Tisti pomladni dan je bil lep, svetel in zveneč, kakor iz čistega srebra ulit, je prvi, pa tudi zadnji stavek Kosmačevega romana Pomladni dan. Kot da bi bilo vse, kar je doživetega vmes, ujeto v ta trenutek miru in lepote. Kot bi se zdelo, da ima bivanje, ko mu odstraniš zgornje umazane in strupene plasti, nekje spodaj globoko njivo miru, ki jo je v nas naplavila največkrat kalna in razburkana reka bridkih preizkušenj.