Pa ne zato, ker bomo oktobra premierno uprizorili koprodukcijsko predstavo, ki jo v našem in banjaluškem gledališču pripravlja mlada režiserka s skupino mladih in starejših, preverjenih in nagrajenih igralcev, ampak ker moram verjetno spet nekaj napisati o ljubezni. Preden se zakopljem v različna zgodovinska in filozofska pojmovanja ljubezni, me popolnoma spodnese intervju s francoskim filozofom in pravnikom Laurentom de Sutterjem. Zakaj?
Shakespearova drama Romeo in Julija prvič izide leta 1597, ob koncu angleške renesanse, ko se v Italiji že bohotita barok in manierizem, s tem pa že novi, mladi kapitalistični svet, ki ima do posameznika – v lepi spregi z Bogom – določene zahteve. De Sutter razloži, da je v 17. stoletju (in tukaj, zelo na začetku, najdemo Shakespeara) za razliko od grških časov veljalo prepričanje, »da Bog od nas zahteva, naj s svojim delom pomnožujemo bogastvo ter tako povečujemo slavo krščanstva in Boga«. Ker je to čas najzgodnejših oblik kapitalizma, se pravi, da v ta namen obdelujemo svojo lastnino, zemljo, imetje, denar ter hkrati tudi sami sebe. Nas same. No, to pa je bil udarec! Prepričana sem bila, da je novodobna duhovnost – new age, pri katerem »obdelujemo« sami sebe, odraz praznine, votlosti in osamljenosti današnjega človeka ali vsaj odziv na vseprisotno zmedo posvetnega sveta, nikakor pa si ne bi mislila, da ima ta »potrošniška akcija« tako dolgo zgodovino. Na novinarjevo vprašanje, kaj se je spremenilo od 17. stoletja do danes, pravnik in filozof odgovarja: »Bog se je umaknil v ozadje, ostalo pa ostaja enako.«
Torej, zelo preprosto povedano, Protagorova misel, da je človek merilo vseh stvari, ki ga udejanja renesansa s svojim vsestransko izobraženim človekom, ki naj bi poosebljal močno individualnost in se uveljavlja skozi večstoletni odnos posameznik-družba, se verjetno konča prav zdaj, v našem življenju z milijardami posameznikov, ki brenčimo po tem svetu in nekateri tudi že vesolju, popolnoma izgubljeni, ko nam tudi »obdelovanje« svoje lastne edinstvenosti ne da dovolj zadoščenja za mir v duši in srčno radost za življenje v družbi.
Grki so za razliko od renesančnega človeka svojega razumeli popolnoma drugače. Ni bil ločen od družbe, še manj kakšen individualist, njegova vloga in mesto je bilo znotraj skupnosti. »Popolnoma drugače od danes prevladujoče radikalno individualistične koncepcije posameznika kot obstoječega samega sebe, ki šele nato vstopa v družbene odnose. Danes je kolektivna dimenzija posameznika potisnjena v ozadje in pozabljena, ne zavdamo se je dovolj,« pravi de Sutter, zato je naslov v Delu naravnost fantastičen. Takole piše: »Slovenija, ena država, ena družina, eno srce.« Članek govori o nepričakovanem skupinskem duhu, ki je zajel sicer nesrečno razdvojene, v kulturnem boju skoraj obnemogle, odkrito sovražene in nezaupljive do drugače mislečih – slovenske posameznike, ki zdaj v pomoči potrebnim in njihovi lastnini izkazujejo neverjetno povezanost, pozabljeno kolektivno razsežnost in so zaradi nje skoraj srečni.
Katastrofe torej! Takrat zmoremo. Spomnim se še te kolektivne moči, ko smo zmogli tudi drugače. Iz samozavesti povezane skupnosti.
