DISLEKSIJA
Najbolj poznana je disleksija. Kaj pa je to diskalkulija ali disgrafija? To so specifične učne težave, ki pestijo okrog 10 odstotkov naših šoloobveznih otrok.
Tik preden se bodo učenci in dijaki zopet vrnili v šolske klopi, in vsi srčno upamo, da za celo šolsko leto, smo se v uredništvu našega časopisa odločili, da prečešemo, s kakšnimi učnimi težavami se srečujejo naši otroci in koliko jih je. Pravzaprav smo k pogovoru povabili sicer že upokojeno, a še vedno izredno aktivno dr. Marijo Kavkler, ki je svoje poklicno življenje posvetila osebam s posebnimi potrebami. Dr. Kavklerjeva, v letu 2015 nagrajena za življenjsko delo na področju visokega šolstva, je izredna profesorica za specialno in rehabilitacijsko pedagogiko in ustanoviteljica društva za pomoč otrokom in mladostnikom s specifičnimi učnimi težavami Slovenije – Bravo. Je tudi glasna zagovornica inkluzivne vzgoje in izobraževanja.
Katere so najpogostejše specifične učne težave, ki pestijo naše otroke in kolikšen delež otrok se z njimi spopada?
Potrebno je ločevati med splošnimi učnimi težavami in specifičnimi . Težave pri učenju ima okrog 20 do 30 odstotkov otrok, vključenih v redni šolski proces. Splošne učne težave so prisotne zaradi nižje intelektualne sposobnosti, pomanjkanja motivacije, nespodbudnega okolja, motenj s koncentracijo in pomnjenjem, drugojezičnosti. Specifične učne težave pa so nevrološko pogojene in so povezane z branjem, pisanjem, računanjem ter neverbalnimi specifičnimi težavami. Z njimi se srečuje okrog 10 odstotkov (od zgoraj naštetih 30%). Trije odstotki slovenskih otrok s specifičnimi učnimi težavami pa se srečujejo z izrazitejšimi oblikami težav, ki jih močno omejujejo pri učenju, in imajo zato status otrok s posebnimi potrebami. Vsi našteti so vključeni v redno osnovno šolo, saj so povprečno ali nadpovprečno inteligentni, a drugače predelujejo informacije. Za lažjo predstavo: Ministrstvo za šolstvo je postreglo s podatkom, da je bilo v lanskem šolskem letu 14.000 otrok s posebnimi potrebami v osnovni šoli in okrog 5000 dijakov s posebnimi potrebami. Polovica od njih je tistih s specifičnimi učnimi težavami. Vsi ti so upravičeni do prilagoditev v procesu in do dodatne strokovne pomoči.
Najbolj znana med vsemi specifičnimi učnimi težavami je zagotovo disleksija, pri kateri prihaja do motenj branja. Poleg nje v isto skupino specifičnih primanjkljajev na ravni slušno-vizualnih procesov uvrščamo še disortografijo (pravopisne težave) in druge, povezane s področjem jezika. Na ravni vizualno-motoričnih procesov pa so najpogostejše disgrafija (težave pri pisanju), diskalkulija (težave pri matematiki), dispraksija (težave pri načrtovanju in izvajanju praktičnih dejavnosti) ter težave na področju socialnih veščin.
Kako so ti otroci sprejeti in kaj pomeni, če jim je nudeno spodbudno okolje?
Ti otroci so veliki garači, saj morajo za dosego cilja trdno delati, kar se jim v odraslem obdobju obrestuje, ker za lažje delovanje razvijejo metode kompenzacije. Mnogi med njimi so nadpovprečno nadarjeni, zato je prav, da jim pomagamo pri doseganju ciljev, zavračam zmotno mišljenje, da so družbi v breme. Razumeti moramo, da se ti otroci trudijo na vso moč, da bi dosegali cilje, kot jih njihovi vrstniki, in mnogokrat jim to ne uspe, kar vodi v potrtost, občutek nemoči in slabo samopodobo. Želim si, da bi kot družba hitreje napredovali in do teh (pa ne le teh) otrok kazali večje razumevanje. V društvu Bravo, kjer lahko starši otrok s specifičnimi učnimi težavami poiščejo pomoč, ozaveščamo in izobražujemo strokovno in širšo javnost ter poskušamo preseči zakoreninjeno miselnost.
