V tednu pred začetkom otroškega gledališkega festivala Pri svetilniku, ki vsako leto razveseljuje na tisoče otrok (zadnji predkoronski jih je več kot devet tisoč), je bilo v organizaciji tega edinstvenega in v zahodni slovenski regiji edinega festivala nadvse živahno.
Zelo politično korektno bi lahko rekli, da je bil vsak dan poln izzivov. Dvajset šol in vrtcev se je prijavilo, vsi so imeli svoje dneve in ure ogledov že dolgo določene, predstave, ki jih ponuja gledališče, so si, glede na priporočljivo starost otrok, izbrali sami, avtobusi so bili naročeni, delavnice in učne ure pripravljene, pa so gledališki pedagoginji Vanji kljub vsemu skoraj pregoreli telefoni. Na njena vrata so trkali sodelavci iz drugih pisarn, ki so sprejemali klice ravnateljev in učiteljev, ker sta bila oba Vanjina telefona nenehno zasedena. Če ne bi ekipe gledališča preveval borbeni duh, bi lahko, z veliko razumevanja šol, odložili orožje (telefone), se skrili v kot in smilili sami sebi.
Zgodilo se je namreč skoraj predvidljivo: kulturno ministrstvo ima za ogled javnih prireditev svoja merila in posledično tudi pogoje, prav tako šolsko ministrstvo, ki pa ima za obiskovanje pouka svoje pogoje, ki niso enaki, kot so tisti za obisk gledališča. Kako spraviti različne šole na javno prireditev, ki bi bila lahko tudi pouk v drugem prostoru, in ne v šoli, če bo takšen kompromis sploh možen? Uradniki na obeh ministrstvih so bili pripravljeni sodelovati, malo so si podajali telefone, malo so Vanjo pošiljali od Poncija do Pilata, ampak Vanja ne popušča. Vmes so svoja vprašanja pošiljali tudi ravnatelji, ki prav tako niso popuščali, pa tudi starši različnih pro in contra PCT nazorov so ustvarili kakšno dodatno zmešnjavo. Kljub vsemu lahko zapišem, da so v tem tednu vsi vpleteni v telefonske pogovore in e-pošto izpričali dobršno mero vseh inteligenc: moralne, socialne, čustvene in tudi duhovne, če hočete.
Dogovor je bil dosežen, otroci bodo spet stopili v gledališče. Ponedeljek je bil lep sončen dan, otroci so se peš sprehodili z Markovca, tisti v Vipavi pa sedli na avtobus, ki jih bo peljal v Koper na festival. Ampak ne! Luči v dvorani se niso prižgale. Elektro podjetje je izvajalo vzdrževalna dela. Ni se jim zdelo potrebno obveščati javnih zavodov; zakaj, vedo le oni. Zato pošiljamo naše srčne želje v vesolje, da v elektro podjetje takoj pošlje umetno inteligenco, da bodo sploh imeli kakšno.
Katja Pegan
