letih 2009 – 2015, vidimo, da so pričakovali sprejetje Občinskega prostorskega načrta (OPN), ter optimizacijo in ureditev tako komunalne infrastrukture, kot tudi mobilnosti, ob gradnji parkirišč in parkirne hiše. Posebej pa so poudarjene naložbe v nastanitvene zmogljivosti pretežno dvo- in tri- zvedičnih hotelov in apartmajev.
Investicije so še dodatno razčlenjene: Hotel 3-4 zvezdice z 200 ležišči v trikotniku pri hotelu Delfin, med San Simonom in Marino, t. i. IPA8, hotelsko apartmajska gradnja v Livadah z vodnim parkom, prav tako z 200 predvidenimi ležišči. 200 ležišč v hotelu s petimi zvezdicami na območju Arga, območje Delamarisa in ladjedelnice pa se nameni izgradnji hotelskih kapacitet v kategoriji štiri do pet zvezdic, s kapaciteto 400 ležišč ter primernim številom apartmajev. Predviden je bil tudi hotel z 200 ležišči na območju pod Belvederjem.
Od vseh naštetih projektov ni bil izpeljan niti eden, začenši s sprejetjem OPN-ja, ki je šele zdaj v fazi sprejemanja. Večina zgoraj omenjenih območij pa je še vedno izjemno pomembnih za razvoj Izole kot turistične destinacije.
Ključno območje za razvoj “turistične Izole” pa je severno-vzhodni del polotoka, območje, ki sega od nekdanje tovarne Delamaris, mimo nekdanje Ladjedelnice, avtokampa Jadranka, vse do Rude, kjer ima danes poslovalnico podjetje Merkur. Celotno območje je v OPN-ju opredeljeno za namen turizma in rekreacijo, kar predvideva močno prepletenost javnega in zasebnega interesa, ki ni vedno samoumevna. Kot je povedal vodja Urada za prostor in nepremičnine Občine Izola, Marko Starman, pričakujejo tudi enotno ureditev celotnega območja, ki bi se nato nadaljevala po obalni cesti proti Kopru. A še pred tem potrebujejo investitorja, ki bi uvidel priložnost v območju, kjer investiranje, zaradi različnih zahtev in preprek, ne bo preprosto in to v panogi, ki je zaradi epidemije na kolenih.
V katero smer hiti razvoj turizma Občine Izola?
V najnovejši različici petletne strategije razvoja turizma, ki jo je občinski svet Občine Izola sprejel pred nekaj tedni, je poudarek na trajnostnem turizmu, kar je v skladu s smernicami krovne državne turistične organizacije in njene strategije. Slovenijo namreč poskušajo prikazati kot zeleno, aktivno in zdravo destinacijo za pet-zvezdična doživetja. “Je globalna zelena butična destinacija za zahtevnega obiskovalca, ki išče raznolika in aktivna doživetja, notranji mir in osebne koristi.” Občina Izola se je v tej definiciji očitno našla in župan Danilo Markočič je že nekajkrat javno povedal, da se Izola umika iz masovnega turizma v nekakšno butičnost. A v butičnosti pač ni prostora za degradirana območja, ki so še vedno trn v peti potencialnega razvoja mesta.
Nekatera od teh imajo sicer že skoraj začrtano prihodnost. Na območju nekdanje tovarne Argo, ki strateško povezuje staro mestno jedro s Simonovim zalivom, in kjer so občani že pred leti preprečili gradnjo velikega hotelskega kompleksa, je predvidena umestitev interaktivnega muzeja ribištva. S tem bi se ohranili objekti nekdanje tovarne, ki so zaščiteni kot kulturna dediščina.
Na sosednjem območju nekdanje Male opreme je v prihodnje predvidena gradnja novega kulturnega doma. Občina Izola je v ta namen v lanskem letu tudi odkupila zemljišče.
Zato pa je toliko več ugibanj o prihodnosti ostalih degradiranih območij. Srbski poslovnež Miodrag Kostić, sicer lastnik, med drugim, tudi portoroškega aerodroma in hotela Kempinski, ima v lasti, preko Heta banke in Gorenjske banke, tako območje Delamarisa, kot tudi trikotnik IPA8 pri hotelu Delfin in območje Rude. Vsa tri območja, po OPN-ju, predvidevajo turistično infrastrukturo, a kot smo uspeli ugotoviti, lastnik zaenkrat še nima posebnih načrtov za ta območja, oziroma jih še ni pripravljen predstaviti javnosti.
