Kako zelo res je, da se mrki oblaki grenkih doživetij večkrat pojavijo na našem nebu spomina, da bolečine zamolklo butajo ob steno našega srca, da se včasih dvignejo vrtinci nekdanjih viharnih mladostnih čustev in da se pod tolmunom spoznanja vzdihovaje obračajo težki kamni potopljenih hrepenenj, kot to briljantno zapiše Kosmač.
Kako zelo pomembni so pomladni dnevi naših življenj, ko se zazremo v svoje življenje, ko ob pogledu na domačo vas ali zaliv ali cesto, dvorišče ali senožet preko spomina občutimo lastno moč, s katero smo se borili, ko smo bili po Prešernu, viharjev notranjih igrača.
Ti dnevi iz čistega srebra uliti, ki niso v življenju na gosto posejani, so postaje naše moči. Takrat občutimo svoje življenje zelo intenzivno. Takrat se vzradostimo, ker smo živi.
Nekaj zelo podobnega kot Ciril Kosmač napiše Friedrich Nietzsche, nemški filozof in kulturni kritik. Takole pravi: Na ta popolni dan, ko vse zori, […] mi je padel na življenje sončni žarek: ozrl sem se, pogledal ven, še nikoli nisem videl hkrati toliko in tako dobrih stvari. Nisem kar tako danes zakopal svojega štiriinštiridesetega leta, smel sem ga pokopati – kar je bilo v njem življenja, je rešeno, je nesmrtno. […] In tako si pripovedujem svoje življenje.
Kar smo v svojem življenju rešili, je nesmrtno. To verjetno predajamo našim otrokom, čeprav so oni spet edini bojevniki svojih notranjih zvijač.
Veliko o tem nam razkrije literatura; veliko filozofija, največ verjetno poezija.
Prav zato smo si, že dolgo tega, ko so tudi odločevalci doživljali svoje pomladne dni, omislili kulturni praznik, ker vemo, da nas brez lastnega jezika, brez lastne literature, ki nas osmišlja, gradi, razlaga in usmerja, ne bi bilo več. Zaradi podobnih razlogov so tudi drugi narodi svojim velikim ženam in možem v spomin in ponos uredili spominske hiše in sobe, kulturne točke, kamor romajo učenci in turisti, pa tudi pametni svetovalci predsednikov in županov tja vozijo tuje delegacije, ki so na obisku. Zakaj? Da slišijo zgodbo in vidijo njene sledi.
Pri nas imamo kar nekaj sreče s temi hišami: Tartinijeva s pametnim vodstvom, Kocijančičeva, ki veliko obeta, celo naša skupna rojstna hiša – stara porodnišnica v Kopru je dobila novo streho in se ne bo sesula ali spremenila v diskont ali kitajsko restavracijo, ampak bodo v njej domovale knjige. In verjetno bo tudi Kosmačeva hiša, sirota, deležna prijaznejših dni. Verjamem, da bodo doživeli svoj pomladni dan tudi mestni svetniki v Piranu, se zavedli in kakor bi stali sredi velikega srca prepoznali svojo človeško moč.
Zdaj smo na posnetku seje imeli moč videti zgolj trgovce na drobno.
