Srečni so bili nekoč avgusti, ne glede na nesreče in smrti, ki se vrtijo in vrtijo, a se za otroke in mlade ljudi vrtijo drugje, na drugih plesiščih življenja. V avgustu je bila v Piranu Lidija, slikarka restavratorka s svojo študentsko družbo pri svojem bratrancu – mojem očetu. V naši kuhinji na Prvomajskem trgu je mama naredila cel pladenj kremšnit za vse te dolgolase in bradate mladce. Malo mlajši so bili od njiju, pa tako drugačni. Hipiji mojega otroštva, ki so kot oranžna svetloba prihajali iz vzporednega sveta, svobodnejšega, zanimivejšega, nadvse ustvarjalnega, in zaradi katerih je bila naša kuhinja vesel prostor. Tako vesel, kot je bila številne avguste kasneje vesel in oranžen prostor majhna Marizina kuhinja v Engelsovi ulici polna svobode.
Bil je avgust, ko smo iskali mojega malega brata na Punti, kjer je tistega avgustovskega dne popoldne nastala mala filmska grozljivka. Obupno smo ga iskali, saj je bil majhen in ne bi mogel nikamor sam. Potem je oče pogumno zaplaval z masko ob obali in iskal fantka po morskem dnu. Zelo, zelo filmsko. Tako se je tudi končalo, ko smo ga našli, zatopljenega v igro z vojakci v zavetju ozkih stopnic na koncu plaže, v njegovem svobodnejšem, zanimivejšem in ustvarjalnem svetu. Mogoče je prav zaradi te njegove otroške zatopljenosti ta zgodba odeta v oranžno svetlobo nežnega avgustovskega spomina.
Zame je bil avgust vedno december. Svetloba v avgustu in njena mehkoba, prijaznost ljudi, rajanje in obvezna nastopajoča četica s svojim Hare krišna, hare hare na obali, so bili slovo od poletja, saj s 1. septembrom nastopi novo leto, ko je treba v šolo. In tako je bilo in je še danes. Da sem nekje na poti svojega odraščanja razumela in doživela 6. avgust, ki je vsako leto v časih moje mladosti ustavil ljudi, da smo zaledeneli ob spominu na žrtve atomskih bomb v japonskih mestih, so verjetno poskrbeli v šoli, doma in na TV. Zelo jasno je bilo, kdo je žrtev in kdo krvnik. Danes je drugače. V letošnjem avgustu se zaradi OI niso prekinile vojne, nihče več ne zastane, ko padajo bombe in brišejo mesta in ljudi, prav noben otvoritveni govor ne omenja tistih, ki se ne morejo igrati z nami, ker jim tega ne dovolimo in ker smo prestrašeni pametnjakoviči. Kljub temu smo Slovenci visoko na lestvici po prejetih medaljah na prebivalca, mi v Kopru smo sploh genialci, nimamo pa, denimo, železniške povezave s svetom. Ampak to sploh ni pomembno, kot tudi ne, kdo je žrtev in kdo rabelj; smrti so statistika, medalje so statistika. In če bi se radi vljudno izognili nakupu Hare krišna literature, ki vam jo ponujajo ob obali, ne recite, da imate samo kartico, ker vas bodo presenetili s posterminalom, ki ga povlečejo iz hipijske malhe. In potem vam bo nerodno. No, vsaj za nekaj naj nam bo nerodno. Tudi zato je avgust.
