KAM PLUJEMO?

V mladosti sta me spremljali dve stalnici, vezani na morje, obe sta prihajali iz radijskih sprejemnikov. Danes, v času tablic, pametnih telefonov in vseh mogočih nosilcev slike, se zdi skrajno čudno, da nekdo svojo mladost povezuje z zvokom. Prvi zvok je bila pesem Kud plovi ovaj brod. Pojma nisem imel, kdo jo sploh izvaja. Danes vem s pomočjo strica gugla, da je to Radojka Šverko. V besedilu je bil zanimiv verz, da ni povratka. Drugi zvok je bila stalna nedeljska rubrika z naslovom Kje so naše ladje. Slišati, kako Piran v nekem daljnjem pristanišču čaka na tovor, ki ga bo po nekaj tisoč miljah skozi Suez pripeljal v Koper ali na Reko, je bilo svetovno. Svetsko, ampak naše, se je glasil eden boljših sloganov petsto kilometrov proti vzhodu. Ja, ladje so vedno vozile z vzhoda.

Deli novico s tvojimi prijatelji

Danes sta vprašanji, kam plove naša ladja in kje so naše ladje, še kako na mestu. Nam je vsaj približno jasno, kam nas pelje trenutna politika ? Nam je vsaj približno jasno, po katerih meridijanih plujejo naše zunanje politične ladje?

Na prvo vprašanje nimam odgovora. Ne vidim smeri, strategije, cilja, vmesnih etap in jasne slike, kako bo potem. Vse skupaj je improvizacija z dvema temeljema. Prvi ponavlja, da smo odvisni od drugih. Smo pač majhni in vse, kar lahko strorimo je, da sledimo. Čakamo na poteze drugih in se temu primerno odzovemo ter upamo, da nas pohvalijo, da smo na pravi strani zgodovine. Drugo prepričanje je, da se svet tako hitro spreminja, da je težko najti smisel v vsem skupaj. Na koncu pa se vse uredi. Kot po poplavah, potresih in požarih. Gre za neke vrste vdanost v usodo. Se bo že uredilo in se bo vse skupaj vtirilo nazaj na stara pota. Še po vsaki katastrofi je bilo tako. Tudi po kovidu.

Torej, na vprašanje, kam pluje naša ladja, je odgovor lahko naslednji: tja, kamor plujejo tudi druge in je vmes prepuščena viharjem, visokmi valovom in kakšnim piratom. Če se ne potopi, pomeni, da gremo naprej. Tako je zdaj tudi v politiki. Leto dni stara oblast obljublja, da bo zdržala še sedem let. Če je to dobra ali slaba novica, presodite sami.

Na drugo vprašanje o naših ladjah po svetu pa je še težje odgovoriti. Zunanja politika si ni najbolj na jasnem, kje so njena pristanišča, ker še do jedrne Evrope ne more pripeljati svojega čolna. Nacionalna televizija tudi ne ve, kje bi še imela svoja dopisniška mesta in kaj recimo počne dopisnica v Bangkoku.

Edini, ki vedo, kam pripeljati svoje ladje, so športniki. V glavi se vrti stavek »čim bližje, za čim več denarja«, vendar le redkim uspe, zato gredo vsi daleč. Danes vse svetovne, že malo odslužene zvezde, odhajajo v Savdsko Arabijo. Prej je bilo čisto sprejemljivo, da so odhajali v Rusijo, Turčijo in na Kitajsko. Morda pa bi se morala politika zgledovati po športnikih. Se naseliti tam, kjer se formirajo nove zvezdniške ekipe. Še več. Naj kar športniki prevzamejo njihovo vlogo, saj radi rečemo, da so športniki naši ambasadorji.