Predstavljam si, kako se objemajo v veliki, sončni predsobi lepe bele hiše, še lepšega predmestja, in ob njih stoji velik potovalni kovček na kolesih, ki ga takoj zatem izbrišem iz kadra. Človek gre vendarle na luno! Skafander je zanj kot ulit! Edini kovček, ki ga človek potrebuje, je njegovo srce. Vanj so položene vse skrivnosti njegovih strahov, upanja in hrepenenja njegovih otrok, ljubezni, ki so se rodile in živele, nekatere tudi preživele to življenje v njem. Potem so tu naloge, ki jih mora opraviti, in poslanstvo, v istem koščku srca kot radost in veselje. Potem potuje astronavtovo srce v vesolje, in če bi bili zraven, bi ga slišali, kako bije. Zaradi vseobsegajoče tišine in teme, ki obdaja zemljo, je vznemirjeno in zelo glasno. Vse, kar tam daleč v vesolju slišiš, je samo tvoje srce. Vidiš pa veliko, veliko več.
Predstavljam si, kako zrejo skozi okno in kako se čudijo vesolju, zvezdam, soncu, luni, mrkom, kometom, kako neprestano fotografirajo, kako jih obhaja navdušenje in nemir, pa spet mir. Se spomnijo kdaj na Aleksandra Velikega, Viljema Osvajalca ali Henrika Pomorščaka, ki so odkrivali svet in v temnih nočeh pozorno motrili vesolje? Morda vidijo pokrajine, kjer so se podili kratkohlačniki Isaac Newton, Albert Einstein pa Galileo Galilei, kako je življenju naproti hitela Marie Curie? Se jim to, kar vidijo, zdi kot da Vincijeva stvaritev ali Picassova? In če je zemlja kot čoln, kot so pripovedovali kasneje, le kaj je v njem? Je zemlja Noetova barka, ki lebdi v objemu črne teme? Kdo dela izbor človeških zmag in zablod, ki jo vodijo? Vse, kar so astronavti iz kapsule Orion videli na svoji poti v vesolje, jih je močno ganilo, pa tudi nas bo navdihovalo še dolgo.
Predvsem pa so pred nas postavili vprašanje, preprosto in pomembno: Kdo vodi naš čoln, kdo vozi našo barko? So to tisti med nami, ki lahko mirno in odgovorno rečejo, da tudi če nas ne bo več, boste vi živeli naprej? Ne, že dolgo ne. Naši kapitani se bojijo smrti, zato sejejo smrt vsenaokrog. Naši generali se bojijo smrti, zato ubijajo otroke. Naši desetarji se bojijo izgube oblasti in cepetajo in rožljajo kot v kakšni video igrici. Prepričani so, da brez njih zagotovo ne bi preživeli. Čeprav z njimi zagotovo ne bomo.
Rešilni pasovi so shranjeni v istem koščku srca kot poslanstvo, radost in veselje.