Kako so otroci s specifičnimi učnimi težavami shajali v koronskem času? Vemo, da ste se borili, da bi običajno šolanje omogočili tudi njim, ne le otrokom, vključenim v prilagojen program.
Vsi otroci so se v času šolanja od doma srečevali s težavami. Prav tako so bili v zagati tudi šolarji in predvsem starši, za katere verjamem, da jih misel na ponovno šolanje od doma zelo skrbi. Vsekakor so učenci s posebnimi potrebami in učnimi težavami še posebno ranljivi za izobraževanje na daljavo, ker potrebujejo pri učenju dodatno pomoč in več prilagoditev kot vrstniki. Starši v veliki meri niso uspeli v celoti pomagati svojim otrokom, ker za pedagoško delo niso usposobljeni. Zagotovo so bili na tem mestu v veliko pomoč specialni pedagogi, svetovalni delavci in študenti prostovoljci, ki so otrokom in staršem pomagali, predvsem pa jih spodbujali, da niso obupali pri premagovanju vseh izzivov. V novem šolskem letu se mi tako zdi priporočljivo, da se učitelji kljub kurikularnim zahtevam domišljeno lotijo načrtovanja učinkovitega poučevanja. Vsekakor naj ne hitijo z utrjevanjem preteklih učnih vsebin, saj tako ne bodo imeli časa poslušati učencev in ne bodo vedeli, koliko so snov, podano v času izobraževanja na daljavo, razumeli. Strokovni sodelavci pa morajo bolj poglobljeno oceniti zaostanke pri otrocih s specifičnimi učnimi težavami. Učencem je treba dati čas za učenje z razumevanjem. Prišli pa smo tudi do idealne priložnosti za premislek o krčenju vsebin učnih načrtov, na kar že dolgo opozarjamo.
Vse svoje življenje ste posvetili osebam s specifičnimi učnimi težavami. Borili ste se tudi za inkluzivno vzgojo oziroma šolo. Kaj pravzaprav je to in kako blizu oziroma daleč od implementacije tega pristopa v sistem smo?
Pri nas je veliko bolj znan izraz integracija, ki pomeni vključevanje otrok s posebnimi potrebami v redno šolanje, vendar le do meje, ko otrok lahko sledi standardu. Pri integraciji gre torej za prilagajanje otroka pričakovanjem, ki jih določena ustanova ima. Pri inkluziji se seveda mora otrok do določene mere še vedno prilagoditi, vendar se otroku v večji meri prilagodi okolje. Inkluzivna vzgoja oziroma pedagogika je dobra za vse otroke, ne le za tiste s posebnimi potrebami, kamor sodijo tudi tisti s specifičnimi učnimi težavami, saj se ne ukvarja le s težavami, pač pa išče vedno nova področja in metode za otroke, da lahko kar največ prispevajo k skupnim dosežkom. To pomeni, da bi se v šoli vsi otroci počutili vključene, kar bi vodilo v dobro počutje vseh. Smo sicer na poti, vendar še daleč od želenega. Za to je potrebna sprememba šolskega sistema.
Maja Orel JakičZnani obrazi, ki so se in se še spopadajo s specifičnimi učnimi težavami:
Disleksični so (bili) Albert Einstein, Isaac Newton, Leonardo da Vinci, Agatha Christie Tom Cruise in mnogi drugi. Za dispraksijo trpi igralec, ki je upodobil Harryja Potterja – Daniel Radcliffe.