Težišče je Ladjedelnica
Predvsem razvoj območja nekdanje tovarne Delamaris pa je tesno povezan z območjem Ladjedelnice. To je zaenkrat še v lasti DU TB – ja, 25. februarja pa je predvidena elektronska javna dražba z izklicno ceno 6.100.000 evrov. Zaenkrat sicer še ni znano, kdo se zanima za nakup, govori pa se, da je zanimanja kar veliko, med temi pa naj bi bila tudi družba Galeb, ki je bila pred časom že lastnik zemljišča in ga je leta 2007 prodala za 21 milijonov evrov. S takratnimi kupci so se dogovorili, da lahko Jahtni center Izola, ki je v njihovi lasti, še naprej opravlja svojo dejavnost popravil in montaže manjših plovil, vse dokler ne bodo poskrbeli za nove vsebine. Teh, po še eni prodaji, tokrat Kraškemu Zidarju in Konstruktorju, in kasnejšem propadu obeh, še ni bilo in Jahtni center še vedno opravlja svojo dejavnost. Pred leti je stečajni upravitelj gradbenih podjetji že poskusil s prodajo na dražbi, nazadnje za devet milijonov evrov, a pravega zanimanja ni bilo. Zdaj je menda vse drugače.
A, kot je povedal Marko Starman, ima Občina Izola, tudi zaradi že skoraj sprejetega OPN-ja, možnost, da zelo vpliva na to, kaj se bo tam gradilo. “Predvidene so zelene površine, ki bi območje ločile od mesta, ter javna promenada. Eden bistvenih elementov pa je, da gre za območje srednje poplavne nevarnosti in ga bo treba kot takšnega, z ustreznimi ukrepi v okviru podrobnega prostorskega načrta, zavarovati pred dvigovanjem morske gladine. Kljub temu pa ga bo treba umestiti celovito, v povezavi s celotno turistično rekreativno dejavnostjo, ki sega od Delamarisa do Žusterne, saj bi se celotno območje nadaljevalo s promenado po bivši obalni cesti.” Marko Starman je poudaril, da je načrtovanje območja velik izziv, ki je na konkretni lokaciji še toliko bolj pomemben. “Upoštevati moramo 25-metrski pas ob morju, ki ga država lahko še dodatno razširi, in na katerem ni dovoljena gradnja, namenjen pa mora biti javnosti. Pozabiti pa ne smemo niti, da ima Občina tudi predkupno pravico za zemljišče,” je še dodal Starman. Poleg tega ima del zemljišča Ladjedelnice status kulturnega spomenika, podrobni prostorski načrt (OPPN) pa omejuje etažno višino gradnje na toliko, da ne “zmanjša pojavnosti otoka”, postavitev dominantnih objektov pa je prepovedana. Drugače povedano, izolska silhueta bo morala ostati lepo vidna ob prihodu iz koprske strani. Podrobni prostorski načrt zapoveduje tudi, kakšen mora biti odstotek zelenih površin in povezanost s sosednjimi območji, zato je manevrski prostor za potencialnega investitorja razmeroma omejen.
Bo šlo brez otoka, ali vsaj valobrana?
Območje v OPN-ju, poleg turizma, predvideva tudi možnost umestitve pristanišča za potniški promet, a določene ureditve v morju, kot so plavajoči pomoli in valobrani, so predmet pomorskega prostorskega plana, ki ga pripravlja država in je ravno zdaj v javni razgrnitvi. “Vse to vpliva na to, kako bomo pristopili k podrobnemu urejanju tega območja. A z vidika Občine je jasno, da bo tukaj stal turistični kompleks s poudarjenim javno dostopnim pasom, urejeno promenado in zelenimi površinami, ki se nadaljujejo preko avtokampa Jadranka do obalne ceste.”
Pozabiti ne smemo niti na dejstvo, da je bilo to območje izolskega polotoka z razlogom skoraj nenaseljeno vse do povojnega časa. Severni del izolske obale nima nikakršne zaščite pred severnimi vetrovi, burjo in tramontano, zato si je umestitev pristanišča, marine ali hotelskega kompleska s pogledom in vstopom na morje na tem delu polotoka, brez kakršnekoli zaščite, težko predstavljati. In čeprav se je javnost že večkrat uprla zamisli o postavitvi umetnega otoka, ki so ga v različnih obdobjih želeli graditi z odpadnim materialom raznoraznih projektov, od predora Markovec, slemenske ceste iz Jagodja do Šareda in celo prihodnje gradnje drugega tira, je ta še vedno zarisan v prostorskem načrtu. Proti gradnji otoka so se izrekli tudi naravovarstveniki, se pa vedno pogosteje omenja možnost postavitve nekakšnega plavajočega valobrana, ki bi lahko poskrbel za pregovornega volka in kozo. Verjeti je, da ko bo ta zamisel začela dobivati realna krila, bo to tudi čas, ko se bo dokončni razvoj severo-zahodnega dela Izole zares začel. In s tem podoba mesta v bližnji in daljni prihodnosti.
Aljoša Mislej
