Radostni in nasmejani so, na poti objemajo babice in dedke, ki se jim s solzami v očeh zahvaljujejo, da zaradi njih ne izgubljajo svojega dostojanstva, saj so v vseh teh letih vladavine neimenovanega (človeka, ki ga študenti nikoli ne imenujejo) ostali brez sredstev za življenje, svobode in spoštovanja. In ti mladi ljudje jim ga vračajo s pesmijo, objemi in veseljem. Res je, da imajo Srbi poseben odnos do otrok. Kar pomeni, da se jim lahko zgodi kar koli – ampak otroci so nedotakljivi. Tega se zaveda tudi neimenovani, baje stručko za vse vrste manipulacij in političnih sprevrženosti, ki so se v času vsesplošne neumnosti in nesramnosti razpasle po vseh pisarnah tega sveta; od malih občinskih do velikih ovalnih. Torej, če hoče zmanipulirati proteste, potrebuje pomoč. In ker so poleg večine vseh prebivalcev študente podprli tudi vojni veterani (pripadniki 63. padalske brigade so jim dali svoje baretke) pa tudi najelitnejša protiteroristična enota SIJ je neimenovanemu v brk zabrusila, da jih bodo varovali tudi z orožjem, medtem ko so na policiji prav tako jasni: »nećemo da bijemo našu decu« (ne bomo tepli naših otrok), neimenovanemu ne ostane kaj dosti, razen tistih fake študentov, ki dobivajo dnevnice (hvala Instagram), da ždijo v parku pred skupščino. In seveda strah, ki ga lomi. Nekje zelo od zadaj se čuti, da izgineva, morda ga veliki lastniki ne bodo poslali le na klop, morda ga bodo žrtvovali.
Skoraj absurdno se zdi, da študenti že štiri mesece pešačijo po Srbiji in vztrajajo pri svoji zahtevi – odgovornosti za smrt ljudi pod nastreškom v Novem Sadu. Znova in znova zahtevajo eno in isto: odgovornost in normalno delovanje institucij. Pametni so in artikulirani. Neulovljivi so, ker ni ničesar za njimi, iz njih sije radost, ki je lepa in dobra, lastnosti, ki se jih v politiki prezira in podcenjuje; neimenovani ni razvil ne strategije ne taktike boja proti tem lastnostim. Morda pa so to »neki novi klinci, ki se ne prodaju« (neki novi fantje, ki se ne bodo prodali), kot je preroško pel Balašević.
Morda pa so to vesoljci, ki so končno prišli in si za svoj pristanek izbrali Srbijo. (Vanja, vidiš, da so prišli! Sem vedela, da nekoč bodo! )
Po njej hodijo in prepevajo, se objemajo in plešejo. Zanje zvonijo cerkveni zvonovi, zaradi njih je danes Beograd najbolj posvečeno mesto na svetu.
