V Sarajevu so že Turki v 16. stoletju gradili mostove, da so se lahko ljudje z različnih bregov srečevali, trgovali in ljubili. Da so se lahko srečevali, trgovali in ljubili ljudje različnih narodnosti in veroizpovedi. Na teh mostovih so tudi umirali. Leta 1993 zaradi ljubezni pri mostu Vrbanja. Boško in Admira sta umrla v objemu, ko je nanju streljal ostrostrelec. Srb in Bošnjakinja, sarajevska Romeo in Julija sta umrla sredi obleganega in krvavečega Sarajeva, ker sta želela živeti svoje življenje kot vsi normalni ljudje, ki še zmorejo ljubiti. Brez ustrahovanja, brez nenehnega strahu pred smrtjo, s prihodnostjo in otroki, ki bodo tekali po mostovih Miljacke. Verjela sta, da bo njuna ljubezen premagala tisti absurdni čas zlobe, sovraštva in zločinov.
Po smrti Halida Bešlića so v 150 mestih nekdanje skupne države množice ljudi pele njegove pesmi. Podatki pravijo, da jih je bilo do 100.000. Tudi v Kopru. Ljudje so se hoteli na trgih in ulicah posloviti od človeka, ki se jih je s svojimi pesmimi dotaknil, nežno pobožal, jih spomnil na ljubezen, ki nas učlovečuje, nas dela močne in šibke hkrati. In vse to je tudi Miljacka – himna povezanosti in preživetja. Je reka življenja in spomina na čas, ko smo živeli resnično drug z drugim, je spomin na ljubezen, na strast in človeško toplino, na Sarajevo. Na čas, ko smo se imeli ljudje radi in nam je to nekaj pomenilo.
In če nam Halid poje o ljubezni, ki preživi vse in tudi meje, takšne in drugačne, saj ljubezen nosiš v srcu, kamor koli greš, potem teče Miljacka tudi v Kopru, Ljubljani, Beogradu, Zagrebu, na Švedskem, in čez njo se dviga mnogo mostov, ki se ne bodo nikoli podrli.
Ob Miljacki se vedno spomnim na Imagine; dve pesmi, en svet. Lennonova vizija miru je globalna, njegova ljubezen je univerzalna, Lennon je filozofski, skoraj meditativen, tudi zanj je svet brez meja. Predstavljaj si svet brez sovraštva, poje. Halid pa, predstavljaj si, da Miljacka mostove odnese. Obe pesmi govorita o iskanju miru – v svetu in v srcu. Obe govorita o iskanju in hrepenenju po ljubezni. In to že toliko let. Mnogo nas je odraslo s temi pesmimi, da morda zdaj že verjamemo, da sta to pesmi o čakanju. O čakanju na mir.
Še vedno živimo absurdni čas zlobe, sovraštva in zločinov, ves svet je prepojen s tem. In tako zelo nam postaja domač in edini poznani, da ne vemo, kako bi spremenili njegov tok. Ne glede na vse pa moramo ohraniti mostove, ulice in poti (da mogu tebi doć, da mogu ulicom ti proć).
